Boj za mlečni Vatikan

Ustavno sodišče je sredi marca slovenski vladi poslalo obvestilo, da je njihova pobudo za oceno ustavnosti vatikanskega sporazuma nepopolna. Vladnim pravnim strokovnjakom ni uspelo pravilno napisati čisto običajnega pravnega zahtevka. Kar je seveda zelo nenavadno, v vladni administraciji je gotovo dovolj pravne pameti, da bi njeni ljudje zmogli takšno nalogo. Ustavno sodišče je v vladni pobudi pogrešalo kar nekaj stvari. Vlado je pozvalo, naj navede, katere določbe vatikanskega sporazuma naj bi bile sporne, s katerimi ustavnimi členi naj bi bile v neskladju, kako to utemeljujejo tisti, ki trdijo, da je sporazum sporen, in zakaj vlada meni, da sporne odločbe niso neustavne. Vlada je po enem mesecu popravila svojo pobudo in ustavnemu sodišču poslala novo. Po zatrjevanju Iztoka Simonitija, državnega sekretarja na ministrstvu za zunanje zadeve, so pri novi pobudi upoštevali napotke ustavnega sodišča. Povzeli so glavne pomisleke in nato dodali še nasprotne argumente vlade. "Vlada namreč meni, da je sporazum skladen s slovensko ustavo, v nasprotnem primeru ga sploh ne bi podpisali". Vlada pa za popravni izpit ni trošila besed, nova, izboljšana in dopolnjena ponudba je dolga malo manj kot tri strani.

Če se vladi zdita vatikanski sporazum in njegovo presoja pred ustavnim sodiščem nujno zlo, pa pri Združeni listi menijo drugače. Matevž Krivic, bivši ustavni sodnik in pooblaščeni pogajalec ZLSD, je pred meseci vlado javno opozarjal, da je njena sedaj že dopolnjena pobuda smešna. Ob napovedanem ukoru ustavnega sodišča je Krivic skupaj s sodelavci pripravil novo pravno mnenje. Ta je od vladnega daljše za 20 strani. In seveda logično bolj podrobno in natančno. Vlada pa pravne argumentacije ZLSD ni upoštevala. Na tiskovni konferenci je Iztok Simoniti povedal, da so predlog svoje koalicijske partnerice pregledali, prebrali in skrbno predelali, vendar pa "ne prinaša bistvenih novosti". Zato svojega besedila niso dopolnili. Simoniti je nato navrgel še ugotovitev, da dolžina besedila nujno ne pomeni kvalitete. Zaradi ignorance vlade so ZLSD in njeni preglasovani ministri odločili, da bodo ločeno mnenje o spornih členih vatikanskega sporazuma na ustavno sodišče posredovali kar sami.

Razlike pa niso le v dolžini pravne argumentacij, ZLSD opozarja tudi na neusklajeni jezikovni različici. Ker je vatikanski sporazum mednarodni dokument, obstaja v dveh oblikah, v italijanski in slovenski. 14. člen po slovensko določa, da si bosta "obe strani prizadevali obravnavati vsa odprta vprašanja z namenom njihove sporazumne rešitve", po italijansko pa, da bosta Slovenija in Vatikan "odprta vprašanja reševala z namenom sklenitve pogodbe". Razlika torej ni samo v sintaksi, ampak tudi v pomenu. Interpretacija enakovrednih izvornih tekstov na načina bona fide tukaj seveda ne velja, saj naj bi bilo sporočilo enega in drugega izvirnika različno. Vlada se z ZLSD ne strinja, prevod naj bi bil ustrezen, zadnji krog pogajanj pa naj bi tako ali tako potekal le v slovenskem jeziku, "Menimo, da to, kar smo dali iz rok, odgovarja temu, kar trdimo," je na koncu razprave o ustreznosti prevoda povedal Simoniti.

Poteze, ki jih vleče vlada, so naravnost nelogične. Če bi na vladi resnično hoteli preveriti ustavnost vatikanskega sporazuma, bi lahko v svojo dopolnjeno pobudo brez večjih pomislekov vključili tudi argumentacijo ZLSD. Posebno sedaj, ko se je izkazalo, da so bile januarska opozorila te stranke pravilna. Neutemeljene pomisleke bi pozneje tako ali tako zavrglo ustavno sodišče. Morda pa si vlada kupuje čas ali pa je preprosto ohola in šlampasta. Obstaja pa seveda tudi druga, resnejša možnost. Morda vlada poskuša z nepopolnimi predlogi in dvomljivo argumentacijo prevarati ustavno sodišče. Morda se hoče izogniti njegovi popolni presoji, seveda z namenom, da bi bil vatikanski sporazum sprejet v dogovorjeni obliki. Ustavno sodišče jim je morda samo v napoto.

Če je to za vlado za zdaj zgolj domneva, pa je to za drugo stran dejstvo. Najvišji cerkveni predstavniki so že večkrat javno napadli ustavne sodnike. Franc Rode se je tako pred kratkim v intervjuju za Večer spraševal, kakšna naj bi bila podoba ustavnega sodišča, "če tako nedolžen, mlečni sporazum, kot je slovenski, ne bo šel skozi njegovo sito". Še konkretnejši je bil prodekan teološke fakultete Ivan Štuhec. Pred televizijskimi kamerami POP TV je govoril o ločitvi cerkve in države in o verouku. Na koncu pogovora je z nasmehom povedal, da nobeno ustavno sodišče in noben pravni red nista večna, da ga sicer spoštuje, "vendar v tem pravnem redu nekatere utemeljitve za nas niso sprejemljive z vidika človekovih pravic". Tako Rode kot Štuhec sta javno podvomila o strokovnosti slovenskega ustavnega sodišča. Kar pomeni le dvoje, prvič, da s tem izvajata določen pritisk na ustavne sodnike, in drugič, da se strahovi previdnega Krivica prav lahko uresničijo. Ko Štuhec poudarja, da pravni red ni večen in popoln kot cerkvene dogme, pravzaprav govori, da se pravni red lahko spremeni in da bo morda nekoč, morda po naslednjih volitvah, prišel tudi čas, ko bo imela cerkev več moči in več pravic. In "priprta vrata", na katera vseskozi opozarja Krivic, se lahko odprejo.