Obračun na onkologiji

Ministrstvo za zdravje je že pred časom pojasnilo, da ne gre za ukinitev starega in ustanovitev novega inštituta, saj bi po takšni razlagi delovno mesto prenehalo vsem zaposlenim v zavodu, tega pa si tudi Drnovškova vlada ne bi upala privoščiti. Izključni namen odloka je, da mene in dr. Jakopinovo sredi mandata odstranijo iz vodstva inštituta. Vlada je odlok sprejela 16. aprila, točno na dan, ko sem odpotoval v tujino na konferenco onkološke kirurgije. Odločitev je bila torej sprejeta zahrbtno oziroma brez vsakršne vednosti inštituta. Ko sem se 22. aprila vrnil v službo, me je pričakalo nepriporočeno pismo. Čeprav ni bilo naslovljeno osebno name, sem ga odprl in izvedel, da me nameravajo zamenjati. Takoj sem sklical sodelavce, odpovedal udeležbo na že predvidenem strokovnem seminarju v tujini, obvestil zdravniško zbornico, Fides in kolege iz tujine ter enega od poslancev prosil, naj pri pristojnih ugotovi, kaj se sploh dogaja. Nekateri sodelavci so me pozneje spraševali, zakaj pisma nisem enostavno vrgel stran, češ da mi ne mogli dokazati, da sem ga sploh prejel. Moram priznati, da mi kaj takega ni padlo na pamet, ker sem prepričan, da je treba zadevi priti do dna.

Ko je bil odlok sprejet, ste dejali, da se zamenjavi ne boste upirali, češ da nima smisla. Zakaj ste se vendarle odločili za odkrit spopad?

Odločitve nisem sprejel, ker bi se slepil, da z njo lahko preprečim svojo zamenjavo, ampak zato, ker skušam preprečiti škodo, ki jo bo ravnanje vlade povzročilo celotni slovenski onkologiji. Zdi se mi škoda, da bi zaradi političnih interesov nekaterih posameznikov trpeli bolniki. Poleg tega sva z dr. Jakopinovo po sprejetju odloka dobila podporo skoraj vseh specialistov z inštituta. Predlagali so, naj nikar ne popustiva in naj se boriva naprej. V moj bran so se postavili zlasti mlajši kolegi, ki jim stara garda zdravnikov ne pusti do veljave.

Komu ste napoto?

Za direktorja inštituta sem kandidiral spomladi leta 1999. Čeprav sem se prijavil v zadnjem hipu, sem na presenečenje mnogih dobil podporo večine članov sveta zavoda in premagal sem svojega edinega tekmeca, dotedanjega dvakratnega direktorja inštituta dr. Zvonimirja Rudolfa. Takšna odločitev ni ustrezala dr. Dušanu Kebru, ki je v LDS že takrat vodil strankin zdravstveni odbor. Izjavil je celo, da bi namesto mene morali najti kakega bolj znanega kandidata. Ne vem, kakšne reference bi po njegovem mnenju moral imeti za vodenje inštituta, menim pa, da so moje povsem ustrezne. Od leta 1984 sem bil kot predstojnik oddelka za ginekološko onkologijo mentor vsem specializantom ginekologije in porodništva. Na mojo pobudo smo se lotili pisanja samostojnega učbenika onkologije, ki je izšel leta 1994. Sodelovalo je 45 avtorjev, sam pa sem prispeval 16 poglavij in prevzel tudi urejanje celotne vsebine, v kar sem vložil več kot dva tisoč ur dela. Kljub očitni podpori sveta zavoda pa Drnovškova vlada soglasja k mojemu imenovanju ni želela dati oziroma ga je skoraj leto dni načrtno zadrževala v predalu. Tako me je za direktorja v začetku julija leta 2000 potrdila šele Bajukova vlada. Od takrat se nenehoma bojujem z obstrukcijami, ki jih znotraj inštituta izvajajo nekateri vodje služb in privrženci nekdanjega direktorja inštituta, saj se ta še vedno ni potolažil, da sem ga premagal v tekmi za direktorski stolček.

Zakaj vas niso skušali odstraniti že prej? Ne nazadnje bi tak odlok lahko sprejeli že lani ...

Odločitev za sprejetje odloka je verjetno padla prav zdaj zato, ker sem izdal razpis za vodje sektorjev na inštitutu. Ko sem namreč prevzel direktorsko funkcijo, bi morali vsi vodje ponuditi svoj odstop, pa tega niso naredili, ampak so se krčevito oprijeli svojih položajev. Ustrašili so se, da jih bom takoj zamenjal, a sem namesto tega poldrugo leto prenašal metanje polen pod noge, njihovo nedelo in celo njihove napačne odločitve. Zaradi rovarjenja posameznikov so razmere v posameznih službah postale tako nevzdržne, da so inštitut zapustili nekateri vrhunski strokovnjaki, med drugim dva ugledna univerzitetna profesorja. Prisiljen sem bil ukrepati. Sklical sem strokovni svet zavoda, na katerem smo 9. aprila sprejeli odločitev za razpis, ki bi verjetno vodil v nekatere zamenjave na inštitutu, in to je sprožilo plaz.

Zakaj ste pretekli teden preklicali sejo sveta zavoda?

Ker odlok določa, da mora svet zavoda v petnajstih dneh po njegovem sprejetju imenovati v. d. poslovnega in v. d. strokovnega direktorja. Če bi svet zasedal, bi vlada, ki ima v tej telesu večino, z lahkoto opravila čistko. Vse skupaj je bilo videti malce pocestniško, zato sem nekdanjemu ustavnemu sodniku dr. Tonetu Jerovšku in odvetnici poslal vprašanje, ali je takšen odlok sploh skladen z zakonodajo oziroma ali je pravno pravilen. Jerovškov odgovor je bil nedvoumen. Namen spornega odloka je na nezakonit način poskusiti prek sveta inštituta doseči zamenjavo vodstva. Jerovšek je opozoril, da novega direktorja ni mogoče ustoličiti, ne da bi me svet zavoda pred tem razrešil, kar pa lahko naredi le, če pri mojem dosedanjem direktorskem delu najde napake. Odlok je zelo očitno pisan na kožo konkretnim ljudem znotraj inštituta, ki so si politično zaledje za uveljavitev svojih interesov našli v vladi. V ozadju afere stojita predvsem dve osebi z inštituta, ki ves čas blatita moje delo. Ko sta dojela, da nista nenadomestljiva, sta začela izvajati pritisk prek političnih botrov na ministrstvu. Takšni napadi mi niso tuji, saj me je oblastna vrhuška že pred leti prav zaradi političnih razlogov pripravila do tega, da sem se odpovedal mestu učitelja in nosilca predmeta radioterapija in onkologija na ljubljanski medicinski fakulteti. Vsekakor pa takšnega ravnanja nisem pričakoval od Kebra, saj je še do nedavna kazal precej razumevanja za inštitut. Med drugim se je prav po njegovi zaslugi pospešila gradnja novega inštituta.

Svet zavoda bi vas z direktorske funkcije lahko razrešil le, če bi našel krivde razloge ...

Seveda. Morali bi me obvestiti, zaradi katerih napak me želijo odstaviti in mi dati možnost ugovora. Ker pa krivdnih razlogov niso iskali in jih tudi ne bi našli, klasične odstavitve niso mogli izpeljati. Izhod je bil podzakonski akt. Gre za grob poseg v avtonomijo inštituta in nevaren precedens, ki ga vlada utegne uporabiti v vseh javnih zavodih, kadar bo želela namestiti vodstvo po svoji volji. Z dr. Jakopinovo inštitut vodiva manj kot dve leti in kljub nenehnim obstrukcijam sva svoje delo opravljala dobro. Ko sem prevzel direktorsko mesto, sem neodvisni revizijski hiši takoj naročil pregled finančnega poslovanja zavoda in odpravili smo vse odkrite pomanjkljivosti. Če je inštitut še pred tremi leti posloval s pozitivno ničlo, je lani posloval z 29 milijoni tolarjev dobička. Zadnjo obsevalno napravo, s katero smo lahko obsevali le glavo in vrat, smo na inštitutu kupili leta 1995. Druga dva pospeševalnika sta bila tako zastarela, da sta bili nenehno v okvari. Pripravljen je bil sicer razpis za nakup nove opreme, ki pa se ni premaknil nikamor. Prvi dan po prevzemu direktorske funkcije sem stari razpis razveljavil, izdal novega in že čez nekaj mesecev smo podpisali pogodbo o nakupu 450 milijonov tolarjev vredne najsodobnejše obsevalne naprave, ki smo jo financirali s sredstvi iz lastnega amortizacijskega sklada. Poleg tega so se po mojem prihodu bistveno izboljšali stiki z ostalimi bolnišnicami po Sloveniji, pospešeno pa poteka tudi gradnja novega inštituta, tako da bomo nekaj oddelkov že letos preselili v nove prostore. Temeljni kamen za nov inštitut je bil postavljen že leta 1997, vse do leta 2000 se gradnja ni premaknila z mrtve točke, čeprav je bilo prvotno predvideno, da naj bi bil objekt končan že do leta 1999. Gradbeni odbor se je začel intenzivneje sestajati šele po mojem prihodu. Poleg tega v starem poslopju obnavljamo mansardo, kamor nameravamo iz paviljona ob stavbi A preseliti del uprave in s tem omogočiti kliničnemu centru, da se bo lotil zidave dodatnega trakta za otorinolaringološko kliniko. Pod mojih vodstvom smo na inštitutu uveljavili sedem doktrin zdravljenja rakavih obolenj. Gre za tipizacijo postopkov in standardov, ki jamči za vse enak pristop in preprečuje ravnanje "po občutku". Postopoma sem skušal skrajšati tudi čakalne vrste in uvedel sistem registracije prihodov in odhodov zaposlenih. Tako sem preprečil prezgodnje odhode iz službe, kar je pripomoglo k hitrejši obravnavi bolnikov. Ni se mi zdelo prav, da so naprave neizkoriščene samo zato, ker zdravniki želijo ob dveh oditi na popoldansko delo v zasebne klinike. Moj ukrep je zahteval red, ki so ga posamezniki takoj sprejeli z revoltom.

Državni sekretar na ministrstvu za zdravje, Simon Vrhunec, trdi, da preklic seje ni bil potreben. Staremu svetu zavoda je namreč potekel mandat in na seji naj bi konstituirali novega, medtem ko bi imenovanje v. d. direktorjev lahko odložili ...

To je izgovor. Res je, da je staremu svetu zavoda mandat potekel že februarja letos, a vlade to dejstvo še do pred kratkim ni nič motilo. Medtem ko sta ZZZS in inštitut svoje kandidate za nov svet imenovala že februarja, sta jih vlada in ljubljanska mestna občina imenovali šele sredi aprila. Če se je vladi tako zelo mudilo s konstitucijo novega sveta, zakaj je potrpežljivo prenašala brezvladje na inštitutu in svoje ljudi v ta organ imenovala z dvomesečno zamudo? V resnici si vlada sejo sveta želi zato, ker ima v tem organu večino in me lahko takoj zamenja z drugim človekom.

Po razlagi ministrstva gre pri odloku zgolj za formalnost, ki prinaša ločevanje funkcij generalnega direktorja kot poslovnega direktorja in strokovnega direktorja, ki naj bi imel več avtonomije ...

Larifari. Vladni odlok je pravno sporen, poleg tega pa je v njem tudi kup strokovnih napak, ki za naš inštitut niso sprejemljive.

Po veljavnem statutu Onkološkega inštituta sta bili funkciji direktorja in strokovnega direktorja ločeni že doslej. Razlika je bila le v tem, da strokovnega direktorja ni imenoval svet zavoda, ampak direktor inštituta, zato mu je bil tudi podrejen. Po vladnem odloku pa bi oba imenoval svet zavoda. Poslovni direktor bi se moral skoraj v celoti odpovedati zdravniškemu delu, izgubil pa bi tudi ves dosedanji vpliv na razvoj stroke. Predvideno je namreč, da se poslovni direktor z zdravniškim delom lahko ukvarja največ enkrat tedensko. To pomeni, da bi moral v času politične funkcije direktorja povsem opustiti svoje medicinsko delo in se ukvarjati z zidarji in kleparji pri gradnji nove stavbe. Meni osebno, pa tudi večini mojih sodelavcev, se zdi takšna rešitev izredno slaba. Če bo svet zavoda za strokovnega direktorja imenoval človeka, ki se z generalnim direktorjem ne ujema, bo posledice njunih prepirov čutil celoten inštitut, to pa lahko vodi celo v propad ustanove. Oba direktorja morata sodelovati, ne pa da vsak zagovarja svojo politiko, svet zavoda pa opravlja vlogo njunega arbitra. Na ladji ne moreta biti dva kapitana. Tudi če je direktor vrhunski menedžer, pa se na onkološko stroko ne spozna, inštituta ne bo mogel dobro voditi, ker ga bodo na vsakem koraku - od gradnje novega inštituta do nakupa nove opreme - skušali naplahtati. Kupoval bo opremo, ki je inštitut ne bo nikoli potreboval. Tak primer smo že doživeli pred osmimi leti, ko je bila kupljena zelo draga naprava za operacije jetrnih metastaz. V vseh teh letih smo z napravo operirali največ pet bolnikov. Nakup je bil torej popolnoma zgrešen in takšnih napak je lahko v prihodnosti še veliko, če bo strokovne odločitve sprejemal ekonomist ali pravnik. Rešitev z direktorjem kot menedžerjem je mogoče dobra za Klinični center, vsekakor pa ne za inštitut. Kolegi iz tujine nam zavidajo organizacijsko podobo inštituta, zato se mi zdi njeno spreminjanje neumestno. Poleg tega so v odloku moteče predvidene kvalifikacije za posamezne predstojnike, saj naj bi to funkcijo lahko opravljali le univerzitetni učitelji medicinske smeri, ne pa tudi biologi, kemiki in strokovnjaki drugih strok, ki delujejo znotraj onkologije. Dr. Jakopinova ne more ostati strokovna direktorica, ker ni habilitirana učiteljica na medicinski fakulteti v Ljubljani in tudi nima petletnih izkušenj strokovnega vodenja, kar sta glavna pogoja za to funkcijo. Takšna rešitev je seveda naravnost absurdna, saj na primer pomeni, da delo strokovnega direktorja ne bi smel opravljati niti vrhunski onkolog iz ameriške Memorial Hospital samo zato, ker nima učiteljskega naziva. Nesprejemljivo je tudi, da odlok postavlja raziskovalnega direktorja pod strokovnega direktorja in mu daje le možnost sodelovanja, ne pa tudi odločanja na strokovnem svetu inštituta. Pri vsem skupaj pa me najbolj moti, da so spremembe skušali uveljaviti brez posveta s predstavniki inštituta. Naš inštitut je takoj za Kliničnim centrom najpomembnejši terciarni zavod v Sloveniji in edini center v državi z radioterapijo, zato je še kako pomembno, kako so oblikovani njegovi organi odločanja. Doslej je imel strokovni svet inštituta trinajst članov, po novem pa naj bi jih imel le pet. Tako ozka skupina naj bi torej po novem odločala o vseh strokovnih vprašanjih inštituta!? Njihove odločitve bo sicer potrjeval svet zavoda, vendar pa je treba vedeti, da člani sveta zavoda niso le onkologi, ampak tudi zdravniki ostalih strok, pravniki, ekonomisti, organizatorji dela in drugi profili, ki se na onkologijo ne spoznajo. Potrjevali bodo torej tisto, kar jim bo pet ljudi prineslo na mizo. Takšna rešitev je za razvoj stroke nedvomno slaba.

Ali v ozadju odloka obstaja tudi poskus, da se finančno uspešen onkološki inštitut priključi finančno bistveno manj uspešnemu Kliničnemu centru?

Morda. Inštitut se je že leta 1972 boril, da ni prišel pod okrilje KC. Zgodba se je ponovila deset let pozneje, ko sta propadla kar dva referenduma za združitev s KC. Takratna vlada je za kazen celo odstavila dolgoletno direktorico inštituta prof. Boženo Ravnihar. Očitno določeni krogi še vedno niso opustili želje po pripojitvi.