Država v državi

Študentje ljubljanskih fakultet se na svojo krovno organizacijo, Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani (ŠOU), dobro spoznajo, ko morajo v njenih prostorih kupiti bone za prehrano. Tako vedo, da boni pomenijo cenejšo obliko prehranjevanja, vedo, koliko stanejo ter kje so krožniki polnejši in hrana okusnejša.

Dejansko pa kaj več o ŠOU ne vedo, to potrjuje raziskava Evalvacija ŠOU v Ljubljani, ki jo je lani opravil ŠOU. Ta ugotavlja, da študentje delovanja študentskega velikana ne poznajo dobro; še več je takšnih, ki njegovih storitev sploh ne uporabljajo; uporabniki pa niso preveč zadovoljni s ponujenim.

Podatek je skrb zbujajoč. Zlasti zato, ker ŠOU vsako leto razpolaga z več kot milijardo tolarjev. Milijardo, o kateri večina od 40.000 ljubljanskih študentov ne ve skoraj nič ... Milijardo, ki jo rolajo študentski funkcionarji, ki menjavajo položaje in si iz leta v leto podaljšujejo študentski status (če je treba, se prepišejo na drugo fakulteto) z obrazložitvijo, da delujejo v študentskem interesu ... Kam torej gre študentska milijarda?

Neodvisna študentska državica

ŠOU, ki domuje v veliki hiši na Kersnikovi 4, veliko porabi že, da nahrani sebe, in v tem spominja na samostojno državo z ustreznim aparatom. Ima tudi vse drugo, kar mora imeti spodobna država, sploh če upoštevamo, da deluje po načelih parlamentarne demokracije in ima 'davkoplačevalce', marljive študente, ki delajo prek študentskih servisov, ti pa ŠOU odvajajo 10 odstotkov njihovih honorarjev. Ima Študentski zbor, najvišje politično telo ŠOU, v njem pa 42 predstavnikov fakultet z enoletnim mandatom. Ima vlado, Študentsko upravo, ki jo izvolijo poslanci. Ima premierja, predsednika Študentske uprave, in tople ministrske stolčke (do predlanske reforme ŠOU so se v resnici imenovali tako), ki jih greje pet sekretarjev. Tudi lokalna uprava ne manjka, v okviru Študentske organizacije visokošolskih zavodov (ŠOVZ) na fakultetah delujejo 'oddelki' ŠOU. Ima Študentsko ustavo, ki ji ljubkovalno pravijo "naša zakonodaja".

In ker je sodelovanje med organi zapleteno in resno, lahko sklenemo, da je ŠOU res mala država. Znotraj države. Zato do te izvaja zunanjo politiko, saj se zavzema za "oblikovanje študentske politike v odnosu do drugih pravnih oseb".

Povezave in prijateljstva

Poslanci bodo tako letos za oblikovanje študentske politike s sejninami in z drugimi odhodki študentske žepe olajšali za 18.500.000 SIT, predsednik z aparatom za 154.150.000 SIT, pet sekretariatov in ŠOVZ-ji pa za 172.950.000 SIT. Pri tem je treba vzdrževati dober imidž. Kot pravi predsednik ŠOU Tomo Juvan, se pač srečuje s predstavniki ministrstev, z novinarji itd., za navezavo pristnih stikov pa mora sogovornike povabiti na pijačo - od tod proračunska postavka 'sredstva reprezentance', ki letos znaša 3,6 milijona SIT. Juvan ima letos od tega za 'pijačo' predvidenih 650.000 SIT (to pomeni več kot 50 tisočakov dodatka k njegovi 98.000 SIT težki mesečni plači), ravno toliko kot direktor ŠOU Simon Zore. Koliko znaša plača slednjega, nam niso zaupali, s pojasnilom, da Pravilnik o delavcih ŠOU določa, da "podatki o osebnih dohodkih posameznika niso javni". Iz tega sledi: študentje, ki so večinski financerji ŠOU, ne smejo vedeti, kolikšne plače ima 25 redno zaposlenih pri ŠOU. Se pa v tem "zaposlitvenem sektorju", ki je ločen od honorarnega, "študentskega", dogaja marsikaj zanimivega. Ko so januarja izbirali novo direktorico Študentskega servisa ŠOU (ŠS), je Svet ŠS med štirimi kandidati izbral Barbaro Bavec, pred tem zaposleno na Zavodu za mladinski turizem. Njena tekmica in dotedanja direktorica ŠS Anka Dvoršak je o tem dejala, da je Svet ŠS izbral prijateljico direktorja ŠOU Zoreta, opozorila pa je tudi na napake pri postopku izbire. ŠOU je njeno pritožbo zavrnil kot neupravičeno, namigovanje na intimno prijateljstvo med direktorjem ŠOU in novo direktorico ŠS pa označil za podlo: "V ŠOU vsi delamo skupaj in smo vsi bolj ali manj prijatelji."

Veliko ostreje kot Dvrošakova se je odzval nekdanji direktor ŠOU Matjaž Pečovnik. Trdi, da je postopek, s katerim so ga v študijskem letu 1998/99 odstavili, tekel nepravilno. Zadnjo bo reklo sodišče; če ima Pečovnik prav, pa mu menda pripada okrog 75.000 bivših nemških mark odškodnine - seveda iz študentske vreče denarja.

Iz iste vreče črpa ŠOU denar za občudovanja vredne naložbe: v klub Metropol (280.000.000 SIT), ki je postal uradno dnevno zbirališče za popivanje študentskih funkcionarjev, ali v bodoči mladinski hotel (100.000.000 SIT, hočejo vzeti tudi dolgoročno posojilo). Vprašanje je na dlani: kaj ima ljubljanski študent od tega? In zakaj ŠOU ne vlaga raje v prepotrebne študentske domove? Prvič zato: "ŠOU nima sredstev, da bi gradil študentske domove." In drugič: "Gradnja študentskih domov je naloga države in ne ŠOU. Vloga ŠOU je opozarjanje države, da je zagotovitev ustreznega socialnoekonomskega statusa strateško najpomembnejše populacije primarni nacionalni interes." Toda ŠOU se primerja z državo, ko mu to ustreza. Recimo, ko gre za povezovanje študentov. "Tako kot ima država obveznosti do Slovencev izseljencev in obmejnih Slovencev, tudi mi skrbimo za interese teh študentov in jim zagotavljamo finančno podporo pri vzpostavljanju klubov itd.," so pojasnili številna službena potovanja šovovcev; leta 2001 so med drugim poskrbeli za izseljence v ZDA in Kanadi (lužo so preleteli trije funkcionarji), z zamejci pa se večkrat srečujejo v Italiji, na Dunaju, v Gradcu, Splitu ... Hodijo tudi na kongrese in seminarje po vsem svetu, od Finske do Kanade, od Brazilije do Cipra, udeležba pa naj bi bila obvezna, ker je ŠOU članica mnogih mednarodnih študentskih združenj. Toda kaj se skriva pod postavkami "obisk romunskih študentov", projekt "Slovenija-Indija", "predstavitev ŠOU v Varšavi" ali "obisk sorodnih organizacij v Londonu"? In kakšne so konkretne posledice dvomesečnega obiska begunskih taborišč v Alžiriji? Priznavajo, za zdaj jih ni.

Samonadzor

Večino šovovcev vsako leto izvolijo na novo. Če jih vprašate, kaj so počeli njihovi kolegi ali celo oni sami lani, do konkretnih odgovorov ne boste prišli. Zato pa vsakič poudarijo, da je nova sestava boljša, bolj poštena in da so se nekatere postavke zmanjšale. Da se varčuje pri fotokopiranju, pri nakupu disket in da se domov odnaša manj "selotejpa", skratka, da se manj krade. Toda ob navedenih številkah in razburljivem dogajanju, ki smo mu priča v drugih študentskih interesnih združenjih (npr. v Celju), se poraja vprašanje, kako je z nadzorom nad porabo študentske milijarde.

V ustanovitvenih aktih ŠOU najdemo zapis, da lahko ŠOU zunanje revizorje povabi kar sam, toda doslej jih še ni. Obstaja sicer organ za notranji nadzor, Nadzorni senat, ki ga sestavlja šest predstavnikov ŠOVZ in trije predstavniki javnosti. Izbira članov iz vrst ŠOVZ je prava loterija - dobesedno. "Po trije predstavniki ŠOVZ se vsako leto za dve leti določijo z žrebom," piše v Statutu ŠOU. Predstavnikom javnosti pa enoletni mandat podeli Študentski zbor na predlog svojega predsednika; vsi trije so trenutno študentje, ki so se prijavili na lastno pobudo. Kako se devet študentov znajde med računi in pravnimi akti, pa lahko sodimo po številu kazni, izrečenih v zadnjih dveh letih.

Leta 2000 so izrekli tri denarne kazni po 20.000 SIT, za vse so bile krive volitve. Nekdo je recimo delil volilno gradivo, ki ga je kupil z denarjem ŠOU. Istega leta so trajno prepoved dela pri ŠOU izrekli Martinu Mačku, ker je z naslova ŠOU razpošiljal gradivo za Stranko mladih. Lani je bil senat dejavnejši in je določil šest denarnih kazni od tisoč do dva tisoč tolarjev, nekaj javnih opominov za malomarnost pri poslovanju z naročilnicami, nevestno delo itd. Najodmevnejša pa je bila kazen v višini 729.650 SIT, ki je doletela dolgoletnega funkcionarja ŠOU Mateja Poljanška. Ta je postopek označil za "lov na čarovnice", razmere v ŠOU pa za katastrofalne: "Člani NS so hkrati tožniki, sodniki in razsodniki. Prepričani so bili o moji krivdi, še preden so začeli obravnavo." Tudi drugod se je slišalo, da je bila kazen le posledica osebnih zamer. Poljanšku je hkrati s kaznijo začela veljati štirinajstmesečna prepoved dela pri ŠOU, toda takrat se je že odpovedal služenju civilnega vojaškega roka; tega je služil - uganite, kje? - pri ŠOU. Tam po naših podatkih ni opravljal nalog humanitarne narave, temveč delo v mednarodni pisarni ŠOU (tega Služba za odnose z javnostmi ŠOU ni niti potrdila niti zanikala), zato smo predstavnika Inšpektorata Ministrstva za notranje zadeve RS (MNZ) povprašali, ali tudi tovrstno delo šteje za humanitarno. Vladimir Korošec je odgovoril, da se mu podobna opravila ne zdijo v duhu civilnega služenja. Sicer so se predstavniki Inšpektorata MNZ RS nazadnje oglasil v prostorih ŠOU januarja. Ugotovili so, da se program pomoči invalidom ne izvaja v celoti, in našli še druge nepravilnosti. Drugače pa je ŠOU, glede na to, da gre le za eno od 115 organizacij, kjer se opravlja nadomestno civilno služenje, po Koroščevih besedah težko redno nadzirati. So z ugotovljenim vsaj zbudili Nadzorni senat? Na žalost ne, saj je letos izrekel eno samo kazen v višini 12.500 SIT, in sicer zaradi nezdružljivosti funkcij neke funkcionarke. S tem zgodbo o učinkovitosti delovanja Nadzornega senata ŠOU lahko sklenemo, brez poglabljanja v prijateljske in sovražne naveze med šestimi senatorji in drugimi študentskimi funkcionarji.

Potemtakem se še ostreje postavlja vprašanje, zakaj nihče ne pregleda poslovanja ŠOU.

Računsko sodišče je revizijo enkrat sicer opravilo, bilo je daljnega leta 1997, a le na področju izvajanja in porabe sredstev subvencioniranja študentske prehrane (izdano je bilo mnenje s pridržkom). Prodaja bonov je tudi edino področje, za katero ŠOU dobiva sredstva iz državnega proračuna, od Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS (MDDSZ). To je hkrati edino področje, ki ga študentje bolj ali manj poznajo. Ker pač vsi jedo na bone. ŠOU je ta čast pripadla z uredbo vlade (leta 1998), brez javnega razpisa, kar tako ... Ker pa se od časa do časa v javnosti pojavi polemika o nevzdržnih vrstah na prodajnih mestih, smo v MDDSZ povprašali, ali so razmišljali, da bi poiskali novega izvajalca, saj bi se verjetno na javni razpis prijavil marsikateri zasebnik. Odgovorili so, da so s sistemom in tudi z izvajanjem zadovoljni. Očitno na začetku tekočega študijskega leta niso stali v vrstah.

Izvedeli pa smo še nekaj: računsko sodišče ima, čeprav ŠOU dobiva proračunski denar le za eno področje, pravico do vpogleda v njegovo celotno poslovanje! Toda zaradi prevelikega števila porabnikov proračuna za ŠOU, kot kaže, enostavno ni časa. "Za preverjanje ŠOU bi se odločili, če bi dobili pobudo posameznikov ali pravnih subjektov. Toda do zdaj nismo prejeli še nobene pobude, ki bi se navezovala na ŠOU." Tako razmišljajo: če se študentje, ki so financerji ŠOU, sami ne spomnijo vprašati, kam gre njihovih 10 odstotkov zaslužka, zakaj bi moral na domnevne male in velike grehe ŠOU misliti kdo drug? In zakaj ljudje, ki iz leta v leta gradijo 'študentsko' kariero, čeprav bi morali glede na svojo starost že zdavnaj diplomirati in tako zapustiti 'študentsko sceno', tega ne bi izkoristili?