Svet krivičnosti

Letos je Urad za makroekonomske analize in razvoj že tretjič izdal posebno poročilo o človekovem razvoju v Sloveniji. Lična rumena knjiga skriva veliko statističnih podatkov o razmerah v naši državi, vse od koncepta razvoja do pismenosti odraslih. Slovenija je premerjena po dolgem in počez in ena izmed temeljnih ugotovitev stostranske analize je, da se indeks človekovega razvoja v zadnjih letih ni bistveno spremenil. Ker ni večjih socialnih in ekonomskih sprememb, se pri nas vse od devetdesetih let kakovost življenja postopoma izboljšuje. Slovenija tako spada med države z visoko stopnjo človekovega razvoja in je uvrščena nekje med Malto, Portugalsko in Južno Korejo. Na lestvici sicer vodi Kanada, med zadnjim državami pa se že več let bohoti Albanija. Na prvi pogled nam grem torej dobro. A je že tako, da se hudič skriva v podrobnostih. Na začetku je rumeno poročilo Sloveniji sicer razmeroma naklonjeno, a povsod ni tako. Eno izmed poglavij nosi naslov neenakost plač. Ta danes sicer ni tolikšna kot leta 1995, vendar natančno oko vseeno opazi večjo rast visokih plač. Razlike med plačami se torej počasi, a vztrajno spet povečujejo.

V Sloveniji so najvišje plače v finančnem posredništvu, hitro pa jim sledijo plače v državni upravi. To preprosto pomeni, da plače znotraj velike skupine, ljubkovalno imenovane negospodarstvo, rastejo hitreje kot drugod, da se plačna razmerja med različnimi dejavnostmi v Sloveniji počasi rušijo in da en sloj prebivalstva zasluži bistveno več kot drugi. Takšna prvomajska ugotovitev sicer ni nič nenavadnega, izkoriščanje po meri človeka je pač gonilo razvoja, vendar skrhano razmerje plač v Sloveniji postane zanimivo, ko se razkrijejo pravi krivci za neskladje. To gotovo niso tisti, ki zaslužijo malo in hočejo več, ampak tisti, ki zaslužijo veliko in hočejo še več. In ti se ne bohotijo zgolj v visokih menedžerskih krogih, ampak delajo tudi v javni upravi, zdravstvu, izobraževanju in sektorju javnih storitev.

Slovenski bogataši

Vendarle vse te številke postanejo zanimive šele, ko dobijo obraze. Kdo so posamezniki, ki štrlijo iz že tako visokega povprečja uslužbencev države? Kdo so tisti, ki kvarijo plačna razmerja, katerih plače so tako visoke, da se zlahka prištejejo med statistične napake? To so seveda najvišji javni funkcionarji, predsednik države, vlade, ministri, njih sekretarji in svetovalci. Morda je moralno sporno, ko že tako razmeroma dobro plačani zdravniki zahtevajo višje plače, gotovo pa je še bolj perverzno, ko jih posamezniki iz najvišjih plačilnih razredov prepričujejo, da država nima dovolj denarja za tolikšno povišanje plač. Preprosta primerjava potrjuje pobesnelo rast plač državnih uslužbencev. Decembra 1994 je predsednik vlade bruto zaslužil slabih 800.000 tolarjev na mesec, istega leta je bila povprečna bruto plača v Sloveniji okoli 95.000 tolarjev. Čez osem let, januarja 2002, je premier bruto zaslužil več kot 1,4 milijona tolarjev, istega meseca pa je bila povprečna bruto plača v Sloveniji okoli 227.000 tolarjev. Res je sicer, da se je relativno razmerje med eno in drugo plačo ohranilo, vendar se je razlika med bruto plačo predsednika vlade in povprečno bruto plačo v Sloveniji z nekdanjih 702.000 tolarjev povzpela na malo več kot 1,2 milijona tolarjev. Enako usmeritev je opaziti pri plačah ministrov.

Če se primerja najslabše plačana dejavnost, to je v Sloveniji že dlje časa predelava tekstila, so razlike še strahovitejše. Pri nas so že tradicionalno, klasično in obupno slabo plačani delavci, bolje delavke, v proizvodni tekstila in krznenih izdelkov. Šivilje za tekočim trakom so januarja 2002 povprečno bruto zaslužile celih 141.000 tolarjev. To pomeni, da je premier istega leta bruto zaslužil kar 10-krat več kot povprečna šivilja. Potrebno pa je pripisati, da je bila lanska povprečna bruto plača v isti dejavnosti za okroglih 10.000 tolarjev nižja.

In da ne bomo po nemarnosti omenjali le predsednika vlade. Podobne trende je opaziti pri ministrih, poslancih in vedno pogostejših svetovalcih in sekretarjih. Na plačilnem seznamu neposrednih uporabnikov državnega proračuna so en predsednik republike, en predsednik vlade, 15 ministrov, 56 državnih sekretarjev, več sto državnih podsekretarjev in podsekretarjev in prav toliko različnih svetovalcev vlade. Njihove plače so seveda precej nad slovenskim povprečjem. In ni nepotrebno pripisati, da drugače od delavk v proizvodnji tekstila dobijo tudi veliko dodatkov, dnevnic, stimulacij in drugih finančnih ugodnosti. Realno je razlika med najslabše in najboljše plačanimi posamezniki še bistveno večja.

Plačna politika kot endemit

Zanimivo. Ali ni bilo tako, da so bili ravno zdravniki tisti, ki so pred tedni poskušali vlado prepričati, naj se požene v usodno spiralo zviševanja plač. In ali niso ravno učitelji tisti, ki vlado že več let opozarjajo, da so njihove plače pač prenizke. Evropske primerjave kažejo drugače. Bruto prejemki zaposlenih v javnem sektorju v Sloveniji presegajo bruto prejemke v zasebnem sektorju za skoraj 30 odstotkov. V državah OECD povprečna bruto plača v upravi znaša 96 odstotkov povprečne plače v gospodarstvu, v Sloveniji 120 odstotkov, v izobraževanju 98, v Sloveniji 102, v zdravstvu 87, v Sloveniji 110. Povprečna bruto plača je v državah OECD v sektorju javnih storitev 96 odstotkov, v Sloveniji pa kar 119 odstotkov. Razlike pa niso samo v primerjavi z bogatimi državami, povprečne plače v tem sektorju so v razmerju do gospodarstva bistveno višje tudi v primerjavi s tranzicijskimi državami vzhodne Evrope. Razlika je približno 20 odstotnih točk. In ne samo to. V upravi, zdravstvu in drugih storitvah so relativne bruto plače presegle maksimalne vrednosti plač v nekaterih državah OECD. Slovenija pa čisto logično presega tudi tranzicijske države.

Ko je leta 1991 Slovenija postala država, je imela razmeroma majhno upravo, z leti se je število uradov, enot, zavodov, agenciji, direktorjev, sekretarjev, pomočnikov, svetovalcev začelo povečevati in konec leta 2001 je bilo vseh zaposlenih že več kot 30.000. Kvasovski trend rasti ne pojenja, vlada ima v načrtu še kakšnih 3000 novih delovnih mest. V javnem sektorju je zaposlenih seveda veliko več, leta 2000 jih je bilo okoli 150.000. Tolikšno množico, katere delež pa je vendarle manjši kot v povprečju nekaterih držav OECD, je seveda treba plačati. Tako je bila za leto 2000 nominalna vrednost plač v javnem sektorju 414 milijard tolarjev, to je dobrih 10 odstotkov deleža v bruto domačem proizvodu.

Vso to plačno neravnovesje je zanimivo še z enega vidika. V desetih letih so plače v

menjalni industriji in v nemenjalnem sektorju v razmerju do plač v predelovalnih dejavnosti vseskozi valovile na približno enaki oddaljenosti, pred leti pa so se razlike med njimi začele zmanjševati. Ravno nasprotno je bilo v javnofinančnem sektorju, v dejavnostih, h katerim spadajo izobraževanje, zdravstvo, pa tudi javna uprava in nekatere druge storitve. In ravno v tem sektorju gibanje relativnih plač ni bilo enakomerno, večkrat je bilo spodbujeno s političnimi odločitvami, razlika v primerjavi s plačami v predelovalni dejavnosti pa je sedaj večja kot leta 1991. To pomeni, da tisti, ki delajo v javnofinančnem sektorju, danes zaslužijo več kot nekoč. In da tisti, zaposleni v predelovalnih dejavnostih, zaslužijo manj. Očitno je neobvladljiv mehanizem državne uprave, ki še zmeraj nima enotnega, preglednega in primerljivega sistema plač, omogočil uresničevanje premoženjskih apetitov vse številnejših posameznikov, "ki so svoje perspektive videli v najmanj tvegani in hkrati visoki plači iz javnih sredstev". Tudi zaradi neusklajenega sistema se je raven plač v javnem sektorju v primerjavi s povprečno slovensko plačo povečala. Pred zakonom, ki v parlamentu čaka na obravnavo, je še težka pot, uskladiti bo moral ne samo interese sindikatov in vlade, ampak tudi interese tistih, ki jim takšen neurejen plačilni sistem omogoča visoke in nenadzorovane plače.

In da se vse te analize ne bodo brez začimb, dodajmo še tole. Kovinarskemu sindikatu je po napornih pogajanjih februarja uspelo zvišati mesečno plačo za celih 3500 tolarjev. Zdravniki so bili bistveno uspešnejši, njihove plače naj bi se povišale za nekajkrat več kot kovinarske. In to ne enkrat ali dvakrat. Očitno je izročilo prvega maja spet aktualno, svet krivičnosti pa se spet pojavlja tudi v Sloveniji.