Ropov udarniški teden

Začetek delovnega tedna je bil kot šprint pri maratonu: v enem samem dnevu je parlament sprejel usodno odločitev o tem, kakšna so lastniška razmerja v največji slovenski zavarovalnici. Zdelo se je, da je finančni minister Tone Rop člane vladajoče koalicije postrojil v ravno vrsto, spotoma odbil naskoke lobistov, bežno odgovoril opoziciji in skozi proceduro spravil zakon o zavarovalnicah. To je zakon, ki ima bogato in dolgo zgodovino. Če seštejemo čas, ki je bil potreben za prvo parlamentarno proceduro, razveljavitev na ustavnem sodišču in drugo vladno ter parlamentarno proceduro, ugotovimo, da je zavarovalniški zakon do Uradnega lista potoval celo desetletje.

Sredi tedna, v sredo, 8. maja, točno opoldne, je Rop podpisoval podobo o prodaji 34-odstotnega deleža Nove Ljubljanske banke. Namera, da država proda deleže v bankah, ki so v državni lasti, je bila v koalicijsko pogodbo prvič zapisana v prvih dneh leta 1997. Trajalo pa je en cel vladni mandat in še tretjino drugega, da je bila pogodba o delni prodaji NLB podpisana. 7. in 8. maja je Rop reševal probleme, stare dve petletki.

9. maja, na dan zmage, ni proslavljal zavarovalniške in bančne zmage, pač pa se je ukvarjal s kratkoročnimi zadevami. Halo, zakladnica, imamo problem! Proračun je prazen! Rop je finančne apetite ministrskih kolegov za mesec dni postavil v hladilnik. Naslednji mesec ne bo novih javnih naročil.

Predsednika vlade ni bilo v domovini, nadomešča ga, kakopak, Tone Rop. Vrednost njegovih delnic na političnem trgu je poskočila. Res pa je, da zmage, ki jih je vknjižil, niso nujno dokončne. Za zeleno mizo mu jih namreč lahko razveljavijo, ker pri zavarovalnici in banki obstajajo pomisleki ustavnopravne sorte.

Banka

Temeljno vprašanje pri prodaji Nove Ljubljanske banke ostaja vprašanje nacionalnega interesa. Čeprav je politično zgodba že pred meseci zamrla, to še ne pomeni, da je dokončno obmolknila. V Sloveniji kar nekaj uglednih ekonomistov, pa tudi drugih strokovnjakov izraža dvom o upravičenosti prodaje deleža največje slovenske banke. Med njimi so France Križanič, Jože Mencinger pa France Bučar in še kar nekaj drugih. Skupna točka njihovih pomislekov je vprašanje slovenske finančne samostojnosti. Strah pred prihodom (pre)močnega tujega kapitala pa vseeno ni tako velik, da bi zamajal koalicijo, ki je ne nazadnje sprejela politično odločitev o prodaji deleža NLB. V parlamentu je bila proti prodaji NLB le majhna SNS, ki je še pred opoldanskim podpisom v parlamentarno proceduro vložila predlog zakona o začasni prepovedi privatizacije NLB in NKMB. Sašo Peče, ki je že večkrat opozarjal na domnevno nespametne poteze Toneta Ropa, svoj prav pa je odšel iskat tudi na ustavno sodišče, je na novinarski konferenci poudaril, da je cilj vloženega zakona doseči proces privatizacije, ki bo upošteval delež državljanov pri lastninjenju saniranih bank. "Vlada ne priznava, da smo državljani Republike Slovenije, tako fizične kakor pravne osebe, sodelovali v sanaciji teh dveh bank. In ti dve banki nista navadni banki, saj sta z ustavnim zakonom postali ustavni kategoriji." Sašo Peče se je odpravil tudi na novinarsko konferenco, ki so jo ob podpisu pogodbe "slovenske bančne sramote" priredili na NLB, vendar ga organizatorji tja niso spustili. Seveda je težko verjeti, da bo Pečetov predlog ustavil dogovorjeni posel, SNS ima parlamentu samo tri poslance, podpora neparlamentarnih strank pa mu bo v boju s finančnimi mlini bolj malo pomagala. Mnogo več moči ima Banka Slovenija. KBC bo namreč na Banko Slovenija naslovil vlogo za pridobitev kvalificiranega deleža v lastništvu. Interes Belgijcev je namreč najmanj 34 % delež, in če Mitja Gaspari prošnji ne bo ugodil, se lahko zgodi, da bo slovenska kupčija desetletja padla v vodo. Čeprav je za Gasparijev "Ne!" bolj malo možnosti.

Problemov, ki jih lahko naplavijo dileme o bankah in nacionalnem interesu, pa se zavedajo tudi zadovoljni kupci. Predsednik izvršilnega odbora KBC Remi Vermeiren je med drugim povedal, da se zaveda nekaterih pomislekov, ker pa sam prihaja iz razmeroma majhne Flamske, kateri so ravno tuje naložbe pomagale postati ena izmed najbogatejših regij v EU, je prepričan, da strahovi niso upravičeni. "Vsem komitentom, zaposlenim, finančni srenji in vaši državi pa sporočam, naj se nas ne bojijo". Nekaj varovalk pred velikim belgijskim partnerjem pa je vgrajenih tudi v podpisane papirje. V njih sta klavzula, ki KBC-ju onemogoča večinski prevzem v prihodnjih treh letih in pol, in sporazumni dodatek o usklajenem nastopu na tujih trgih.

Zavarovalnica

Če je možnost Ropovega neuspeha po podpisu pogodbe z Belgijci skoraj minimalna, pa se lahko pri zakonu o lastninjenju zavarovalnicah stvar bistveno lažje zaplete. Čeprav je igri veliko manj, a seveda ne malo denarja, so interesi ene in druge strani jasnejši. Za zdaj naj bi "v bitki vseh bitk" zmagal finančni minister. Zakon o lastninjenju, ki razmerje med nominiranim in nenominiranim kapitalom določa na 85 % družbenega in 15 % delniškega kapitala, je bil v parlamentu sprejet brez večjih razprav koalicijskih poslancev. Zato pa je bila glasnejša opozicija. Med njimi je bil ravno Andrej Bajuk tisti, ki je na vso moč žugal vladnim poslancem. Njegovi argumenti so bili glasni, njegove besede pa težke. Predlagani zakon naj ne bi vseboval nikakršnih finančnih ocen, temeljil naj bi na napačnih podatkih, dokapitalizacija zavarovalnice leta 1991 pa naj ne bi bila izvedena v celoti. Zato je Koalicija Slovenija predlagala, naj se znesek delniškega kapitala in družbeni kapital v posameznem letu ugotovita kot razlika med pravilno višino delniškega kapitala in knjigovodsko izkazano vrednostjo celotnega kapitala. A od vsega tega ni bilo nič, z amadmaji niso uspeli in poslanci SDS, NSi in SNS so jezni zapustili parlamentarno dvorano. Eden izmed očitkov je bil tudi jezen klic, "da je cilj zakona želja LDS, da obvladuje zavarovalniški sistem".

Kaj pravzaprav pomeni določeno razmerje? Res je sicer, da so sedanji delničarji Zavarovalnice Triglav, med katerimi je nekaj podjetji, pa tudi nekaj članov uprave, pričakovali ugodnejše razmerje, ki naj bi jim prineslo več kapitala. Hkrati pa so se njihovi vložki v zavarovalnico že tolikokrat podvojili, da je zanje Triglav postal prava zlata jama. Po nekaterih ocenah naj bi bilo leta 1991 vplačanih okoli 18 milijonov mark svežega delniškega kapitala, ki je z leti narasel na ocenjenih 140 milijonov evrov. Tega kapitala pa bi bilo ob ugodnejšem razmerju seveda še bistveno več. Dejstvo, da je zakon sprejet, pa še ne pomeni, da se bo izvajal. Po vsej verjetnosti se bo kdo izmed delničarjev ali pa kdo drug obrnil na ustavno sodišče in spodbujal člene zakona, ki so po njegovem neustavni. Poleg ustavnega sodišča pa lahko sprejeti zakon vsaj začasno ustavita tudi veto državnega sveta in vložena tožba Elektra Celje, ki zavarovalnici Triglav očita napake pri marčni dokapitalizaciji.

Poleg Toneta Ropa in začetka maja pa sprejeti zakon in prodano NLB združuje še ena, morda ne nepomembna podrobnost. Belgijska KBC je namreč bančniško-zavarovalniška skupina, ena izmed njihovih dejavnosti so torej tudi zavarovalniške storitve. Marko Voljč je na slavnostni novinarski konferenci med drugim tudi jasno poudaril, da nameravajo s pomočjo KBC "pospešeno in intenzivno, in upam, tudi uspešno razvijati in tržiti produkte življenjskega zavarovanja skozi nezanemarljivo mrežo naših podružnic in poslovalnic, ki jih imamo v vsej državi". Ob konkurenčni napovedi se je olastninjenemu Triglavu in Nadi Klemenčič gotovo glasno kolcnilo.

Balansiranje

Kaj pa proračunski rebalans? Sprememba parametrov državnih financ prihaja na dnevni red komaj pet mesecev po začetku proračunskega leta. Proračun za leto 2002 je bil sprejet z veliko količino samozavesti, saj se je v preteklih letih izjemno redko dogajalo, da bi bil proračun sprejet pravočasno. Proračun za leto 2002 je bil sprejet pravočasno. Hkrati ob koncu prejšnjega leta ni bil sprejet le proračun za letošnje leto, pač pa tudi proračun za leto 2003. Že med proračunsko debato se je zastavljalo vprašanje, ali je možno za dve leti vnaprej napovedati, kakšni bodo ključni makroekonomski kazalci. Po petih mesecih je bolj ali manj jasno, da lanske napovedi niso bile dovolj zanesljive. Izkazalo se je, da se proračunski prihodki zaradi slabših gospodarskih rezultatov znižujejo. V obdobju, ko je parlament sprejemal proračun, je veljala napoved, da se bo bruto družbeni proizvod povečal za 3,6 odstotka. Zadnje slovenske napovedi govorijo o tem, da bi se BDP povečal za 3,3 odstotka. Napovedi, ki jih je za Slovenijo pred mesecem dni objavil Mednarodni denarni sklad, so še nekoliko manj optimistične, saj naj bi letošnja gospodarska rast v Sloveniji znašala 2,6 odstotka. Ker je gospodarska rast nižja od načrtov, bodo tudi prihodki proračuna za okoli 40 milijard nižji od načrtovanih. Zato mora finančno ministrstvo še v tem tednu pripraviti nov proračunski razrez, ta pa bo po hitrem postopku odpotoval v parlament. Pri proračunskem rebalansu ne bo šlo le za to, da bi morali proračunsko porabo znižati za okrog 15 milijard SIT, pač pa bo prišlo tudi do prerazporeditev med posameznimi postavkami. Kje vzeti 15 milijard? Cifra 15 milijard ima v sebi nekaj magičnega. 15 milijard stane znameniti sokol. No, hudo bi poenostavljali, če bi rekli, naj se vlada odreče sokolu, pa bo proračun rešen. Stroški za sokola bodo namreč razporejeni v daljše časovno obdobje. Je pa res, da sokolske stroške marsikdo, ki računa na denar iz državnega proračuna, razume kot sporočilo, da je denarja v državi v resnici dovolj. Zaradi sokola je država, ko žuga z varčevanjem, neprepričljiva.

Ropov rebalans, ki je nekakšna napoved proračunskih varčevalnih ukrepov, sovpada z močnimi sindikalnimi pritiski. Ključno vprašanje je, ali lahko vlada hkrati privarčuje več kot deset milijard tolarjev in se po drugi strani izogne možnemu stavkovnemu valu. Kje lahko vlada varčuje? Odloči se lahko za zmanjševanje investicij. Sklene lahko, recimo, da upočasni gradnjo avtocest. Zniževanje investicij bi na srednji rok vplivalo tudi na zniževanje gospodarske rasti. Hkrati slaba infrastruktura znižuje konkurenčnost države. Odloči se lahko za zniževanje porabe v znanosti, šolstvu, kulturi in zdravstvu. Ta odločitev bi na srednji in dolgi rok prinesla dodatno zniževanje že tako nizke kompetitivnosti slovenske ekonomije. Naložbe v izobraževanje in znanost so vendarle redko zanesljive naložbe. Odloči se lahko za varčevanje pri tistem delu plač, ki se napajajo iz proračuna. V tem primeru lahko vlada tvega resni stavkovni val. Odloči se lahko za varčevanje pri kmetijskih subvencijah. V tem primeru tvega, da vsaj ena stranka vladajoče koalicije, SLS, na jesenskih lokalnih volitvah pogori.

Napoved rebalansa je znak, da recesija, ki jo vidimo na obzorju, ni nedolžna. Slovenska javna blagajna je bila namreč v hudih težavah tudi v obdobju največje gospodarske rasti, torej prosperitete. Zdaj ko gospodarskega optimizma ni več, bodo javne finance v še resnejših težavah. Edina olajševalna okoliščina je ta, da je finančni minister Rop reagiral razmeroma hitro.