Predsednik nad predsednikom

Zakon, ki naj bi uredil status predsednika republike med mandatom in po njem, je že leta 2000 v času Bajukove vlade začela pripravljati vladna služba za zakonodajo, in ni naključje, da sta pri usklajevanju njegove vsebine sodelovala tudi Marjan Šiftar in dr. Miha Ribarič iz kabineta predsednika republike Milana Kučana. Kučanu se predsedniški mandat izteče novembra letos. A po novem zakonu z odhodom ne bi izgubil vseh ugodnosti, ki so sestavni del predsedniške funkcije. Tako naj bi mu še eno leto po koncu mandata (oziroma dve leti, če bi mu po prejemanju enoletnega nadomestila do upokojitve manjkalo največ eno leto) pripadalo nadomestilo v višini 90 odstotkov predsedniške plače, če pa bi se zaposlil ali upokojil in bi bili njegovi prejemki nižji od 90 odstotkov predsedniške plače, bi imel pravico do te višine prejemati razliko. To pa še ni vse. Po izteku mandata naj bi imel tudi pravico do pisarne, strokovne pomoči enega svetovalca (po prvotnem osnutku sta bila predvidena celo dva svetovalca), administrativno-tehničnega osebja, osebnega varovanja, varovanja objekta, v katerem biva, ter do stalne uporabe službenega vozila in voznika. Bivši predsednik naj bi imel tudi stalno pravico dostopa do arhiva iz časa, ko je opravljal funkcijo predsednika. Zakon ureja tudi pravice zakonca po predsednikovi smrti. Tako ima zakonec, ki bi uveljavil pravico do vdovske pokojnine, pravico do mesečnega nadomestila v višini 70 odstotkov razlike za odmero vdovske pokojnine in plačo predsednika republike. Da je zakon pisan posebej na kožo Kučanu, je mogoče razbrati iz prehodnih določb zakona, saj so vse ugodnosti opredeljene za predsednika republike, ki je bil izvoljen na volitvah leta 1997. Kučan naj bi bil torej do teh ugodnosti upravičen tudi, če bo zakon sprejet po izteku njegovega mandata. Čeprav je res, da statusa predsednika republike med mandatom in po njem doslej ni posebej urejal noben zakon, in res je tudi, da primerljive evropske države svojih bivših predsednikov ne pustijo obubožati. V Avstriji predsednik po prenehanju funkcije nima posebnih pravic, glede upokojevanja pa je podvržen splošnim predpisom, ki za državne uradnike določajo nekoliko ugodnejši režim upokojevanja. V Italiji predsednik republike po prenehanju funkcije postane dosmrtni senator in so njegove pravice vezane na ta status. Na Poljskem ima nekdanji predsednik pravico do doživljenjske mesečne plače v znesku, ki je enak polovici temeljne nagrade aktualnega predsednika, prejema pa še denar za vodenje pisarne skladno z načeli, ki določajo financiranje pisarn poslancev. V Makedoniji pripada predsedniku republike po prenehanju funkcije pokojnina v znesku, ki je enak plači, ki jo prejema predsednik republike, ima pa tudi pravico do pisarniškega prostora in pomoči največ treh strokovnih sodelavcev za obdobje treh let. V Nemčiji predsednik po prenehanju funkcije sicer res prejema častni honorar, ki je enak prejemkom aktualnega predsednika države, ne prejema pa različnih dodatkov, zaradi česar dobi le še približno 60 odstotkov nekdanje plače. Poleg tega ima do smrti pravico do uporabe pisarne, pri delovanju pa so mu v pomoč strokovni sodelavec v rangu državnega podsekretarja, sekretar in voznik z vozilom.

Nič čudnega torej, da je slovenski zakon že doživel prve negativne odzive opozicijskih poslancev. V Novi Sloveniji, ki jo vodi dr. Andrej Bajuk, so se spraševali, ali bomo v prihodnje plačevali dva predsednika in ali bo dosedanji predsednik še naprej vodil državo, da potrebuje takšno infrastrukturo, na katero bi bil ponosen celo regularni predsednik. Opozarjali so tudi, da se predsednik menja na pet let, kar pomeni, da bomo v nekaj desetletjih plačevali ne le vsakokratne aktualne predsednike, ampak tudi več bivših predsednikov. "Po zakonu, ki ga je vložila vlada, bi bilo za državo veliko ceneje, če bi bil predsedniški mandat kar do smrti," so ironično zapisali v sporočilu za javnost. Kritično so se odzvali tudi v Socialdemokratski strani Slovenije. Predsednik stranke Janez Janša je namreč izjavil: "Privilegiji za bivše predsednike, kot jih predlaga vlada, so pretirani. Kar je predlagano v zakonu, bi davkoplačevalce stalo okoli 120 milijonov tolarjev letno. Bivšemu predsedniku gotovo pripadata dostojna pokojnina in častno mesto na protokolarnih prireditvah, tudi administrativna pomoč. Vse drugo pa so po moji oceni preveč razkošni privilegiji."

Seveda pa bi bilo napačno sklepati, da je zakon pisan le na kožo aktualnemu predsedniku Kučanu. Nič manj namreč ni pisan na kožo bodočemu predsedniku republike, ki bo funkcijo zasedel po novembrskih volitvah. Vladni svetovalci so se sicer trudili, da zakon ne bi izpadel, kot da je prilagojen morebitni kandidaturi dr. Janeza Drnovška, zato so iz njega črtali določilo, po katerem bi imel predsednik že kar avtomatično pravico do rezidence. Vendar pa to še zdaleč ne pomeni, da so se ideji o rezidenci odpovedali. Zavili so jo le v drugačno formulacijo, tako da predsedniško rezidenco in protokolarne objekte, ki jih potrebuje za opravljanje funkcije, določi vlada. Ker bodo predsedniške volitve dve leti pred parlamentarnimi, to pomeni, da bo tudi po izvolitvi novega predsednika republike na oblasti LDS. Kakšna bo torej odločitev vlade o predsednikovi rezidenci, je najbrž odvisno od tega, ali bo predsednik iz vrst te stranke.

Na srečo bomo davkoplačevalci nekaj prihranili vsaj pri predsednikovi plači, saj naj bi ta po novem ostala takšna, kot jo ima predsednik že zdaj, torej enaka plači predsednikov vlade, državnega zbora, državnega sveta, ustavnega in računskega sodišča, varuha človekovih pravic in generalnega direktorja agencije za revidiranje. V osnutku je bilo sicer predvideno, da bi imel predsednik države med vsemi državnimi funkcionarji najvišjo plačo, in sicer plačo predsednika državnega zbora, povečano za količnik 1,3, se pravi, da bi njegova bruto plača znašala okoli 1,5 milijona tolarjev oziroma 100.000 tolarjev več, kot znaša plača aktualnega predsednika države, vendar so pozneje to ugodnost oklestili. Zato pa bo imel po novem večje ugodnosti predsednikov zakonec oziroma partner, ki je s predsednikom živel najmanj deset let v izvenzakonski skupnosti. Tako bo imel pravico do mesečnega nadomestila za kritje stroškov, ki jih ima zaradi opravljanja protokolarnih in drugih družabnih obveznosti v višini 15 odstotkov predsednika republike. Če bo zakonec zaposlen, bo imel pravico do plačane odsotnosti z dela za čas, ko opravlja protokolarne in druge obveznosti. V tem času bo imel tudi pravico do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejel za delo na svojem delovnem mestu. Sicer pa bo zaposleni zakonec v času predsedniškega mandata lahko prekinil delovno razmerje, pri čemer mu bodo pravice iz delovnega razmerja mirovale, čas pa se mu bo štel v delovno in zavarovalno dobo. Bistveno bogatejša Nemčija na primer takšnih ugodnosti ne pozna, saj položaj in pravice zakonca zveznega predsednika niso posebej urejene z ustavo ali zakonom. Sredstva za protokolarne obveznosti zakonca krije predsednik iz dodatkov, ki jih prejema za reprezentanco.

Zagotovo najpomembnejši pa je tisti del zakona, ki določa pravila obveščanja predsednika republike. Doslej kanali informacij namreč niso bili formalizirani z zakonom in so bili v precejšnji meri prepuščeni vplivu aktualnega predsednika. Po novem bo drugače. Vsi nosilci javnih funkcij v državi bodo predsednika že po zakonu dolžni sproti obveščati o vseh pomembnih zadevah. Za prihodnjega predsednika je takšna formalizacija še kako pomembna, posebej v kombinaciji s predvidenimi spremembami ustave, po katerih ministrov ne bi več imenoval in razreševal državni zbor, ampak predsednik republike na predlog predsednika vlade.