Z avtomobili okupirana Ljubljana

"Županja Viktorija Potočnik je danes odprla novourejeno kolesarsko stezo med Živalskim vrtom in C. XXXI v Rožni dolini. V okviru Mestne občine Ljubljana je tako označenih že 110 km kolesarskih stez. Prednostna naloga je predvsem povezovanje posameznih odsekov; z današnjim dnem se poleg navedene kolesarske steze povezujeta še Bavarski dvor in Ajdovščina, v nadaljevanju pa v eni smeri Ajdovščina in Cankarjeva cesta. Začela se je tudi izvedba kolesarske steze na Šubičevi cesti," so se lani septembra pohvalili ljubljanski mestni oblastniki. Zraven je sodila fotografija županje Vike na biciklu. Za poziranje si ga je sposodila od mestnih parkirišč, vsaj po napisu na košarici sodeč. V bistvu je pri odprtju nove steze šlo za povezavo Rožne doline s staro kolesarsko stezo v gozdu ob Večni poti, ki se konča v bližini Koseškega bajerja. Ta je bila povsem uničena, saj so bili odkrušeni celi kosi poti, asfalt pa je bil zaradi drevesnih korenin popolnoma razpokan. Prenovili so jo tako rekoč v zadnjem trenutku. Omenjena kolesarska povezava središča mesta, Rožne doline in Živalskega vrta se na drugi strani konča na cestnem odseku, ki sodi med za kolesarje najnevarnejše ljubljanske cestne odseke. MOL sicer obljublja, da bo povezava urejena z ureditvijo nadstandardne soseske Mostec, a ta je v pravi agoniji, saj je del soseske še vedno gradbišče. Kolesarjem ne preostane drugega kot samomorilska vožnja po nevarni cesti, če želijo po tej poti priti na drugi konec mesta.

Primer ni osamljen. Hvalisanje ljubljanskih oblasti s kolesarskimi stezami pa je skrajno neprimerno. Kolesar je v Ljubljani še vedno tretjerazredni udeleženec v prometu. Kolesarstvo ne more zamenjati drugih oblik prevoza po mestu, saj se večini meščanov zdi prenevarno. Kolesarji, ki vijugajo med avtomobili po mestnih ulicah ali vpadnicah, se opazovalcem zdijo, kot da bi sodelovali pri snemanju videospota za legendarno kalifornijsko glasbeno skupino Suicidal Tendencies. Kot kaskaderji. Da je kolesarjenje precej nevarno početje, pričajo tudi podatki UNZ Ljubljana. Leta 2000 je bilo v prometnih nesrečah udeleženih 376 kolesarjev, 3 so bili mrtvi, 60 jih je dobilo hujše in 172 lažje telesne poškodbe. Lanska bilanca je bila še hujša: 411 nesreč s kolesarji, 5 mrtvih, 52 s hujšimi in 229 z lahkimi telesnimi poškodbami. Ljubljanski policisti so povedali, da so bili vsi kolesarji, ki so umrli lani, sami krivi za nesrečo. Morda le naključje. Pred nekaj leti smo bili priča drugačni zgodbi, ki je bila deležna velike pozornosti. Slovenski pop zvezdnik Miran Rudan, parkirajoč ob kolesarski stezi v središču mesta, je z avtomobilskimi vrati sklatil nič hudega slutečo mimovozečo kolesarko. Po nekaj mesecih v komi je zaradi poškodb umrla ... Tudi sicer je razmerje med kolesarji, krivimi za nesrečo, in kolesarji, žrtvami drugih udeležencev v prometu, približno 50 : 50. Toda glavna krivda kolesarjev se skriva v prekrških tipa izsilil prednost ali nenadoma zapeljal v avto. V mestu, kjer nesporno kraljujejo avtomobili, si kolesarji pač hočejo izboriti svoj prostor pod soncem. Poskusi pa se lahko tragično končajo.

Kolesarji so v Ljubljani z različnimi akcijami večkrat skušali opozoriti na nevzdržne razmere, toda mestne oblasti so bile bolj ali manj gluhe za njihovo moledovanje. Radikalnih potez ni bilo, zgolj kakšen nov odsek kolesarskih stez, večinoma tam, kjer je bilo treba zgolj zarisati belo črto, ki loči pločnik ali cestišče od površine za kolesarje. Prvi resnejši medijsko podprt "upor" kolesarjev je znan iz leta 1995, ko so kolesarji društva Kololjub ob medijski spremljavi razbili 7 cm visok rob pred kolesarsko stezo na Šmartinki. Kololjubovci so izpeljali še nekaj akcij, kot je bilo rezanje grmovja, ki se je zaraslo prek kolesarskih stez, toda njihova dejavnost je kmalu zamrla. Vlogo glavnega monitorja nad položajem kolesarja v ljubljanskem prometnem kaosu je v zadnjih dveh letih prevzela Ljubljanska kolesarska mreža. Z akcijami in neposrednim pritiskom na mestno upravo si prizadeva, da bi ta vsaj malo mignila in naredila prestolnico kolikor toliko prijazno do kolesarjev. Ustanovitelj Ljubljanske kolesarske mreže je ljubljanski kolesarski guru Samo Kuščer. Nekajletni samostojni donkihotovski boj z mestnimi uradniki, pristojnimi za promet, ni imel nobenega učinka. "Ugotovil sem, da kot posameznik nimaš nobenih možnosti. Večje možnosti so, če vse skupaj formaliziraš. Vedel sem, da je v Ljubljani veliko kolesarjev nezadovoljnih. Društvo smo poimenovali Ljubljanska kolesarska mreža, društvo za vzpodbujanje kolesarjenja in trajnostnega prometa. Skušamo vzpodbujati tudi druge oblike trajnostnega prometa, ne samo kolesarjenje, temveč tudi pešačenje, ki je v majhnih mestih smiselna oblika gibanja, uporabo javnih prevoznih sredstev in druge novodobne oblike, kot so rolanje, skiroji," pravi Kuščer. "Žal je treba priznati, da tudi kot formalno društvo v dveh letih in pol nismo dosegli veliko. Mestna uprava nas sicer priznava kot neke sogovornike, nikakor pa ne kot enakopravne, enakovredne niti kompetentne. Vedno se postavijo na pozicijo, da so oni tisti, ki obvladajo stvari, in dejansko je vse, kar se zgodi, da kvečjemu milimeter za milimetrom popuščajo našim stalnim pritiskom. Gre za nekakšno stalno pritiskanje na velikana, ki se počuti nepremagljivega in od časa do časa dobrohotno vrže kakšno drobtinico."

Ekskurzija po Ljubljani

S Samom Kuščerjem, kasneje pa se nam je pridružil še njegov kolesarski kolega Miha Ambrož, ki na spletni strani Ljubljanske kolesarske mreže ureja bazo o odsekih, ki so za kolesarje najnevarnejši, smo se odpravili na ekskurzijo po ljubljanski kolesarski realnosti. Štartno mesto - Črnuče, smer - Center oziroma Vič. Kolesarska steza skozi Črnuče mami na kolo, toda le do črnuškega mosta. Prometni zamaški, kolesarska steza se konča ob avtobusni postaji (čez avtobusno postajališče je prepovedano speljati stezo za kolesarje), nato sledi sistem "znajdi se" prek križišča. Za manj zagrizene poganjalce pedal hudo odbijajoče. Steza po mostu in naprej do Ruskega carja po pločniku. Nekaj bele črte, nekje le znak za kolesarje, namalan na pločniku, da v tla zijajoče pešce opozori, da se jim lahko za hrbtom približa tudi kakšno kolo. Ruski car - slalom med uličnimi svetilkami, ki so postavljene sredi kolesarske steze. Nekaj sto metrov naprej, nasproti hiše z veliko L'Orealovo reklamo, ena od ljubljanskih prometnih poslastic. Nepregleden ovinek za oboje, za prihajajoče kolesarje in za avtomobile, ki se vključujejo v promet. Toda ni edini v Ljubljani. Podobno ali še huje je nasproti Stare cerkve v Šiški. "Predlagali smo, da se tam promet uredi z enosmerno cesto, tako da bodo avtomobili lahko zavijali samo z glavne ceste na stransko. Tako pa se vključujejo v promet na nepreglednih delih," pravi Kuščer. Naslednji odsek - Dunajska cesta. Kaotično pomanjkanje parkirišč za lokale in trgovine ob eni glavnih vpadnic. Avtomobili neprestano parkirajo po pločnikih ali celo na kolesarskih stezah. Ven in noter. Prekinitve kolesarskih stez pri izvozih z glavne ceste, kjer se pločnik zniža, so v Sloveniji unikatne. Opremljene so s centimeter ali dva visokim robom. Edinstven gradbeni pristop, ki ga ne posnemajo nikjer po svetu. Kolesarja vsakič strese. Drugod so ti robovi izenačeni s cestiščem. Naši gradbinci pa bojda trdijo, da so robovi zaradi vode. Ljubljana, mesto z monsunskimi padavinami? Prav tako je edinstven način gradnje pločnikov in kolesarskih stez. Drugod so tlakovani oziroma narejeni iz trpežnega asfalta, pri nas uporabljajo zanje čim cenejše materiale. Za pešce in kolesarje je vse dobro. Pločniki ob Dunajski so povsem razpokani zaradi drevesnih korenin ali dotrajanosti, vozni pas kaže povsem drugačno podobo. Pred Delovo stavbo se kolesarska pot konča. Zaradi gradbišča, ki je nastalo, ker tam urejajo dodatni pas pod železniškim nadvozom, moramo prečkati cesto. Toda po kolesarski poti na drugi strani je dovoljena vožnja le v nasprotno smer ... prekršek ali pa je pot v središče zaprta.

Središče je poglavje zase. V zadnjem času so naredili nekaj novih kolesarskih stez oziroma so po pločnikih potegnili bele črte in vmesno površino pomalali z rdečo. Zaradi boljše vidljivost. Toda sledi boj s pešci, še posebej na avtobusnih postajah. Cvet vsega - avtobusni postaji pred hotelom Lev in nasproti njega. "Samo zaradi njiju sem si omislil nov zvonec na biciklu," razlaga naš fotograf Mak. Kolesarska steza na postaji teče le korak od robnika. Avtobus na postaji pomeni slalom med vstopajočimi in izstopajočimi potniki, zatopljenimi v povsem drugačne misli, kot so misli na kolesarje. Tudi na nekaterih drugih kolesarskih poteh, denimo na tisti ob Šubičevi cesti, je potrebno veliko vijuganja in prebijanja mimo vozil in peščev. "Ena od rešitev bi bil promet, speljan po enosmernih cestah, kjer bi bilo tudi dovolj prostora za kolesarje," pravi Kuščer. Vrhunski nesmisel, kar zadeva dostopnost, je ljubljanska železniška postaja. Ta je praktično nedostopna za kolesarje. Za promet s kolesi sta prepovedana Resljeva cesta in Trg Osvobodilne fronte, kjer je glavna avtobusna postaja, tako da je tam vožnja s kolesi skoraj nemogoča. "Tam, kjer je nemogoče speljati kolesarsko pot oziroma je cestišče preozko, namestijo tablo prepovedana vožnja s kolesi," pravi Kuščer.

Zmeda, imenovana Vič. Kolesarska cesta ob Cesti v Rožno dolino je namenjena parkiranim vozilom. Označena je z belo črto, skoraj istovetno z oznakami za parkiranje. Kolesarka steza ob Tržaški cesti se pri Plečnikovi bencinski črpalki konča na pločniku in vodi prek parkirišč, nato pa zavije na neko stransko pot, malodane dvorišče, in po ozkih sosednjih cestah nazaj na Tržaško. Ob Riharjevi v Trnovem je nerazumljivo vijugasto speljana. "Bral sem, da evropski prometni strokovnjaki priporočajo, da je boljše, če ni kolesarskih stez, kot da so slabe ali slabo izpeljane," pripoveduje Miha. Avtomobilisti so, če obstaja kolesarska steza, prepričani, da kolesarji vozijo v nekem drugem svetu, in so popolnoma nepozorni nanje. Toda če se kolesarska steza nepričakovano konča, kolesarju ne preostane drugega, kot da zapelje na cestišče. Dolenjska cesta je spet polna tabel prepovedano za kolesarje. Največji absurd - pred Karlovškim mostom se 50 metrov za tablo prepovedano za kolesarje ob pločniku začne kolesarska steza. Krožni promet pri Prulskem mostu. Kolesarska steza je le na treh četrtinah rondoja, nato je speljana čez most ... Podobnih kolesarskih stez v Ljubljani ne manjka. Navsezadnje jih je kar 110 kilometrov ...

Rešitve in prihodnost

"Če pogledamo ankete in raziskave, kako vidi ljubljanski promet večina prebivalcev in obiskovalcev Ljubljane, ga več kot 70 odstotkov označuje za zelo motečega. To je jasen napotek mestni upravi, da je nekaj treba spremeniti. Kako? Za to imamo strokovnjake. Imamo prometno-tehnični inštitut in tudi druge prometne strokovnjake, ki vedo, kako to storiti," pravi Kuščer. "Pri nas pa čakajo, da se bodo zadeve uredile same od sebe. Ne eni izmed zadnjih okroglih miz je predstavnik oddelka, odgovornega za promet, izjavil, da se razmere izboljšujejo, da se promet ne povečuje več in da se bodo stvari mogoče uredile same od sebe."

Poleg cest in stez, prijaznih do kolesarjev, ki so bistvena ljubljanska težava, je druga največja težava pomanjkanje primernih stojal in varovanih kolesarnic, kjer bi lahko puščali kolesa. "Praviloma podjetja ne poskrbijo za to oziroma ignorirajo dejstvo, da so nekateri uslužbenci kolesarji, tako da njim samim prepuščajo izbiro, kje bodo pustili kolo. Puščati vsak dan kolo v Ljubljani pa pomeni, da ti ga bodo prej ali slej ukradli. To je huda neprijetnost in tudi strošek. Tega je v Ljubljani ogromno in to prav tako odbija ljudi, da bi se odločil za kolesarjenje," pravi Kuščer. Pri krajah bi, enako kot pri prometu, policija lahko naredila več. Aktivisti Ljubljanske kolesarske mreže so denimo prijavili policiste njihovim nadrejenim, ker policisti niso hoteli ukrepati proti voznikom, ki so avtomobile pred policistovimi očmi parkirali na kolesarski stezi ali pa so očitno izsilili kolesarje. Toda izkazalo se je, da je to početje brez pomena, saj po naši zakonodaji ni mogoče prijaviti policista, razen zaradi šikaniranja ali drugačne zlorabe uradnega postopka. Civilisti pač nimamo pristojnosti vtikati se v policijsko delo.

Ljubljanska kolesarska mreža pa ni edina, ki opozarja na nevzdržne prometne razmere v prestolnici. Pred nekaj tedni so svoj protest v sklopu protesta proti globalnemu kapitalizmu pripravili anarhistično usmerjeni mladci. V akciji Kolesarska kritična masa so se, oboroženi s transparenti, vozili po ljubljanskih ulicah in javnost skušali prepričati, da obstajajo tudi druge možnosti, ne le motorni promet in onesnaževanje zraka.