Slovenija in Bližnji vzhod

V trenutku, ko buldožerji in tanki izraelske vojske rušijo palestinska taborišča, slovenski zunanji minister o krizi na Bližnjem vzhodu meni, “da je politična teža Slovenije premajhna za dejavnejše sodelovanje pri reševanju te krize”, da pa “smo seveda izrazili vso zaskrbljenost in se pridružili pozivom k iskanju mirne rešitve spora”. A resnica je veliko bolj kruta. Ne gre le za majhno težo Slovenije. Številne majhne države so dokazale, da je kljub majhnosti mogoče imeti načelno zunanjo politiko. Gre predvsem za pomanjkanje volje. Vse kaže, da se slovenska zunanja politika pri pomembnih svetovnih vprašanjih vse bolj izgublja v meglicah severnega Atlantika in zmeraj bolj postaja "postranska žrtev" približevanja Natu. Slovenija je država, ki se v zvezi z bližnjevzhodno krizo skorajda ne oglaša, ob glasovanjih v Generalni skupščini OZN pa zaradi strahu pred zamero ZDA pogosto ostaja - brez svojega mnenja.

Le mobitel

Dokazov za to je nešteto. O palestinskem vprašanju v zunanjepolitičnih dokumentih slovenske diplomacije skorajda ni mogoče najti besede. V deklaraciji o zunanji politiki Republike Slovenije, dokumentu o prednostnih nalogah Republike Slovenije, povezanih z OZN, dokumentih ministrstva za zunanje zadeve (MZZ), posvečenih "mednarodni varnosti", in obširnem spisu, ki izpod peres Dimitrija Rupla, Boruta Trekmana, Milana Jazbeca in Ignaca Goloba hvali veličastnih "deset let samostojne slovenske zunanje politike", besed Palestina, Bližnji vzhod in Izrael ni najti. Tudi po redkih in občasnih srečanjih uradnikov MZZ s predstavniki palestinske nacionalne oblasti si slovenska diplomacija v sporočila za javnost ne upa zapisati nobene resne obsodbe ravnanja izraelskih zasedbenih sil. Ta molk slovenske diplomacije je še toliko bolj žaljiv, če si v spomin prikličemo precej načelnejšo slovensko zunanjo politiko ob vojnah na območju nekdanje Jugoslavije. Odnos do Palestine, o kateri so slovenski diplomati še med službovanjem v diplomaciji SFRJ znali povedati veliko spodbudnega, se je po prestopu Slovenije v tabor ameriških zaveznikov očitno spremenil. Tu je načelnost nekoliko pokleknila pod bremenom slabo razumljenega "pragmatizma". S Palestino se v Sloveniji ukvarjajo le nekateri svetovalci pri Gospodarski zbornici Slovenije in pri Mobitelu. Ta je z mobilnim operaterjem Paltel iz "Palestine" maja 2001 sklenil pogodbo o roamingu. Tako imajo slovenski državljani enkratno priložnost, da s svojimi mobiteli telefonirajo v državo (ali iz nje), ki izginja, še preden je sploh nastala. Državo, o kateri diplomacija njihove domovine zaradi želje po "evroatlantskih povezavah" ne želi vedeti nič.

Da pa se nekaj vendarle premika, vsaj v javnosti, je pokazal nedavni protestni shod članov nevladne organizacije A-MORA "proti genocidni izraelski politiki do Palestincev, Palestink in proti groteskni podpori ZDA svojemu satelitu na Bližnjem vzhodu". Protestniki so nasproti ameriškega veleposlaništva položili venec žrtvam padlih v "boju proti terorizmu" v Palestini.

To, da so korenine bližnjevzhodnega spora globoke in da nobena stran ni nedolžna, je seveda res. Res je tudi, da so samomorilski napadi palestinskih bombašev nesprejemljiv terorizem. Vendar je prav tako res, da je državni terorizem, tako kot zmeraj, veliko hujši od terorizma posameznih ilegalnih odporniških skupin. Palestinci, ki so leta 1947 zamudili svoj trenutek za ustanovitev države, so si v naslednjih desetletjih poskušali izboriti pravice z bombnimi in samomorilskimi napadi. Izrael se jim je vsakič oddolžil z vojaškimi napadi. Sporazum iz leta 1993, ki sta ga v Oslu podpisala Arafat in Rabin, je obetal boljše čase. Toda ti niso prišli. Izrael je nekaznovano nadaljeval kolonizacijo v več vojnah zasedenih ozemelj, zato je sledil upor in prerasel v odkrite spopade. Ti so od predlani zahtevali življenja že več kot 1200 Palestincev in 350 Izraelcev.

Mednarodna skupnost se je odzvala šele po dveh letih spopadov. Zadnje zasedanje Varnostnega sveta OZN, na katerem je generalni sekretar OZN Kofi Anan izraelsko zasedbo prvič jasno označil za nezakonito in pozval izraelsko vojsko, naj se umakne z leta 1967 zasedenih ozemelj ter dopusti ustanovitev palestinske države, je bilo vsekakor pomemben korak naprej. Pa vendar je tudi ta, na podlagi Busheve "vizije" sprejeta resolucija VS OZN prišla na dnevni red predvsem zaradi ameriške potrebe po pridobitvi podpore za posredovanje ZDA proti Iraku in drugim "malopridnim" državam. Več že precej zaprašenih resolucij OZN (na primer tista s številko 242 iz leta 1967, na podlagi katere so Izraelci in Palestinci dosegli sporazum v Oslu in dobili Nobelovo nagrado za mir) jasno zahteva od Izraela "umik z ozemelj, zasedenih v šestdnevni vojni", zadnja, "vizionarska" Busheva resolucija VS OZN pa zasedenih ozemelj sploh ne omenja. Pravzaprav je napisana tako, da sploh ni jasno, ali VS meni, da je Izrael okupator na palestinskem ozemlju ali so palestinske oblasti zasedle Izrael. Primernejši sirski predlog resolucije, ki govori o izraelskih "zasedbenih silah" in zahteva, da Izrael spoštuje ženevske konvencije, ki varujejo civilno prebivalstvo, je bil umaknjen z dnevnega reda. Tudi o izraelskih kolonistih, ki se nemoteno naseljujejo na arabski zemlji, v "ameriški" resoluciji ni niti besede. Prav tako ne o palestinskem vzhodnem Jeruzalemu, niti o pravici beguncev do vrnitve na domove. In medtem ko se Palestinci skrivajo pred izraelskimi tanki v svojih bantustanih, je ameriška podpora Izraelu še zmeraj enako trdna. Vlada izraelskega premierja Šarona pa ravna tako, kakor da udejanja zamisli nekdanjega izraelskega voditelja Moše Dajana, ki je nekoč dejal, da bi izraelska vlada morala beguncem dati jasno vedeti, "da nimamo rešitve, da lahko še naprej živijo kot psi, da kdorkoli želi oditi, lahko gre, potem pa bomo videli, kam bo ta proces pripeljal".

To temeljno zasedbeno načelo so ob izdatni podpori ameriške diplomacije dolga desetletja uresničevali različni izraelski voditelji. Pri podpori izraelski zasedbeni politiki pa te dni po neuspešnem obisku na Bližnjem vzhodu vztraja tudi ameriški državni sekretar Collin Powell. Z že pripravljenimi načrti za napad na Irak v diplomatskih torbah se ZDA zavzemajo za to, da se palestinski terorizem konča "takoj", Izrael, ki izvaja veliko hujši državni terorizem, pa naj bi se z zasedenih ozemelj umaknil "brez odlašanja", kar z drugimi besedami pomeni "takoj, ko bo mogoče". Izrael medtem od ZDA neprekinjeno dobiva vojaško pomoč, celo najsodobnejše ameriške helikopterje tipa Apache Longbow, ki jih uporablja za napade na begunska naselja.

O tem, kaj se dogaja, v teh dneh ne molči več niti najkonservativnejši britanski tisk. Najjasnejši je reporter Independenta Robert Fisk: "Ni dvoma, da je to zadnja kolonialna vojna. Francozi so mislili, da so oni bili zadnjo tovrstno bitko. Že pred davnim časom so osvojili Alžirijo. Svoje hiše in naselja so postavili v najlepših predelih severne Afrike. In ko so Alžirci zahtevali neodvisnost, so jih imenovali "teroristi", streljali na demonstrante, mučili gverilce in z načrtovanimi umori odstranjevali nasprotnike."

Nato ali EU?

Odziv slovenske diplomacije na zaostrovanje izraelsko-palestinskih spopadov je najopaznejši v organih Združenih narodov. Ob agresivnem ravnanju izraelske vojske je GS OZN v zadnjih letih sprejela več resolucij, ki se po jasnosti in skladnosti s prejšnjimi resolucijami OZN precej razlikujejo od zadržanih besedil, ki jih v VS OZN cenzurira ameriška diplomacija. Toda ko je pričel mirovni proces na Bližnjem vzhodu pešati, je Slovenija med šestimi resolucijami GS OZN, ki so konec leta 1996 obsojale Izrael, podprla le tri. Zgodba se je kasneje ponavljala. Jeseni leta 2000 je GS OZN znova sprejela šest resolucij, ki so ostro obsojale izraelsko nasilje na zasedenih ozemljih. Resolucije je podprla večina držav (podprte so bile z ogromno večino, to je s 96 do 145 glasovi), a Slovenija je bila ob glasovanju o treh resolucijah znova v skupini držav, ki so se "vzdržale". Leto kasneje se je vse ponovilo, le da je bila večina evropskih držav tokrat bolj zadržana do ameriške politike. ZDA so se v nasprotju z zahtevami Evropske unije odločile za veto na resolucijo VS, ki bi utrdila položaj Jaserja Arafata kot palestinskega pogajalca. V ozadju je bil tudi spor med ZDA in EU. GS OZN je takoj zatem sprejela devetnajst resolucij, ki so od Izraela zahtevale umik z zasedenih ozemelj. Ena od njih je potrjevala, da je izraelska ustava, ki razglaša Jeruzalem za "večno in nedeljivo prestolnico izraelske države, ilegalna in zato nična in neveljavna". Pri tistih najpomembnejših, ki so obsojale Izrael, predvsem pa pri resoluciji, ki je obsojala "ilegalnost izraelskih akcij v zasedenem vzhodnem Jeruzalemu in na drugih zasedenih palestinskih ozemljih", Slovenija znova ni imela svojega mnenja. "Med tistimi, ki so se vzdržale, so bile Japonska, Avstralija, Norveška, Bolgarija, Romunija in Slovenija," je poročal Reuters.

Zgodba je bila pravzaprav bolj zapletena. Ker je GS OZN sklicala izredno zasedanje in na njem sprejela tako rekoč enako besedilo, kot so ga ZDA pred tem zavrnile v VS, je vsak glas v podporo takšni resoluciji pomenil tudi glas upora zoper ameriško politiko "reševanja" bližnjevzhodnega zapleta. Amerika se je skupaj s štirimi mikronezijskimi državicami in Izraelom znašla v skoraj popolni zunanjepolitični osami.

Kljub temu je večina svetovnih in evropskih držav glasovala "za" omenjeno resolucijo in s tem "proti" volji ZDA. Resolucijo so kljub ameriškemu pritisku podprle ne zgolj nerazvite, temveč tudi številne razvite države, ki sicer pogosto glasujejo tako kot ZDA. Med drugimi državami so jo na primer podprle Argentina, Avstrija, Belgija, Brazilija, Liechtenstein, Luksemburg, Monako, Nizozemska, Nova Zelandija, Panama, Poljska, Portugalska, Rusija, Singapur, Savdska Arabija, Ciper, Češka, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Indija, Indonezija, Iran, Irska, Italija, Kuvajt, Slovaška, Južna Afrika, Španija, Švedska, Turčija, Ukrajina in Jugoslavija. Slovenija se je uvrstila v skupino "vzdržanih", ki jo sestavlja pisana druščina novih ameriških zaveznikov (Albanija, Bosna, Bolgarija, Hrvaška, Estonija, Gruzija, Latvija, Litva, Romunija), preostanek angleško govorečega sveta (Kanada, V. Britanija, Avstralija) in še nekaj držav.

Zanimivi so tudi razlogi, ki so vodili države pri odločanju. Palestinski opazovalec v OZN je že na začetku zasedanja zatrdil, da "je sedanja izraelska vlada začela spodkopavati mirovna prizadevanja prvega dne, ko je prišla na oblast", in Izrael obtožil, da je zavestno prezrl vse zahteve OZN, šele nato pa je prišel na plan z "novo deklaracijo o potrebi, da palestinske oblasti najprej ustavijo terorizem". Izrael so obsojali tudi vsi naslednji predstavniki držav. Izjema je bil le ameriški veleposlanik Negroponte. Ameriško zavrnitev podpore resoluciji je utemeljil s tem, da resolucija ne zahteva "prenehanja terorizma" in poziva k "vzpostavitvi nadzornega mehanizma ne glede na to, ali se obe strani s tem strinjata". ZDA torej na Bližnjem vzhodu nasprotujejo "vsiljevanju" mednarodnih opazovalcev, čeprav so se ti izkazali za uspešne v številnih kriznih žariščih in so jih ZDA same "brez soglasja" namestile v številnih državah! Šele ko bodo Palestinci nehali izvajati terorizem, naj bi po Negropontejevem mnenju Izrael lahko "omilil restrikcije" in "zelo pazljivo ovrednotil posledice akcij". Visoki predstavnik za skupno evropsko zunanjo in varnostno politiko Havier Solana, ki je nastopil v imenu EU, ni bil enakega mnenja. Sporočil je, da bo EU podprla resolucijo, in predstavil skupno mnenje članic unije, to pa zahteva dosledno uresničevanje vseh dosedanjih resolucij VS. Zanimivo je, da se je takoj zatem oglasil predstavnik Turčije in pojasnil, da bo njegova država "glasovala za resolucijo in se tako poistovetila s stališčem EU". Turčija, ki je sicer članica Nata, si namreč želi v EU.

Slovenski predstavniki očitno niso čutili takšne potrebe. Ko je treba izbirati med ZDA in EU, se slovenska diplomacija odloča za ZDA. In s tem za Nato. To je nekoliko v nasprotju s trditvami predsednika vlade, ki rad poudarja, da je zanj vstop v EU "višja" prioriteta od vstopa v Nato. Tako so predstavniki Slovenije v OZN po navodilih iz Mladike glasovali v nasprotju z odločitvijo EU. Slovenija si torej ni upala storiti tega, kar so storile številne gospodarsko šibkejše države in kar so si navsezadnje upale storiti celo "žepne" državice, kot so Liechtenstein, Luksemburg in Monako. S tem je Slovenija, očitno zaradi svojih "zunanjepolitičnih prioritet" in želje po vstopu v Nato za vsako ceno, znova potrdila svojo neevropsko in pretirano proameriško držo.