Novi stadion: kdaj ali nikoli?

"Nič hudega, če razglasimo del objekta za spomenik, preostalo prodamo, z denarjem dokapitaliziramo družbo Stadion, d. o. o., in na zemljišču zgradimo elitno stanovanjsko četrt," je bila precej šokantna izjava direktorja ljubljanskega Holdinga Marjana Rekarja, sicer v. d. direktorja Stadiona. Bežigrajski stadion, ki po videzu postaja podoben Cukrarni ali Kolizeju, je bil dosedaj tabu tema. Tudi obnova, čeprav so obstajali tudi načrti, po katerih bi ga preuredili v sodobnejši stadion po angleškem zgledu. Večni izgovor je nedokončana denacionalizacija in zahtevki križevniškega reda. Slednjim naj bi pripadla sedanja častna tribuna stadiona, ki je praktično edini spomeniško zaščiteni del na stadionu. Poleg tega se za stadion bori tudi Olimpijski komite Slovenije, ki je Plečnikov objekt vpisal v zemljiško knjigo kot svojo lastnino. Zaradi tega je prišlo do resnega spora med Ljubljano in olimpijci. Ozadje zgodbe naj bi bilo izsiljevanje OKS-a, da bi stadion za Bežigradom vrnil nazaj MOL-u pod pogojem, da Mesto Ljubljana OKS-u dodeli ali zgradi (govorilo se je o lokaciji pri stadionu ŽAK) nove poslovne prostore, saj tisti v Hali Tivoli niso primerni njihovemu delu in nalogam. MOL se je zato odpovedal bežigrajskem stadionu in vse misli usmeril v gradnjo novega stadiona v Stožicah. Toda očitno se je potem zgodil velik miselni preobrat na MOL-u, vsaj po besedah enega vodilnih ljubljanskih mož. Rekar razmišlja komercialno, vse skupaj pa sovpada z novo urbanistično usmeritvijo, ki so jo nedavno predstavili na MOL-u, da se bo Ljubljana širila navznoter. Še vedno naj bi bilo dovolj prostora za gradnjo novih naselij v ožjem mestnem območju.

Neprestano govorjenje o komercializaciji stadiona priča o enem samem dejstvu: stadion bi imeli, denarja pa ni. Tipična ljubljanska deja vu zgodba. Ko je bil Union Olimpija pod prestolom Evrope, je Ljubljana sanjala o novi večnamenski športni dvorani. Takrat se je hudo mudilo. Razpisan je bil enostopenjski in ne dvostopenjski natečaj, kar je pomenilo, da vsak avtor, ki se je natečaja udeležil, naredi tudi svoj urbanistični načrt. Vključeno je bilo vse, od visokih tehnično-tehnoloških zahtev do energetike, ekologije, urbanizma ... Zmagala sta proslavljena Sadar in Vuga z ultramoderno zasnovo dvorane. Zgodba pa se končuje le pri znotraj prenovljeni Hali Tivoli. Sedaj so zaradi izjemnih uspehov na tapeti nogometaši. Inšpekcija FIFA je bila zaradi stanja za Bežigradom tako ogorčena, da je obljubila prepoved tekem. Mestna klika je takoj nastopila z idejo o novem stadionu poleg neobstoječe športne dvorane, na območju stare SCT-jeve betonarne. Zanimivo je, da naj bi bil notarski zapis pogodbe opravljen že 2. julija 2001, Mestni svet MOL pa je pogodbo o nakupu obravnaval šele na jesenskih sejah. Čemu bi bile sicer namenjene te površine, ni jasno. Sicer pa tudi sedaj vse okoli stadiona poteka s polžjo hitrostjo, čeprav mestni uradniki govorijo, da poteka vse po rokih. Gradbeno dovoljenje naj bi bilo nared "že" do oktobra. SCT pa je tudi pustil staro betonarno, naj se z njenim odstranjevanjem ukvarja Stadion, čeprav naj bi po pogodbi predal čisto zemljišče. Dokapitalizacija Stadiona, d. o. o., oziroma delež mesta Ljubljane v podjetju naj bi bilo ravno omenjeno zemljišče. Toda na takšnem se lahko postavi le nogometno igrišče. Do stadiona pa je še veliko korakov. Glede na hitrost razpisa natečaja za gradnjo neobstoječe športne dvorane bi pomislili, da se nikomur nikamor ne mudi. Vse skupaj pa da so le gole politične obljube, saj bodo letos v Sloveniji lokalne volitve. Nogomet in stadion pa sta kot nalašč za prepričevanje ljudskih množic, kdo je kandidat po meri. Prejšnji natečaj, tudi urbanistični del, je bil narejen zgolj za športno dvorano, ne pa tudi za stadion. Ta naj bi bil tako ali tako nacionalni in ne zgolj "komunalni", projekt kot sam pa je zahtevnejši od dvorane, saj bi moral biti narejen tako, da bo v uporabi 40, 50 ali celo več let. O dogovorih na državni ravni ni veliko slišati, saj se vladajoča koalicija trenutno sooča z rebalansom proračuna. Pretiranega denarja iz naslova državnega proračuna se ne gre nadejati. Rekar neprestano govori o dokapitalizaciji s pomočjo prodaje poslovnih prostorov na stadionu (o hotelu na stadionu, kot so ga naredili v Leverkusnu, tam stadion sprejeme primerjalnih 28.000 gledalcev, ni govora, saj je mesto za nove hotele že določilo druge lokacije). Novi šoping center, zgolj en izvoz pred BTC-jem, sicer ljubljencem ljubljanskih mestnih oligarhov? Jasno tudi ni, koliko naj bi stadion sploh stal. Županja Vika Potočnik je sicer namigovala, da naj bi stal med 3,5 do 10 milijard SIT. Resna finančna konstrukcija in vir sredstev sta zavita v meglo. V okviru zbiranja sredstev je mesto obljubljalo tudi mega prireditev, sprva že lani decembra, nato pa so jo odpovedali, da ne bi prišlo do kakšne farse z nekaj sto ljudmi. V decembru je pač veliko drugih prireditev. Drugi tempirani datum je bil 14. maj, toda spet nič. Zakaj, pa ni povsem jasno. Mogoče jo bodo zaradi lastne promocije izvedli tik pred volitvami.

Ob zgodbah s stadionom pa teče tudi zgodba o privatizaciji nogometnega kluba Olimpija. Jure Šolmajer, sodobni podjetnik, ki naj bi v Olimpijo v desetih letih zmetal 1 milijardo tolarjev, se za zdaj skupaj s svojimi načrti še skriva pred javnostjo. Čeprav so za 15. maja obljubljali tiskovno konferenco, na kateri naj bi predvsem pojasnili, kaj bo z Olimpijo. Da ne bi v časopisih prebirali norosti o nakupih dragih nogometašev, kot so Prosinečki, Novak, Pekič, Vugdalič ali Fileković, se ni zgodilo nič. Nerodno je tudi dejstvo, da v času upravljanja Olimpije Schollmayer ni zamenjal direktorja Mira Gaveza, ki ga mnogi omenjajo kot velikega krivca za nastalo situacijo za Bežigradom. Zamenjal je le trenerja Mihajla Petrovića, z Branetom Oblakom, ta pa naj bi blokiral prihod mladega tehničnega direktorja Nenada Protege. Odločitev, ki je presenetila vse nogometne poznavalce, saj naj bi bil ravno Protega jamstvo, da se bo Olimpija spreminjala v pozitivno smer. Bo pa (vsaj do omenjene tiskovne konference) ostalo veliko vprašanje, če Šolmajerja nogomet sploh zanima. Mnogi menijo, da ga veliko bolj zanimajo zelene površine in že pripravljena jama na pomožnem igrišču Olimpije. Saj veste, elitne soseske in podobno.