Sokol strmoglavec

Polkovnik Cho se je znašel za zapahi. Aretirali so ga. V žepu je imel 11 milijonov wonov. Won je južnokorejska denarna enota. Vsota, zaradi katere so ga aretirali, znaša dobrih osem tisoč dolarjev. Dobil jih je od firme Comet International. Firma Comet International pa je korejska agencija, ki dela za firmo Dassault. Korporacija Dassault se poteguje za zmago v dirki za posodobitev korejske vojske. Korejska vojaška aviacija bi namreč rada kupila 40 novih reaktivcev. Polkovnih Cho je bil član komisije, ki je sprejemala del odločitev o nabavi novih letal. Podkupovanje? Ne, kje pa, so novinarju Korea Harald rekli v PR agenciji, ki dela za firmo Dassault. Prvič, Dassault nima nič s polkovnikom Chojem. S polkovnikom Chojem se je ukvarjala firma Comet. Drugič, polkovnik Cho denarja ni dobil zato, ker bi Cometu naredil kakšno uslugo, pač pa zato, da gre na kosilo. Ali pa na kakšno zabavo. In vse skupaj je skonstruirana afera.

Štorija o polkovniku Choju je stara mesec dni. Objavljena je bila 11. marca. Seveda se nas čisto nič ne tiče. No, skoraj čisto nič. Dežela, v kateri se je štorija pripetila, je namreč deleža naših sanj, Koreja, dežela najlepših fuzbalskih štadionov ... Če pa bolje razmislimo, je polkovnik Cho z nami povezan še po eni liniji, po letalski liniji. Denar za kosila in zabave je dobil od firme, ki dela za francoski Dassault. Dassault pa je korporacija, pri kateri letalo kupuje tudi slovenska vlada. Ne dogaja se prvič, da ima korporacija Dassault težave z očitki o korupciji. Serge Dassault, dolgoletni predsednik korporacije, je bil decembra 1998 zaradi vpletenosti v podkupninski škandal obsojen na dve leti pogojno.

Zakaj omenjamo dve podkupninski aferi? Z navajanjem teh dveh afer ne želimo namigovati, da se nekaj podobnega dogaja tudi pri nas. Aferi sta pomembni zaradi pravnih razsežnosti. V novejši del slovenske zakonodaje, ki ureja poslovanje države, je namreč vgrajenih nekaj antikorupcijskih varovalk. Ena od varovalk je vgrajena v zakon o javnih naročilih. Ta varovalka zahteva, da mora vsak ponudnik, ki se poteguje za javno naročilo, predložiti izjavo o nekaznovanosti. Če je bila ponudniku "v zadnjih petih letih pred objavo naročila izdana pravnomočna odločba za kaznivo dejanje, ki je povezano z njegovim poslovanjem", mora naročnik ponudnika izločiti iz postopka javnega naročanja. Kakšna filozofija je skrita v citiranem 41. členu zakona o javnih naročilih? Država s tem členom sporoča, da ne bo poslovala s ponudniki, ki so bili v zadnjih petih letih dokazano vpleteni v kriminal, povezan s poslovanjem ponudnika. Država s kriminalci ne bo sodelovala. S tem členom je želel zakonodajalec preprečiti, da bi se s klicami kriminala okužili tudi državni uradniki. Državni uradniki enostavno ne smejo priti v stik s ponudniki, ki imajo s posli povezan kriminalni dosje.

Kaj to pomeni praktično? Pomeni, da mora mojster za obnavljanje fasad, če želi obnoviti šolo, v ponudbo, s katero se poteguje za posel, zapakirati tudi izjavo o nekaznovanosti. Ponudnik, ki želi državno upravo zalagati s pisarniškim materialom, mora, če želi dobiti posel, priložiti izjavo, da v zadnjih petih letih ni bil obsojen zaradi kaznivih dejanj, povezanih s poslovanjem. Če državni organ z razpisom išče ponudnika, ki bi državo oskrbel z avtomobili, ta v svojem dosjeju ne sme imeti nobene packe. Packa zbledi šele po petih letih.

Ko je vlada republike Slovenije sklenila kupiti letalo, ki bi ga uporabljali visoki državni uradnik, letala ni kupovala z javnim naročilom. Če bi letalo kupovali z javnim naročilom, bi morali ponudniki predložiti potrdilo o nekaznovanosti. Glede na to, da je bil nekdanji šef korporacije Dassault pred štirimi leti obsojen na pogojno kazen, bi morala komisija, ki bi v postopku javnega naročila pregledovala ponudbe, to dejstvo upoštevati. A kot rečeno, vlada letala ni kupovala po proceduri, predpisani z zakonom o javnih naročilih. Smo torej v paradoksalnem položaju: če se želi mali obrtnik ali samostojni podjetnik potegovati za nekaj milijonov SIT vreden posel, ki bi ga plačala država, mora prinesti potrdilo o neoporečnosti. Če pa gre za mnogo več milijard vreden posel, ki je plačan iz obrambnega dela proračuna, ponudniku potrdila o neoporečnosti ni treba prinesti. No, roko na srce, najbrž bi med multinacionalkami, ki se ukvarjajo s proizvodnjo letal, težko našli firmo, ki v omari nima nobenega trupla. Vse korporacije so se srečale z očitki o korupciji. Vendarle pa ima Dassault to smolo, da je bil za krivega spoznan predsednik korporacije osebno. In korporacija, pri kateri kupuje slovenska vlada, ima to smolo, da je bil predsednik Serge Dassault za krivega spoznan v eni najbolj odmevnih evropskih korupcijskih afer. Zaradi afere Dassault je namreč odstopil generalni sekretar zveze Nato Willy Claes.

Pol ducata čudežev

Vlada republike Slovenije pri avionu res nima sreče. Tudi če človek ni poklicni paranoik, postane sumničav. Cela serija okoliščin je namreč čudna. Najprej časovne okoliščine. Slovenija je mednarodno priznanje dosegla pred desetletjem, to pa pomeni, da je bilo vsaj toliko časa jasno, da bodo imeli slovenski funkcionarji tudi določene državniške obveznosti. Med te državniške obveznosti sodijo tudi poleti z avionom. Država je avion v resnici potrebovala. Vlada si je vzela deset let časa, da je začela nabavljati letalo. Vendar se je na koncu z nabavo tako mudilo, da vlada ni imela časa objaviti mednarodnega razpisa. Tudi druga čudaška okoliščina je povezana s časom. Ko bodo nekoč zbrani vsi statistični kazalci o gospodarski rasti, številu brezposelnih, inflaciji in uvozno-izvoznih trendih, se bo najverjetneje izkazalo, da se je recesija v Sloveniji začela natanko v tistem obdobju, ko so člani vladne komisije sprejemali odločitve o nakupu državnega letala. Imeti moraš res dober nos, da po dobri petletki dokaj stabilne gospodarske rasti zadeneš trenutek, ko se gospodarska rast konča, ta trenutek pa obeležiš z investicijo v državni avion.

Tretja nenavadna okoliščina je povezana s financami. Vlada je sklenila, da bo letalo plačala iz obrambnega dela proračuna. Nobene prepričljive razlage ni, zakaj naj bi bila nabava državnega letala obrambna investicija. To, da je vlada letalo sklenila plačati z obrambnim tolarjem, je slaba šala. Tudi če bi država predsedniku republike, ki je vrhovni poveljnik obrambni sil, protokolarni avto kupila z denarjem iz obrambnega fonda, bi bil to slab vic.

Četrta okoliščina se tiče stroškov. Novinarski kolektiv že nekaj mesecev licitira in vladnim predstavnikom utemeljeno dokazuje, da bo cena višja od tiste, ki jo je sprva sporočila vlada. Tudi v prejšnjem tednu je novinarski kolektiv ugotavlja, da v do zdaj znano ceno niso bili vključeni špedicijski stroški in stroški kreditiranja posla. Zadnje, najbrž utemeljeno vprašanje v tej licitaciji je postavil poslanec opozicijske SNS Peče. Vlado sprašuje, koliko bo stal hangar za novo letalo. Saj res, koliko bo stala garaža? Bo plačana iz obrambnega ali rednega dela proračuna?

Peta okoliščina je, kakopak, izbor firme Dassault. Vlada se je za Dassaultovo letalo odločila zato, ker ima to letalo tri motorje. Ob tem pa je treba dodati, da mala letala s tremi motorji izdeluje le Dassault.

Šesta okoliščina, ki je morda najbolj čudaška, pa je tale: ob komentarjih, ki se tičejo vladnega letala, se je v zadnjih tednih zapletel celo najboljši šahist na slovenski politični sceni, dr. Janez Drnovšek. Njegov sekundant pa je Mirko Bandelj, generalni sekretar vlade, prav tako odličen šahist. Praviloma znata oba natančno uganiti, kakšne poteze bo vlekel nasprotnik. Ko pa ob štoriji o avionu šahirata proti medijem, njuna šahovska lucidnost splahni.

Mrhovinarji

Predsednik vlade je novinarsko brskanje po štoriji o državnem letalu pred dvema tednoma pospremil z besedami "mrhovinarski instinkt". Zelo nerodno. Po tej izjavi se z državnim avionom ukvarja še večji del novinarskega ceha. Novinarska preiskava, ki naj bi bila "mrhovinarska", pa - za razliko od glodanja obranih kosti - še vedno prinaša sveža vprašanja. In ta nova vprašanja vlado zelo živcirajo.

Zadnja novica, ki govori o nervozi je tale: v petek ob 19.30 bi moral TV dnevnik nacionalne RTV hiše objaviti izračune o dokončni ceni letala. V dokončno ceno so prišteli tudi sredstva, potrebna za servisiranje kredita. Računska operacija se je končala pri cifri 57 milijonov dolarjev. Povedano drugače: osnovna cena letala znaša 35 milijonov USD, če pa osnovi ceni prištejemo davek na dodano vrednost in stroške servisiranja kreditov, končna cena letala znaša 57 milijonov USD.

Tik pred TV dnevnikom je odgovorni urednik Uroš Lipušček prispevek umaknil. Prestavljen je bil v Odmeve. Novi izračuni so sicer bili objavljeni, a dve uri kasneje, v manj gledanem terminu. Po hodnikih TV Slovenija se je v petek zvečer šušljalo, da bo novinarski kolektiv v ponedeljek zjutraj zahteval odstop urednika Lipuščka.

Januarja 1977 se je se zrušilo letalo, v katerem se je peljal predsednik vlade SFRJ Džemal Bijedić. Zgodba o falconu, ki ga je kupila slovenska vlada, pelje v drugo smer. Zaradi falcona se lahko zruši vlada.