Zdravniške plače so umetno napihnili

Zmagovalca ni, ker stavke še ni konec. Čakajo nas pogajanja o spremembah poklicne kolektivne pogodbe, ki morajo biti končana do 30. aprila. Znotraj kolektivne pogodbe se urejajo vsa doslej nerešena vprašanja o delovnem času, počitku, dopustu, vključitvi zdravniškega dodatka v osnovno plačo in dokončni uskladitvi zdravniških plač s sodniškimi.

Kako ste v Fidesu zadovoljni z dosežki stavke?

Končne bilance še ni mogoče narediti. Nedvomno pa smo med stavko dokazali, da je zdravnikov premalo in da so nekateri zdravniki prekomerno obremenjeni. Vlada se je zavezala, da bo zaposlila 50 novih zdravnikov, da bo specializacije omogočila vsem sekundarijem, da bo izdelala analizo poslovanja javnih zdravstvenih zavodov in da bo izvedla sanacijske ukrepe. Še posebej pomembno pa je, da nam je vlada dežurstvo priznala kot delo prek polnega delovnega časa in ne le kot prisotnost na delu. Priznala je torej, da mora biti dežurstvo plačano tako, kot so plačane nadure. Kebrova trditev, da se obstoječi zdravniki za dežurstva 'grebemo', ker želimo čim več zaslužiti, ne drži. Dežuramo zato, ker moramo. Brez naših prekomernih dežurstev bi namreč prišlo do kolapsa zdravstvenega sistema. Poleg tega Keber napačno intepretira razsodbo evropskega sodišča glede španskih zdravnikov. Sodišče je namreč odločilo, da se ves čas, ko mora biti zdravnik prisoten v zdravstvenem zavodu, šteje kot delovni čas, se pravi, da se celotno dežurstvo plačuje kot delo in se ne deli na višje vrednotene efektivne in nižje vrednotene neefektivne ure. Fides se je na razsodbo oprl zato, ker se dežurstvo v slovenskem zdravstvu še vedno deli na 30 odstotkov efektive in 70 odstotkov neefektive.

Po Kebrovi interpretaciji sporazum predvideva višje vrednotenje dežurne ure le, če obseg dežurstev preseže z zakonom predpisanih 520 ur letno. V Fidesu ta sporazum očitno berete drugače, saj trdite, da naj bi se vsa dežurstva po novem vrednotila kot delo prek polnega delovnega časa. Ali Keber zavestno zavaja javnost oziroma ali je sindikat dosegel več, kot si upa priznati minister?

Ne bom rekel, da zavaja javnost, nedvomno pa to, kar govori, ni v skladu s tem, kar je zapisano v sporazumu. Sporazum smo pokazali nekaterim direktorjem zdravstvenih zavodov in vsi so ga intepretirali tako kot mi in ne tako, kot Keber. Zdi se mi skrajno nenavadno, da minister ne ve, kaj je podpisano, še posebej, ker rešitev, po kateri se vse ure, ki presegajo 40 tedenskih ur, plačajo kot delo prek polnega delovnega časa oziroma v višini 150 odstotkov redne ure, ni predlagal Fides, ampak jo je v zadnjem trenutku ponudila vladna stran.

Toda če bodo vsem zdravnikom dežurstva plačana kot nadure, strošek proračuna zagotovo ne bo znašal le milijardo tolarjev, kot trdi Keber ...

Na izračune ministrstva za zdravje se ne gre zanašati. Spomnite se, da so v času stavke za iste stvari ponujali zelo različne ocene proračunske škode. Res pa je, da večina zdravnikov z dežurstvi ne presega 40 ur, tako da se bo boljše plačano dežurstvo najbolj poznalo tistim, ki morajo dežurati največ.

Zakaj se je Fides odpovedal zahtevi po takojšnjem 11-odstotnem dvigu zdravniških plač, ki izhaja iz dve leti starega aneksa in ki bi proračun po podatkih ministrstva stal 5 milijard tolarjev?

Nismo hoteli prevzeti krivde za morebitne makroekonomske težave, na katere je opozarjal Drnovšek. Pristali smo torej, da se to vprašanje rešuje v okviru zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Aneksa nikoli nismo izpostavili kot stavkovno zahtevo, saj smo se zavedali, da dvig plač za naše članstvo ne bo dovoljšen motiv za stavko. Vlada nam je plače namenoma metala pod nos, ker je bil to najboljši način, kako javno mnenje obrniti proti zdravnikom. Prav tako ne drži podatek ministrstva, da naj bi drugi del aneksa znašal 5 milijard tolarjev. Z nekdanjim ministrom Bručanom je bilo dogovorjeno, da se aneks, ki bi zdravniške plače izenačil s sodniškimi, izplača v dveh delih. Tako je bil januarja 2000 izplačan prvi del, ki je znašal 3,9 milijarde tolarjev. Drugega dela aneksa, ki bi bil vreden dobro milijardo tolarjev in bi moral biti izplačan julija 2001, pa vlada ni izpolnila.

Izvedba aneksa je vezana na sprejetje nove poklicne kolektivne pogodbe, o kateri ste se z vladno stranjo pogajali 50 ur. Plače so bile torej že od vsega začetka del stavke ...

Pogovarjali smo se o vsakem členu kolektivne pogodbe posebej, in ker se tarifni del začne šele pri 60. členu, do aneksa sploh nismo uspeli priti. Zanimivo je, da vladna stran ves čas pogajanj ni povedala, da so zdravniške plače že usklajene s sodniškimi, ampak je to karto iz rokava potegnila šele, ko smo napovedali zaostritev stavke. Njihova metoda izračuna je seveda zavajajoča, saj so na sodniški strani zajeli vse plače, tako okrajnih, okrožni, višjih kot vrhovnih sodnikov, na zdravniški pa le plače specialistov. Po Fidesovi oceni med zdravnike ne moremo šteti le specialistov, ampak vse zdravnike, razen sekundarijev, torej zobozdravnike, splošne zdravnike brez specializacije in splošne zdravnike specialiste. Poleg tega so sodniškim plačam pripisali le sodniški dodatek, k zdravniškim pa tudi nekatere dodatke iz kolektivne pogodbe. Skratka, naše plače so umetno napihnili.

Zakaj ste opustili zahtevo, da se zdravniški dodatek vključi v osnovno plačo, če pa naj bi vam to pravico zagotavljala že sprejeta obvezna razlaga kolektivne pogodbe?

Iz uradnega tolmačenja kolektivne pogodbe nedvomno izhaja, da je zdravniški dodatek sestavni del zdravniške plače. Ker pa so zdravstveni zavodi to tolmačenje različno razumeli, se v praksi ni izvajalo. Da bi položaj rešili, smo vladi že aprila lani poslali svoj osnutek nove kolektivne pogodbe, v kateri bi bila ta zadeva napisana povsem nedvoumno, a ga je vlada zavrnila. Ironično pri tem je, da vlada z zakonom o sistemu plač v javnem sektorju tako ali tako predvideva vključitev vseh stalnih dodatkov v osnovne plače. Fides je torej zahteval samo tisto, kar vlada tako ali tako namerava narediti.

Zakaj niste vztrajali pri zahtevi po 12-urnem počitku po dveh delovnih dneh, če vam to pravico zagotavlja delovnopravna zakonodaja?

Ker se zavedamo, da bi takojšnja izvedba 40-urnega delavnika povzročila kolaps zdravstvenega sistema. Že sama stavka, ki je poleg 40-urnega delovnika vključevala še 10 dodatnih ur, slednje pa smo po zakonu dolžni izvajati le v izjemnih primerih, je pokazala, v kako resne zaplete bi nas pripeljalo dosledno spoštovanje delovnopravne zakonodaje. Takšno zahtevo bi bilo mogoče izpeljati le z zaposlitvijo 325 novih zdravnikov, ki jih danes nimamo na razpolago in jih tudi ni iz česa plačati.

Kdo je kriv za pomanjkanje zdravnikov? Po Kebrovi oceni so za to krivi tudi zdravniki, saj naj bi v zameno za dvig svojih plač privolili v zamrznitev zaposlovanja ...

To seveda ne drži. Zdravnikov nihče ni vprašal, ali se z zamrznitvijo strinjajo. Za omejitev zaposlovanja in izobraževanja se je že v začetku devetdesetih let odločila politika na najvišji državni ravni, ker je bil to najboljši način varčevanja. Očitno je državni vrh ocenil, da smo zdravniki dovolj veliki osli, da bomo nosili vse, kar nam bo naloženo. Klinični center deset let ni zaposloval novih zdravnikov, zato je tam pomanjkanje najakutnejše. Za to niso odgovorni zdravniki, ampak Keber, ki je ustanovo kot strokovni direktor vodil dva mandata.