Rodila se je miš!

Če želimo programsko konferenco, ki so si jo prejšnjo soboto na Otočcu omislili naši ta rdeči socialdemokrati, zagrabiti pri koreninah, moramo seči za slabo leto nazaj na strankin koprski kongres. Velika antinatovska debata, ki tli v srcih zelo opaznega proporca aktivnih članov, se je napovedovala že za takrat, a je bil del oporečnikov bržkone še preveč omamljen od končno dosežene soudeležbe v vladni koaliciji, drugemu delu pa se je zdelo obdobje nujnosti odločitve o sklenitvi militantnega zavezništva še pošteno oddaljeno. Nazadnje so se vsi skupaj zadovoljili z nekaj malega prhanja na račun vodstva in svojega Boruta, temu pa je uspelo brez vidnejših naporov izsiliti, da se je stranka v kongresni resoluciji v zvezi z "evroatlantskimi povezavami" izrazila pozitivno in celo pospeševalno. V zameno je kot kompromis ponudil obljubo, da bo vodstvo v doglednem času pripravilo posebno konferenco, kjer bo lahko stranka dodobra prerešetala vsa svoja med seboj bodeča se stališča do vstopa v Bushev atomski vrtec. Obljuba dela dolg in solidno obiskano sejno dvorano v Hotelu Šport smo vzeli kot dokaz, da se topovske cevi nekaterih vidnejših predstavnikov vmes niso imele priložnosti ohladiti.

Ženske in mladi

Da ne bo nobene pomote, kam vleče bajalico uradne vodstvene linije, si je besedo prvi vzel prav Borut in za blagor vseh navzočih tudi vestno skompiliral sploh ne tanko mapo podatkov in tez v podporo prepričanju, kako prijazna in vsestransko oplajajoča terna Nato v resnici je. Tudi v podaljšanem govoru je predsednik navzoče pozval, naj se odločijo za razumno pot, ključno vprašanje pa je po njegovem tisto, kateremu svetu želimo pripadati. Pred nami je menda eden izmed trenutkov, ko tisto sicer nujno pedantno tehtanje argumentov za in proti preprosto ne zadostuje, potrebna je tudi zgodovinska intuicija, kakršno smo imeli recimo leta 1990. Tudi takrat bi tehtnica v končni bilanci argumentacije pokazala veliko tveganje, pa danes edini iz nekdanje jugodružbe trkamo na ta velika vrata. Poglejte, članstvo nas ne bo veliko stalo, zaveznike pa resnično potrebujemo! Kar se tiče ZDA, mar niso prav one vedno branile Evrope, in to na strani dobrega? Kaj niso bile tudi one tiste, ki so nedavno zagotovile mir na Kosovu in prinesle nekaj upanja v vso tisto regijo? Ni treba, da se strinjamo s prav vsako izjavo predsednika Busha, a zaradi enega drevesa ne smemo spregledati celega gozda! "Upajmo, da bo ZLSD sposobna videti čez te nizke čeri daleč naprej! Te priložnosti preprosto ne smemo zamuditi!" Če bi to vendarle storili, bi vrgli stran zgodbo o uspehu!

Boruta, ki je koalicijski partnerici s tem zgledno dokazal, da je lahko glede tega vprašanja, kadar je res treba, celo bolj drnijevski od Drnija, so prišli plemenito podpret vsi trije njegovi ministri. Govora ministra Vladota in ministra Radota bi lahko tako ali tako zreducirali na "kao što je več istakao predsednik", ministrica Andreja pa je poanalizirala, da je "prijatelj Pahor" zgodovinsko ozadje izrisal zares krasno, saj so njeno mamo leta 1945 osvobodili prav Amerikanci. Kar se tiče mladih, naj je ne razumejo narobe, ona je vsekakor na njihovi strani, ampak ko govorijo o teh Amerikancih, kaj je potem z vsemi tistimi McDonaldsi in Coca-Colami? Govorov treh ministrov sicer ne smemo jemati brez dolžnega spoštovanja in tehtnosti, vendar je treba hkrati poudariti, da so bili z recimo še eno ali dvema izjemama to edini govorniki na celotni prireditvi, ki so se stoodstotno postavili za svojega predsednika.

Bistveno več je bilo tistih, ki njegovi optimistični viziji toplega gnezdeca skupnih vrednot in sovražnikov niso pritrdili, in med njimi lahko med tistimi, ki so najbolj sijali, posebej omenimo Bredo Pečan - nedvomno tudi zato, ker je med nasprotniki nastopila prva. Gospe bi lahko na tem mestu čestitali, da ji je uspelo vendarle presekati njen (kot ga je poimenovala sama) shizofreni položaj, saj je morala, ker je podpredsednica stranke, vsaj delno zagovarjati stališče, ki ji osebno zares ni dišalo: v soboto se je sprva nekoliko tresoče, potem pa z vedno izrazitejšo trdnostjo izrekla v celoti proti. "Ne moremo in ne smemo privoliti v to, da bi eno hegemonijo zamenjali z drugo!" Vključitve v EU po njenem prepričanju prav nihče niti v celoti niti delno ne pogojuje z vstopom v Nato, pri tem pa jo zanima, kakšne prednosti imajo zdaj države Nata recimo pri uvedbi ameriških carin za jeklo? Mar ne znamo več sami delati svoje vojske, nam jo lahko zares učinkovito diktira samo kdo drug? Sama v primerjavi z vladajočo garnituro sicer nima na voljo toliko sredstev in informatorjev, ki bi ji znali povedati, kakšne so prednosti vključitve, vendar je predsednik prejle govoril tudi o neki intuiciji: "In moja intuicija, tako ženska kot državljanska, mi pravi, da je v Nato bolje ne iti!"

Alenka Kovšca se je v imenu Ženskega foruma lotila predvsem predsednikovega vprašanja, kateremu svetu želimo pripadati. Odgovorila mu je z drugim vprašanjem: kateremu svetu pripadajo Švedska, Avstrija, Švica in Finska? Kateremu svetu pripadajo ZDA, ki niso soudeleženke pri vrsti globalno vitalnih projektov (samo za začetek niso podpisnice kjotskega sporazuma) in ki v zadnjem času sprejemajo čedalje več uredb, ki jim kot socialna demokratka resnično ne more reči ja? Luka Juri je povedal, da bi Mladi forum vključitev z največjim veseljem podprl, če bi le verjel, da bo lahko Slovenija znotraj Nata uresničevala svojo suverenost, pa tudi demokracijo in človekove pravice. V resnici nas ogrožajo ekološke nevarnosti, organiziran kriminal in terorizem, ampak vzemimo za hipotetičen primer, da se dejansko vojaško spremo z eno izmed sosed. Če izhajamo iz prepričanja, da bodo sčasoma vse te sosede tako ali tako postale članice, bi ostal Nato, če bi se včlanili vanj, v sporu nevtralen, hkrati pa nas bo v vsakem primeru vpel v konflikte mednarodnega kapitala.

Dvomljivcev je bilo še bistveno več in Borut je med prvim odmorom sklical nenadno, zlobniki bi rekli krizno zaprto sejo predsedstva, ki se je zavlekla na cele tri četrt ure. Tudi v nadaljevanju so govorniške plime valovale vse prej kot severnoatlantskim nuklearnim silosom naproti: Peter Medica je glede na zadnje javnomnenjske raziskave - to se mu je zdel edini način, da se izognemo krizi demokracije - vlado obvezal, da najde alternativo vstopu v zvezo, ki je danes prej akter globalne nestabilnosti kot kakšne pretirane stabilnosti. "Potemkinove javne razprave", kot je bila tista v parlamentu, gotovo ne koristijo naši zunanji podobi, prav tako ne nekateri drugi vidiki pronatovske kampanje, na primer pritiski na medije in kriminalizacija nekaterih civilnodružbenih pobud. Jožka Hegler je posvarila pred tem, da bi nam začel blok narekovati način demokracije, in pred tem, da smo se začeli že samospreminjati, da bi mu bili čim bolj všečni. Srečko Meh je prepričan, da tema sploh ne bi smela biti tako neskončno pomembna, je pa bila v to temo stranka prisiljena, ko je vstopila v vladno koalicijo. Po njegovih opažanjih se danes na trenutke dobi celo vtis, da je vstop v Nato projekt Združene liste, čeprav je to popolnoma neresnično, saj ta projekt pelje vlada, in to "zelo šalabajzersko. Tisti, ki so za to pristojni, svojega posla ne obvladajo, to je treba povedati jasno in glasno." Odgovornost je treba v celoti prevaliti na vlado.

Združeni in pogojno zadovoljni

Vštric z disidentstvom nasproti uradni liniji so si bili v debati vsi bolj ali manj edini v navdušenju nad svojo stranko, ker je edina v Sloveniji sposobna tako neznanske ravni notranje zavzetosti, odgovornosti, treznosti, argumentiranosti, korektnosti, strpnosti in pluralizma. Na ta napev jih je nazadnje počohal tudi Borut in jim povedal, da je bilo ta dan čudovito in da je za njimi res pomemben pogovor. Edina težava bi bila morda v tem, da so ob vsej svoji argumentiranosti, strpnosti in še posebej pluralizmu nazadnje, ko je bilo treba glasovati, dosegli monolitno soglasnost, kakršne se ne bi sramovalo najbolj hard-linersko izmed partijskih vodstev v polpretekli zgodovini. Borut si je v otvoritvenem govoru srčno zaželel, da bi bil največji uspeh te konference, če stranka svojih uradnih stališč do Nata ne bi šla spreminjat, za kar je bilo potem poskrbljeno s cenenim in prozornim malim trikom: glasovalo se ni praktično o ničemer.

Zbrani programski dinamo Združene liste je izglasoval dve stvari: prvič (zadržite dih), Slovenija mora pospešiti prizadevanja za vstop v EU in, drugič, o Natu naj se odločijo volilci na referendumu. Resolucija, ki jo je stranka v zvezi z vojaškim zavezništvom sprejela v Kopru, ostaja nespremenjena, za Združeno listo je naš vstop v evroatlantske povezave torej še vedno prednostna zunanjepolitična naloga. Po programski konferenci se je sicer na veliko negodovalo ("Mladi forum nima jajc, Ženski forum pa nima jajčnikov," je prhal eden izmed udeležencev, kolegica pa je pribila, da je "bil cilj vsega itak to, da se rodi miš".), a je na sklepnem slavnostnem kosilu žalost uspelo večini vsaj na videz utopiti.

"Veliko ljudi me je potem spraševalo, zakaj sploh prirediti konferenco, če se na njej o ničemer ne odločaš," pravi Luka Juri. "Vendar je to vprašanje, ki ga morate postaviti predvsem predsedniku." Po njegovem ne bi, če bi skušal Mladi forum sforsirati bolj vsebinsko glasovanje, dosegli nič drugega kot to, da bi pokazali, kako problematične so nekatere vezi znotraj stranke. Pri trdnejši poziciji glede nasprotovanja Natu po Jurijevih besedah niso vztrajali tudi zato, ker se jim strankarska uradna stališča na to temo v resnici ne zdijo pomembna, saj bo odločilno prav mnenje ljudstva na referendumu. Veliko bolj ga moti, ker se je nanje med zaprto sejo predsedstva izvajal pritisk, naj sprejmejo kompromis glede časovne omejitve referenduma: Mlademu forumu se zdi ta zares smiseln edino, če bi ga pripravili pred morebitnim povabilom, saj bi po povabilu elita toliko lažje izpeljala manipulativno kampanjo, prek katere bi lahko ljudstvo skorajda izsiljevala, češ, poglejte koliko smo vložili, zdaj pa naj vse skupaj vržemo stran?

"Mi referenduma po povabilu ne štejemo za kako izredno demokratično stvar," dodaja Juri, "Ženskemu forumu pa se je na seji predsedstva to zdel dovolj sprejemljiv kompromis. Nazadnje so nas krepko preglasovali, mi pa zadeve nismo šli še dodatno zaostrovat." Uradno stališče stranke in prepričanje Mladega foruma sta glede Nata in glede referenduma diametralno nasprotna, in sicer tako zelo, da Juri pravi, da je pomislil tudi na odhod iz stranke: "Res bi lahko šli kam drugam, a se nam zdi, da bo boljša pot generacijsko prevzeti stranko, ki že obstaja, kot pa da bi ustanavljali neko novo. Smo zelo ambiciozni in nismo potrpežljivi - če bi imeli kongres danes, bi nemudoma kandidirali v ožje vodstvo."

V Ženskem forumu pa so z razpletom kar zadovoljne. Angela Murko Pleš, ki se je med razpravo precej odločno opredelila proti vstopu v pakt, je povedala, da se ji je zdela konferenca zelo kakovostna in da je celo dosegla svoj glavni namen, da se je ZLSD kot prva in za zdaj še edina politična sila v Sloveniji jasno opredelila, da o tako pomembni stvari nikakor ne sme odločati politika, temveč pripada odgovornost ljudstvu. "Sama sem se najprej sicer zavzemala za referendum pred povabilom, vendar je vlada stvari peljala tako, da bi bilo lahko po mojem zdaj vztrajanje pri časovnih omejitvah celo škodljivo. Ključno se mi zdi vprašanje, kdaj ga sploh lahko izpeljemo, saj smo vendar že sredi aprila! Po hitrem postopku bi ga bilo sicer mogoče izpeljati, vendar dvomim, da bi bil referendum tedaj dovolj kakovostno pripravljen, takih reči pa se ne gre lotevati z levo roko." Kar se tiče Mladega foruma, je sicer zelo vesela, da so mladi radikalnejši, in bi bila sila žalostna, če bi se strinjali s kompromisi, a se ji zdi odločitev, ki jo je v soboto soglasno izglasovala Združena lista, v državi, kjer si številni vplivni funkcionarji o referendumu še vedno drznejo govoriti pretežno v pogojnikih, za zdaj optimalna.