Referendum, kdaj?

Kdaj naj bi bil referendum o vstopu v Nato? Kar takoj? Še pred počitnicami? Po morebitnem novembrskem vabilu? Tik pred ratifikacijo pogodbe o včlanitvi v zavezništvo? Po ratifikaciji, torej čez par let? Nikoli? Zadržimo se za trenutek pri ideji, da referenduma sploh ne bi imeli. Za slovenski politični establišment je ta ideja gotovo privlačna, vendar bi bila odpoved ljudskega glasovanja nespametna. Slovenija je dežela referendumov. Mehanizem splošne ljudske demokracije je aktiviran, ko nastajajo manj usodne odločitve. Ljudje so imeli pravico, da z referendumom odločajo o tem, v kateri občini bo njihova krajevna skupnost. Široke ljudske množice so ob pomoči referendumske mašinerije odločale, kaj bo s pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Celotno volilno telo je odgovarjalo na vprašanje o investicijah v elektroenergetske objekte. Ob pomoči referenduma naj bi se odločili, kakšen volilni sistem bomo imeli. Referendumi, na katerih padajo odločite o samoobdavčitvi, imenovani samoprispevek, pa imajo itak več desetletij dolgo tradicijo. Zadnja leta so bili referendumi mehanizem, s katerim je opozicija minirala ideje, ki bi jih glasovalni stroj vladajoče koalicije uzakonila. Referendum o Natu pa je nekaj posebnega. Nasprotniki vstopa v Nato nimajo političnega reprezentanta. Nobena velika stranka ne obstaja, ki bi zastopala interese in stališča Nato-skeptikov. Stranke vladajoče koalicije in opozicije navijajo za vstop v Nato. Že zato, ker v parlamentu praktično ni Nato-skeptikov, med prebivalstvom pa jih je veliko, bi bilo nehigienično, če referenduma ne bi bilo. Če referenduma o Natu ne bi bilo, bi kredibilnost slovenske politike strmoglavila.

Kdaj naj bo torej referednum?

Kar takoj?

Koalicija podpornikov ideje, da bi bil referendum kar takoj, je nenavadna. Za čim hitrejši referendum se zavzemajo Nato-skeptiki. Medli namigi, da bi bil najbolj primeren čim hitrejši referendum, pa prihajajo iz ameriške administracije in bruseljskega štaba zavezništva.

Kakšno je stališče ZDA? Prva točka pravi, da mora biti odločitev o slovenskem vstopu v Nato sprejeta na demokratičen način. Američani se ne trudijo s tem, da bi ta imperativ specificirali. Vseeno jim je, če odločitev sprejme demokratično izvoljen parlament, demokratično postavljena vlada ali kakšna tretja demokratična instanca. Bolj pomembna je druga poanta; ne sme se zgoditi, da bi Slovenija dobila vabilo v Nato, potem pa bi mala podalpska dežela vljudno vabilo demokratično zavrnila. Povedano drugače: dokončno odločitev, sprejeto skladno z lokalno demokratično proceduro - ne glede na to, kakšna je ta procedura - naj Slovenija sprejme čim hitreje. Najprej naj dokončno in zavezujočo odločitev sprejme Slovenija, potem pa bo dokončno odločitev sprejelo še zavezništvo.

Vlada si do zdaj ni želela hitrega referenduma. Eden najtežjih trenutkov Drnovškove desetletje trajajoče vladavine se je pripetil, ko Slovenije, te pridne učenke z urejenimi zvezki, v Madridu leta 1997 niso povabili v Nato. Če bi v Sloveniji sklicali predhodni referendum, na katerem bi opcija za vstop v Nato zmagala, potem pa v Pragi Slovenije ne bi povabili v zavezništvo, bi bilo to res grozno, pregrozno. Vsaj za vlado. No, rahlo ponižujoče bi bilo tudi za vse tiste, ki bi na referendumu obkrožili "za".

Drnovškova politika je zadnji dve leti temeljila na tem, da vlada ne sme dvigovati praga pričakovanj. Zaradi negotovosti, ali se bo Nato širil ali ne, Drnovšek v Nato ni želel investirati velikih pričakovanj, saj bi, če nove širitve ne bi bilo, vlada izgledala kot huda poraženka. Vlada težko na vest glas trobenta, da je vstop v Nato prva politična prioriteta države, in izžareva veliko navdušenje, če pa potem na uresničitev te prioritete praktično ne more vplivati.

Še večji hec pa bi bil, če bi vlada sklicala predhodni referendum, potem pa bi na njem izgubila. Trenutna podpora v javnosti referendumske zmage v resnici ne zagotavlja. Vlada morda računa, da bo po tem, ko bi iz Prage dobila vabilo v Nato, delež podpornikov zavezništva zrasel. Empirične meritve kažejo, da je vrednost delnic Nata poskočila po odmevnih dogodkih, denimo po Clintonovem ali Bushovem obisku v Sloveniji. Domnevamo lahko, da bi bilo morebitno vabilo v Nato v delu medijev pospremljeno z evforičnimi komentarji, recimo s poetično ugotovitvijo, da so z vabilom v Nato uresničene in zaokrožene naše tisočletne sanje.

Po vabilu?

Po drugi strani pa niti prelaganje referendumskega odločanja na čas po morebitnem vabilu vladi ne zagotavlja avtomatične visoke javno-mnenjske podpore. Res je sicer, da se bi vlada, če bi vabilo v Nato že imela v rokah, v agitacijo in propagando pognala bolj odločno. Vendar dosedanji agitacijski napori kažejo, da vlada ob propagiranju Nata ni ravno subtilna. Učinki agitacije in propagande so lahko tudi obratni ob vladnih pričakovanj.

Na javno mnenje lahko vpliva še eno dejstvo. Če bo referendum o vstopu v Nato sklican potem, ko bi bila pogajanja z zavezništvom končana, bi bilo javnosti znanih več pomembnih podrobnosti, v katerih se utegne skrivati hudič. Ilustracija trditve o razkritju detajlov, v katerih se skriva hudič, je stara nekaj dni. Vlada je pred Drnovškovo ameriško turnejo propagandno kampanjo za Nato gradila okrog trditve, da se z vstopom v zavezništvo obrambni stroški ne bodo povečevali. Ravno obratno, je sporočala reklamna akcija. Vključenost v sistem kolektivne varnosti naj bi bilo cenejše od individualne obrambe. Sveža poročila iz ZDA pa govorijo o sugestijah ameriških sogovornikov, naj Slovenija, če hoče v Nato, poveča obrambni proračun. Slovenija sicer ni edina država, na katero leti pripomba o prenizkem obrambnem proračunu. Američani to pripombo naslavljajo na vse evropske zaveznice. Ko Američani govorijo o višjem vojaškem proračunu, s tem v resnici mislijo na povečane izdatke za nabavo vojaškega železja. Nobenega navdušenja ne kažejo za knjigovodske finte, s katerimi želi slovenska vlada prepričati morebitne bodoče zaveznike, da je obrambni proračun že povečan, v resnici pa je s obrambni proračun fiktivno napihnila tako, da je z obrambnim denarjem financirala nabavo civilnega državnega letala. Fiktivno napihovanje obrambnih izdatkov je ameriška stran opazila. No, slovenska vlada potegavščine sploh ni skrivala. Pred slovensko javnostjo se je z njo celo hvalila.

Nato-rendum

Parlament bo imel to sredo predvidoma na dnevnem redu tudi razpravo o Nato-referendumu. Razprava o tem, kdaj naj bi se pripetil Nato-rendum, se bo dogodila na predlog Stranke mladih, razprave pa se utegne udeležiti tudi predsednik vlade dr. Drnovšek. Med parlamentarno razpravo pa bo najbolj zanimivo videti, kakšno je najnovejše stališče vlade do vprašanja, kdaj naj bo referendum. Ponovimo: do zdaj je iz vladnih krogov prihajalo stališče, da bi bil referendum smiseln po vrhu Nata v Pragi. Če bo vlada stališče v prihodnjih dneh spremenila, bo to pomenljiv signal.