Zmerni konservatizem z nekaj ekscesi

V soboto je bil velik dan, ceste proti Gorenjski so bile polne in pri maši pred brezjansko Marijo Pomagaj se je zbralo okoli 10.000 ljudi. Prišli so verniki, prišli so duhovniki pa redovniki in redovnice, gostje iz tujine in drugih verskih skupnosti, pa tudi politiki, javne osebnosti, celo kakšen policist v civilu se je udeležil usodnega dogodka. Osemnajstega maja je slovenska cerkev slavnostno razglasila sklepni dokument pokrajinskega plenarnega zbora, ki se je nekoč imenoval slovenska sinoda. Dan je bil topel, molitve pa vroče. Slovenski cerkvi je od papeža potrjen načrt v njegovem imenu izročil njegov legat kardinal Josef Tomko in nova pot je bila odprta. Sobotno praznovanje je seveda pomenilo konec nekega obdobja. Uradno sprejeti dokument je začel nastajati že novembra 1999, pri oblikovanju pa naj bi sodelovali vsi slovenski verniki, čeprav ga je resnično napisal vrh slovenske cerkve. Tajnik pastoralnega sveta je bil Ivan Štuhec. Sprejeti načrt slovenske cerkve je dolg, izšel je v knjižici z 220 stranmi, od slovenske ustave pa je daljši kar za 313 členov. Od omenjenega slavja in obsega pa je seveda pomembnejša vsebina. Vodilo in naslov vsega pisanja je Izberi življenje, citat iz Pete Mojzesove knjige, znane tudi kot Prerokov testament. Vendar je cerkveni načrt napisan na način, ki bi mu bolj pritikal naslov Izberi nadzor. Dokument namreč v sveti želji po novi evangelizaciji določa, usmerja, omejuje in zapoveduje način življenja vernikov in tudi delovanje cerkve same. Pri tem je podroben in zelo natančen. Pa naj gre za obredje, življenje v cerkvi in s cerkvijo ali pa celo za takšne stvari, kot so spolnost, nedeljsko praznovanje in politika. Iz tako podrobnih navodil je očitno, da slovenska cerkev ne poskuša samo svetovati svojim vernikom, ampak jih želi voditi ali celo nadzirati. To pa je za sodobno versko skupnost, cerkev tretjega tisočletja, najmanj nespametno.

Nespametnih delov ali bolje ekscesov, ki kljub prijaznemu obrazu slovenske cerkve kažejo tudi njeno temno stran, v pastoralnem dokumentu ni malo. Tako je že na samem začetku zapisano, "da je Kristus edino in večno merilo vsake kulture". Skrajna trditev, ki bi privržence morda našla v srednjem veku, pa še tam bi si zmago izborila z grmadami, zveni v današnjem času mnogoterih podob in pisanih svetov skoraj barbarsko. Podoben spodrsljaj so si sestavljavci privoščili, ko so redovnikom in redovnicam zapovedali, da naj bodo takšni kot Jezus, torej "deviški, ubogi in poslušni". Ne samo religiologom in teologom, ampak tudi drugim čisto laičnim poznavalcem krščanske misli je že dolgo jasno, da Jezus pač ni mogel biti preveč poslušen, ampak prej svojeglav in uporniški, da je uspel s takrat sinkretičnim naukom. Seveda poslušnost do nadnaravnih sil s tem nima nobene zveze.

Politika in verouk

Knjiga pa je zabavnejša v tistih delih, ki se neposredno ne dotikajo same vere, ampak tudi in predvsem sveta, v katerega je ta vera umeščena. Recimo v poglavju o odnosih cerkve do politične skupnosti, konkretneje države. Tukaj se slovenska cerkev dobro zaveda svoje politične vloge in politične moči. In pri tem je konkretna. Sicer je res, da je nekje med neopaznimi opombami na straneh, ki poudarjajo pomen bogoslužnega prostora, zapisano, naj se nedeljske maše ne izkoriščajo za večjo udeležbo na necerkvenih prireditvah, zlasti ne političnih. Vendar je to določilo bolj kot v funkciji vernikove politične svobode zapisano zaradi želje po očiščenju verskih ritualov. Zato pa na drugih mestih cerkev večkrat poziva k večjemu političnemu delovanju vernikov. Ti naj bi imeli preveč apolitično držo, za katero pa naj bi bila po mnenju slovenskih škofov kriva komunistična preteklost. Sestavljavci dokumenta so tukaj očitno spregledali, da je za domnevno politično neaktivnost vernikov kriva tudi cerkev sama, saj nikoli ni slovela kot zelo demokratična institucija. Zahteva po večjem političnem angažiranju je seveda legitimna; četudi sprejeti dokument ne imenuje nobenih političnih strank, pa ni težko našteti tistih, ki sledijo krščanskim vodilom in smernicam. Politična izbira pravovernega vernika je torej samo deloma svobodna. Sicer pa je takšna nemarna ali namerna pozabljivost v dokumentu vidna še na nekaj mestih. V poglavju, ki govori o človeku in kulturno-duhovnem vidiku, cerkev omenja nekaj napak iz svoje preteklosti, a bistveno bolj poudarja napake drugih kot svoje. Tako na veliko govori o komunistični revoluciji, o protireformaciji in svojih grehih pa seveda manj.

Aktualno vprašanje v odnosu med slovensko državo in cerkvijo je gotovo verouk. Tukaj je dokument plenarnega zbora jasen. Verouk je prikazan kot središčni cilj, kot že izvršeno dejstvo. Dokument govori o katehezi v osnovni šoli, namenjeni otrokom od prvega do devetega razreda, ki naj bi praviloma trajala dve šolski uri, morda celo dvakrat na teden. V besedilu je še zapisano, da si cerkev v sedanjih razmerah prednostno prizadeva, "da bi župnijski verouk, to je kateheza, nadomestil enega izmed obveznih izbirnih predmetov v šolskem sistemu. Nosilec je cerkev in ga izvaja v župniji." Pri argumentaciji o nujnosti takšne rešitve se sklicujejo na evropsko konvencijo o človekovih pravicah, vendar jo interpretirajo v svojem interesu. Edini dokument, ki govori o pravnem položaju cerkva in različnih verskih skupnosti v Evropi je namreč amsterdamski sporazum. V njem je zapisano, da EU spoštuje in ne prejudicira pravnega položaja verskih skupnosti v državah članicah. Vztrajna zahteva po verouku pa ni prisotna zgolj v sprejetem dokumentu. V eni izmed zadnjih številk Družine je zapisano, da se je v Franciji po 120 letih verouk vrnil v šole. A to sploh ni res, v Franciji je bila ustanovljena le komisija, ki bo preverila obravnavanje religioznih tem v šolskih predmetih, ki se že poučujejo. V luči želje po novi evangelizaciji je zahteva po verouku seveda logična, resnično odrešeni bodo le tisti, ki so obiskovali verouk. Cerkev tukaj ne sprejema kompromisov, pravila celo tako zaostri, da je v enem izmed členov o krstu majhnih otrok zapisano, da mora duhovnik krst preložiti, če starši, ki zanj zaprosijo, odklanjajo sodelovanje pri pripravi na krst ali svojih starejših otrok ne pošiljajo k verouku. Zaostrovanje cerkvenih pravil pri podeljevanju zakramentov pa ima lahko tudi nasproten učinek. Namesto očiščenja in privzdigovanja pravovernih se lahko zgodi, da se bo v varnem zavetju cerkve strnilo zvesto jedro vernikov, tiste druge - individualne pa bo novi red od cerkve še bolj oddaljil.

Sinodalni sklepi torej niso nič pretresljivega. Sicer so nastajali približno enako dolgo kot prelomni, revolucionarni, a nikoli popolnoma upoštevani sklepi drugega vatikanskega koncila, vendar med samim oblikovanjem slovenskega besedila ni bilo večjih teoloških ali kakšnih drugih sporov. To je za tako prelomen dokument nenavadno, učinki pa so posledično medli. Tako v dokumentu ni nobene besede ali vsaj namiga o kakšni odpravi celibata ali o vprašanju žensk duhovnic, kaj šele zahteve sklica po novem koncilu in reformi vesoljne cerkve. Očitno je, da je slovenska cerkev vsaj v smislu odprtosti do sodobnega sveta podobna drugim katoliškim cerkvam iz nekdanjih socialističnih držav. Tudi tam je bolj kot liberalni duh prelomnega drugega vatikanskega koncila prisoten plesnivi vonj predkoncilskega časa.