Od Kučana proti Bajuku

Mislim, da ga ima. Predsedniški kandidati so lahko zelo različni. Mislim pa, da bo v slovenskem političnem prostoru malo strank, ki bodo imele samo svoje kandidate, ne da bi imeli ti tudi podporo skupine volivcev.

Kako blizu ste potrditvi svojega kandidata, saj verjetno vsi vemo, za katerega kandidata gre?

Javna razgrnitev je formalno na podlagi sklepa organov stranke. Potem je mogoče govoriti o strankinem kandidatu. Lahko rečem, da je to kandidat, ki ga bom tudi sam predlagal za podporo. Če seveda govorimo o dr. Francetu Arharju.

Dr. Arhar je že nekajkrat poskusil v politiki in vedno je kaj prišlo vmes. Je to njegov dokončen prihod v politiko?

Če je v življenju kaj dokončnega, potem v tem kontekstu to štejem za nekaj dokončnega. Vendar bo moral dr. Arhar to sam povedati.

Če bo on vaš predsedniški kandidat, velja, da ima nekaj možnosti za izvolitev. Drugače od drugih, ki naj ne bi imeli veliko možnosti proti Drnovšku. Kako bodo na vas gledali z desne (saj ste še vedno desnosredinska stranka, kajne), kjer je kandidatka bivša tožilka Barbara Brezigar?

O gospe vse dobro, ampak verjetno se kandidati ali predlogi ali dogovori o možni podpori posameznemu kandidatu izvajajo drugače kot tako, da te kdo javno postavi pred dejstvo; mi imamo kandidata, ki smo ga skupaj potrdili, in menimo, da ga morate potrditi tudi vi. O tem pa nikoli ni bilo nobenega dogovora in to seveda ni pravilen način za izbiro skupnega kandidata.

So vam jo torej ponujali v podporo?

Ne. Vendar nisem prepričan niti o tem, da so jo podprli vsi v koaliciji Slovenija. Sicer pa menim, da je naše sodelovanje v evropskem prostoru zgledno in dobro, ker pač sodelujejo kot pričlanjujoče se stranke Evropski ljudski stranki. V domačem prostoru pa smo nekako na dnu. Karkoli se bo spreminjalo, bo treba spreminjati s tega dna. Od tam, kamor so nas pripeljali dogodki zadnjega leta oziroma zadnjih dveh let.

Združitev SKD in SLS in kasneje ustanovitev NSi ... Toda hkrati je vaš podmladek blizu podmladkoma SDS in NSi.

To je stara zgodba. Očitno v slovenski družbi ne zmoremo dovolj politične moči, da bi se oblikovala leva in desna sredina, ki skuša v državi prevzeti oblast. In jo zadržati čim dlje, narediti čim več koristnega. V slovenskem političnem prostoru manjkata dve stvari. Prvič, manjka natančna profilacija, kdo je levi in kdo je desni center. Te stvari po mojem niso transparente. Če bi bile transparentne, ne bi bili priča temu, da je vse več popolnoma neopredeljenih ljudi, ki preprosto ne vedo, koga podpreti na lokalnih volitvah. Drugič, v Sloveniji imamo tri stranke desnega centra. Koliko je res katera stranka desnega centra, je drugo vprašanje, dejstvo je, da se tri tako opredeljujejo. NSi, SLS in SDS se preprosto borimo za iste volivce. Pri tem, da je teh volivcev seveda absolutno premalo, ker večina volivcev dejansko ne ve, kakšna je razdelitev političnega prostora oziroma komu na podlagi česa zaupati svoj glas. V tem trenutku smo tam, kjer smo bili v zadnjih desetih letih, v tej državi se praktično ni zgodilo nič novega. V tej državi obstaja dejstvo, da imamo dve stranki, ki se smeta imenovati pomladni stranki, ker sta nastali ob spremembi sistema. To sta naša SLS in SDS. K SLS štejem tudi nekdanje krščanske demokrate in tako imamo tri stranke desnega centra, ki sem jih prej omenil. Obstaja več možnosti razvoja. Prva možnost je, da bo prišlo do streznitve na srednji ali vsaj dolgi rok. Druga možnost je, da bo, glede na velik delež neopredeljenih volivcev, ne glede na to, da ni popolnoma jasna dokončna razdelitev političnega prostora, vskočil kdo četrti in dejansko prevzel volivce desnega centra.

Ali realno govorimo o četrtem ali je to bolj tretji, ki ima dobiček?

Bom konkreten. Kaj bo LDS jutrišnjega dne? Bo LDS jutrišnjega dne takšna stranka, kot je danes? Ali bo stranka, ki se bo razdelila ali bo prevladala bolj desnocentristična drža, ki jo nekako pooseblja ali se k njej bolj nagiba sedanji predsednik vlade?

Če govorimo o NSi ... Vseskozi se zdi, da je nekaj bistvenih političnih oseb pomešanih. Še zdaj ni jasno, kje sta Hilda Tovšak in Izidor Rejc.

Izidor Rejc vsak dan sedi na Beethovnovi 4 in je član izvršilnega odbora te stranke. Hilda Tovšak se je v zadnjem času nekoliko umaknila iz političnega prostora, vsaj aktivno, je pa definitivno članica te stranke.

Torej v stranki ne vidite ljudi, ki bi lahko hitro spremenili obraz in odšli k NSi? Mislimo predvsem na ljudi, ki ste jih "dobili" od SKD po združitvi.

Osebno sem prepričan, da bo, če bosta NSi in SLS dolgoročno stranki desnega centra, med njima moralo nujno priti do neke vrste povezovanja ali vsaj sodelovanja. Sicer bodo politične razmere v tej družbi na dolgi rok nekako nenavadne. To pomeni, da v bistvu imamo to zgodbo za zgodbo prehodnega značaja. Enih in drugih je premalo, da bi nagovorili tako velik krog volivcev, da bi vladali v tej državi.

To verjetno pomeni, da bi morali biti nevezani na vas, tako kot so sedaj na SDS.

Če bi veljala logika, da je odločilno samo to, da ne sodeluješ z neko tako imenovano levo vlado, s katero naj bi mi sodelovali, kar nesporno drži. Ta vlada je bolj leva kot desna, čeprav je pri nekaterih potezah vprašanje, kakšne so te poteze dejansko. Po tej logiki bi morala imeti NSi sedaj vsaj 15 do 20 odstotkov potencialnih glasov. Eni in drugi pa smo v spodnjem delu zgodbe, in to je seveda skrb zbujajoče. Po anketah, če smo čisto pošteni, če razdelimo neopredeljene, se verjetno moč enih in drugih giblje okoli sedmih, osmih odstotkov. To je seveda veliko premalo. Seštevek je polovico manjši, kot sta ga imeli stranki leta 1996.

SLS je ponavadi močnejša na lokalnih volitvah.

Lokalne volitve, govorimo o trenutnem položaju, so velika neznanka. V Sloveniji je po mojem občutku prišel čas za nekakšen desni center, ki naj bi počasi po toliko letih prišel na oblast. Govorimo o evropsko primerljivem umirjenem desnem centru.

Mislite zaradi primerljivih usmeritev v Evropi?

Seveda, tudi zato, ker v Evropi po obdobju ene opcije prihaja na površje druga. Predvsem pa v Sloveniji prihaja po osamosvojitvi spet obdobje zmerne desne sredine, ki se mora šele oblikovati. Z našo stranko vred ali na čelu. Lokalne volitve bodo imele po mojem dve značilnosti. Eno bodo predstavljala mestna okolja, kjer se bo slika z nacionalne ravni zelo preslikovala, vsaj kar se tiče svetniških mest. Mislim, da so tu možnosti za stranke desnega centra razmeroma slabe. V mestnih okoljih je treba graditi na čisto novih kandidatih za potencialne župane, ki bodo razen redkih izjem izvoljeni. Treba jih je poudarjati kot kandidate za mestne župane ali člane mestnih odborov na volitvah čez pet let. Če govorim o podeželskem okolju in manjših mestih, pa mislim, da bi morala tudi naša stranka ohraniti ali pridobiti spodobno število županov ne glede na trenutno politično sliko. Tam se vendarle volijo župani po imenih in priimkih in praviloma za seboj potegnejo tudi svetniško ekipo.

SLS je stranka, v kateri je nekaj vsaj na videz znanih kakovostnih imen. Kako lahko izkoristite Matjaža Gantarja, ki je v SLS prišel iz Kmečke družbe, kako lahko izkoristite Zvonka Ivanušiča?

Slednji je tudi v izvršilnem odboru stranke. Veste, kako so ljudje koristni za stranko. Prvič je tako, da so se sami jasno in glasno pripravljeni opredeliti do stališč stranke. Strankarsko pripadnost izkažejo tisti, ki si upajo zadevo v okviru političnega programa javno prikazati. Drugo so bolj ali manj simpatizerji, podporni člani, ki še po svoje kalkulirajo, ali ostati na obrobju ali iti v neko zgodbo, ki se lahko pojavi. V slovenskem prostoru je še zmeraj premalo tistih, ki so se vedno pripravljeni postaviti za stališče, ki ga predstavlja neka politična opcija. Več je tistih tako imenovanih simpatizerjev. Veliko je tudi ljudi, ki so pripadali neki stranki, tudi naši, pa so kasneje ugotovili, da lahko svoje delo opravljajo bolje, koristneje ali lažje drugje, in so potem šli. Pravi pripadnik se najpogosteje pokaže pri plačilu članarine, ko je za delo stranke pripravljen dati tudi do pet odstotkov svoje plače.

Marjan Podobnik še plačuje članarino?

Marjan Podobnik, kolikor vem, še vedno plačuje članarino in je še vedno član stranke. Ni funkcionar, niti ni v nobenem organu stranke. Zame je Marjan Podobnik prvi predsednik stranke, potem ko se je ta preimenovala v Slovensko ljudsko stranko, tako da ima neko posebno mesto. Po mojem pa enostavno potrebujemo nekoliko drugačne politične profile. O njem kot dolgoletnem predsedniku stranke imam spoštljivo mnenje. Stranka je pod njegovim vodstvom dosegla vrhunec, imela razmeroma visoko stopnjo podpore, hkrati pa je tudi res, da je v njegovem obdobju nastalo bistvo vseh težav, s katerimi se še danes otepamo.

Zaradi očitkov, da v kmetijstvu izvajate preveč vladno politiko, je s položaja predsednika kmetijske zbornice odstopil vaš dolgoletni sodelavec in sošolec Peter Vrisk.

S Petrom Vriskom se nisva skregala. Prijatelja sva še iz gimnazijskih let. Vendar ločim zasebne in druge interese. Vrisk je predsednik kmetijskogospodarske zbornice in zadružne zveze. Kot predsednik kmetijske zbornice je prvi, ki hoče s svojega stališča v imenu članstva zlobirati čim več. Kot član vlade pa sem dolžan dati nekaj, kar je potrebno, kar se zmore in kar se sme. Moram biti realist. Jasno je, da ne moreš izpolniti vsega, kar bi si kdo želel. Nazadnje je treba priti do nekega kompromisa. Pač nismo več v planskem gospodarstvu. Ljudje bi radi imeli še nekatere elemente prejšnje ureditve, ki nimajo nobene zveze s tržnim sistemom. Recimo določena odkupna cena mleka. Država lahko določi le pravne okvire ali posreduje na trgu, če je treba. Petra Vriska pa po svoje razumem.

Eden od očitkov, ki naj bi prihajali iz vaše stranke, je, da ste menda precej deloholični. Navsezadnje ste na čelu ministrstva, ki je zelo dejavno pri vključevanju v EU, pa predsednik stranke ...

Skušam imeti neki red. Ali jo to deloholičnost, je druga stvar. Tega reda sem navajen še iz študentskih let. Enostavno brez tega, da delaš štirinajst ur na dan, ne gre. Vendar si kljub temu eno uro na fitnesu, če si s kom, s komer se lahko pametno pogovoriš. Na nekem kosilu lahko narediš več, kot če ure brkljaš po papirjih. Seveda si želim, da bi po koncu letošnjega volilnega leta in po koncu pogajanj mogoče delal uro ali dve manj na dan. Vendar to ni deloholičnost v smislu očitkov, da nekdo nekaj brezglavo dela in mu stvari uhajajo iz rok. Glavni problem naše stranke ni prevelika aktivnost Francija Buta. Problem je drugje, enostavno moramo pravo vsebino ne le izdelati, temveč svojim članom povedati, kaj sploh je program desnega centra. Če si član opozicije, lahko izvajaš demagogijo, če si član vlade, moraš izvajati program, in to je precej težje. V naši stranki je bila narejena napaka leta 1996, ko je bila stranka na vrhu. Po uspehu nismo bili daleč od LDS. Takrat so naredili napako in šli v vlado. Obdobje od leta 1996 do leta 2000 bi morali izkoristi v opoziciji in na neki normalen način izpeljati združitev s SKD. Upam si trditi, da bi potem z veliko verjetnostjo prevzeli oblast v Sloveniji. SLS leta 1996 ni bila dovolj usposobljena za vodenje države. Pol letu 2002 bo treba nekatere stvari radikalno spremeniti. V Sloveniji je samo ena možnost, da imamo eno samo ljudsko stranko. NSi in SLS kot ločeni stranki desnega centra nikoli ne bosta mogli sami priti na oblast.

Govorimo o vašem približevanju NSi, hkrati pa naši obveščevalci trdijo, da ste bili pred dobrim tednom na obisku pri predsedniku države?

Predsednika države sem obiskal pred približno štirinajstimi dnevi. Predsedniki strank in vodje poslanskih skupin imamo večkrat pogovore z njim. Sam sem bil trikrat do štirikrat pri njem na pogovoru.

O čem sta se pogovarjala?

Šlo je za pogovore o aktualnih političnih zadevah kot že nekajkrat doslej, predvsem pa o ustavnih sodnikih. Povedal sem mu, da je ustavno sodišče s svojimi vrhunskimi strokovnjaki vendarle nekoliko preveč nagnjeno v eno smer. Nekoliko bolj levo centristično, kar ni dobro za državo. Kučan pa je izrazil željo, da se od časa do časa usedeva in pogovoriva o analizi razmer v državi, kot jih vidiva, kot počenja tudi z drugimi predsedniki strank.