Poligrafsko šarlatanstvo

Poligraf, ki mu ljudje ljubkovalno pravijo tudi detektor laži, je zapletena naprava. Njegov namen je izločanje osumljencev in po nekaterih podatkih je poligrafska metoda v več kot 90 odstotkih uspešna. Sum kaznivega dejanja je potrjen ali zavržen. Kriminalistična preiskava se lahko nadaljuje. A seveda sama naprava ni dovolj. Četudi je prostor, v katerem poteka poligrafiranje, nepredušno zaprt, četudi so tipala, ki merijo psihofizične odzive osumljenca, vrhunske kakovosti, in četudi so svinčniki, ki rišejo neskončno valujoče črte odzivov, ostro zašiljeni, zraven hi-teh poligrafa in navadno zbeganega osumljenca sedi še nekdo. To je poligrafist, oseba, ki naj bi znala sestaviti ustrezen poligrafski test in ki naj bi bila dovolj strokovno podkovana, da rezultate preiskave pravilno prebere. Če je poligrafist dovolj dober, so njegove ugotovitve zelo pomembne, za potek preiskave moda tudi usodne. Včasih se sicer zgodi, da poligrafski preiskovalec nezavedno izsili priznanje osumljenca, vendarle je to redko in zgolj slučajno. Pogosteje je ravno nasprotno, strokovno nezadostno usposobljen poligrafist spelje kriminaliste na napačno sled. Tako pravzaprav ni čudno, da je bila lekcija, kako prevarati površne poligrafiste, ena izmed prvih, ki so se jih v času hladne vojne poskušali naučiti vohuni različnih držav. Nekateri izmed njih so bili v tem celo uspešni.

V Sloveniji so začeli poligrafirati sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja. Slovenski strokovnjaki so bili dobri in priznani. Poligrafiranje je postalo ena izmed vplivnejši kriminalističnih metod. Pred kratkim je uspešno poligrafiranje pomagalo pri razjasnitvi v javnosti zelo odmevnega umora podjetnika Janka Makoterja. Ima pa zgodba o uspehu tudi temnejšo plat. Tako so bil rezultati poligrafiranja Kristijana Kamenika, obtoženca za štirikratni umor v Tekačevem, za katerega je vsaj policija sveto prepričana, da je moril, negativni. "Navidezna lahkotnost in hitrost dela" neusposobljenega preiskovalca sta Kamenika na poligrafu oprali vseh sumov in šele kasnejša preiskava je pokazala, da se je poligrafist zmotil. Poligrafiranje v Sloveniji očitno vseeno ni tako zanesljivo, kot naj bi bilo, in če poligrafski preiskovalci niso dovolj usposobljeni, je seveda več možnosti, da se neljube napake ponavljajo.

Zanimivo pa je, da so te možnosti v Sloveniji vsako leto večje. Polona Selič, do nedavnega vodja oddelka za preiskovalno podporo in ena izmed najboljših poligrafskih preiskovalcev pri nas, je v enem izmed strokovnih člankov zapisala, da je v Sloveniji "večletna ignoranca privedla poligrafsko preiskavo v kriminalistični policiji na raven priučene obrti". Razlog za poligrafsko šarlatanstvo je njen naslednik Andrej Juratovec, ki je prav tako vrhunski poligrafist, poiskal v sami strukturi dela policije. "Z gotovostjo lahko trdim, da nam v Sloveniji vse od začetkov uporabe poligrafa ni uspelo zagotoviti strokovne kontinuitete, ki je seveda nujen pogoj za vzpostavitev, delovanje in razvoj katerekoli stroke." Dva vrhunska poligrafista, ki zagotovo sodita med najboljše v Sloveniji, trdita, da so razmere v slovenski poligrafiji slabe, da so preiskovalci premalo usposobljeni in da se vodstvo policije problemom izmika. Takšnega mnenja pa nista samo strokovnjaka, tudi v sami kriminalistični praksi je bil v zadnjem času očitno vsaj en primer, kjer je strokovno nekompetenten poligrafist zlorabil poligraf. Zlorabil v smislu, da ga je uporabljal napačno.

Poligrafiranje igra nejasno vlogo tudi pri preiskavi napada na koroškega novinarja Mira Petka. Znano je, da je Marjan Erhatič, namestnik direktorja kriminalistične policije, pred parlamentarno preiskovalno komisijo povedal, da je Miro Petek zavrnil testiranje s poligrafom, dobra dva tedna kasneje pa se je pokesal in priznal, da je pri njegovem pričanju pred komisijo nastala "neljuba pomota". Prejšnji teden smo iz zanesljivih virov izvedeli, da naj bi bilo vodstvo policije za kar nekaj osumljencev v primeru Petek "odredilo poligrafsko testiranje pri osebi, ki ni dorasla in usposobljena za zahtevnejše poligrafsko testiranje". S tem naj bi bili obšli oddelek za preiskovalno podporo pri upravi kriminalistične službe, kjer menda delajo najboljši strokovnjaki. Naj ponovimo, poligrafiranje v preiskavi o primeru Petek, za katero Marko Pogorevc vseskozi trdi, da jo na policiji vodijo vrhunsko usposobljeni ljudje, naj bi bili opravljali tisti, ki za to niso dovolj usposobljeni. To je tehnično možno in očitno praktično tudi mogoče. Celo več, po nekaterih podatkih naj bi na policiji obstajal dokument, v katerem je zapisana uradna pritožba zoper takšno ravnanje. Na pritožbo naj ne bi bilo konkretnejših odgovorov.

Informacij na policiji niso potrdil, a tudi zavrnili ne. V krajšem sporočilu so zapisali, "da je v primeru Petek poligrafska testiranja opravljal usposobljen kriminalistični inšpektor z dolgoletno delovno prakso na tem področju". Kaj pomeni usposobljen kriminalistični inšpektor? Za opravljanje poligrafskega testiranja v Sloveniji še ni potrebna licenca. Kaj pomeni dolgoletna praksa? Je bila ta uspešna, se je kriminalistični inšpektor izpopolnjeval v tujini? Je bil opravljen nadzor nad testiranjem, vsaj izmenjava mnenj? Ali ni tako, da pri hujših kaznivih dejanjih in zahtevnejših poligrafiranjih preiskavo zaradi verjetnejših ugotovitev raje opravljata dva preiskovalca? Sta bila tukaj dva?

Iluzorno bi bilo pričakovati, da bo policija novinarjem priznala svoje napake, pokazala domneven dokument ali obstoj dokumenta vsaj zanikala. V interesu preiskave je pač tajnost postopka. Vendar se do teh podatkov lahko dokoplje parlamentarna preiskovalna komisija. Če je že tako, da se predsednik omenjene komisije Mirko Zamernik pogosto neformalno srečuje z Markom Pogorevcem, bi ga moral na enem izmed takih sestankov pobarati tudi o poligrafiranju. Recimo naslednjič, ko bosta na vrhu Črnivca spet spila kakšen sok. Če sta se marca pogovarjala o zamenjavah v policiji, bi lahko tokrat rekla kakšno o kakovosti in usposobljenosti policijski poligrafistov, ki so opravljali preiskavo. Seveda bi bilo bolje, če bi Zamernik te podatke zahteval pred preiskovalno komisijo, in prav bi bilo tudi, da bi jih dobil. Če naši podatki o domnevni nesposobnosti poligrafista, ki je opravljal preiskavo o zadevi Petek, držijo, je treba poiskati odgovor še na vprašanje, zakaj se je policija odločila, da eno izmed najpomembnejših preiskav opravijo domnevno neustrezni kadri. Je to zaradi podcenjevanja poligrafske metode, je to zaradi preproste površnost in nestrokovnosti ali je to posledica namernega in premišljenega dejanja? Preiskovalna komisija bi morala v debeli Petkov dosje dodati še en vprašaj. Ne samo, kdo je bil na poligrafiranju, ampak tudi, kakšna je bila izvedba tega kriminalističnega postopka.

vseskozi trdi, da jo na policiji vodijo vrhunsko usposobljeni ljudje, naj bi bili opravljali tisti, ki za to niso dovolj usposobljeni.