Vojaška kontaminacija

Natova študija o širitvi zavezništva ugotavlja, da “prisotnost sil zavezništva na ozemlju članic prispeva h krepitvi njegovih temeljnih nalog”, ameriško obrambno ministrstvo pa predvideva, da bo za obnovo vojaških baz v novih članicah Nata, ki bi lahko sprejele “interoperabilne” tuje čete, namenjenih do 490 milijonov dolarjev. Neodvisni inštituti kljub temu trdijo, da bo v obnovo in postavitev novih vojašnic treba vložiti najmanj 4,7 milijarde dolarjev. Jezik strategov Nata je, kadar govorijo o tem procesu, seveda zelo pitijski. Besedna zveza “vojaško oporišče” je iz dokumentov Nata izgnana, namesto te in podobnih pa se uporabljajo za ušesa sprejemljivejši izrazi.

Študija ameriškega obrambnega ministrstva tako na primer predvideva, da se bodo zaradi obrambe novih zaveznic štiri Natove divizije premaknile proti vzhodu v “sprejemne kapacitete” novih držav članic. Zapuščene vojašnice Sovjetske zveze naj bi bile primerne za te načrte, vendar bi bilo po mnenju inštituta Cato številne treba opremiti še z železniškimi tiri - za prevoz večjih vojaških tovorov. Posledice tega procesa bodo številne. In glede na aktualne razprave o vstopu Slovenije v Nato in glede na to, da je v Kopru nastal že prvi, za sedaj zgolj “logistični center” za transport ameriške vojaške opreme v BiH, so načrti Nata o vzpostavitvi vojaških baz v novih članicah pomembni tudi za strateške opredelitve Slovenije.

Na nekatere vidike teh vprašanj je pred časom opozoril že Henri Myrttinen, finski strokovnjak za razorožitev, zaposlen v Bonskem mednarodnem centru za konverzije (BICC), nevladni organizaciji, ki se že več kot desetletje uspešno ukvarja z vprašanji spremembe vojaških objektov in dejavnosti v take, ki bi se uporabljali v civilne namene. O vplivu vojaških baz na okolico je predaval v organizaciji Mirovnega inštituta iz Ljubljane in Mirovnega inštituta v Trstu. Socialni in ekološki vplivi vojaških baz na lokalno okolje so zelo različni, saj vojaška baza ni le zaprto območje s posebnim pravnim režimom, pač pa ima na okolje tudi vrsto mikrosocialnih, ekoloških in ekonomskih učinkov.

Vojaške baze na okolico vsekakor nimajo le negativnega vpliva. Težava je predvsem v tem, da je seštevek družbenih učinkov pogosto negativen. Med pozitivnimi so predvsem možnosti za zaposlitev večinoma delovne sile, priliv sredstev zaradi vojaških plač, nakupi energije, različnih potrebščin in podobno. Negativni so onesnaženje okolja, povečano tveganje sporov med vojaki in civilisti, negativni vplivi povečane koncentracije vojaštva na turizem in zmanjšan priliv investicij. Tudi pozitivni vidiki vojaških baz pravzaprav niso tako prijazni, kot je videti na prvi pogled. V vojaških bazah večinoma zaposlijo ne prav visoko izobraženo delovno silo (voznike, čistilce) in le redkeje višje izobražene strokovnjake. Tudi med vojaškimi bazami so opazne razlike; angleške, francoske in nemške vojaške baze so manj ločene od civilnega življenja, ruske in ameriške vojaške baze pa so večinoma strogo ločene od okolice in strožje nadzorovane. Skupna značilnost vojaških baz je njihova relativna trajnost; izkušnje kažejo, da se v trenutku, ko se vojaška baza preseli v neko okolje, vanj tudi precej trdno zasidra, lokalne oblasti pa imajo le malo sredstev za vplivanje na to, kaj se dogaja v bazi in njeni okolici.

Eden od tipičnih in najbolj znanih primerov življenja z vojaškimi bazami je primer ameriške baze na japonski Okinavi, v kateri dela več kot 50.336 ameriških državljanov in članov njihovih družin, razprostira pa se na 23.759 hektarjih površine. Ta vojaška baza je ena od večjih, saj zavzema kar 19,3 odstotka otoka. Raziskovalci ugotavljajo, da prisotnost vojaške baze “preprečuje zdrav razvoj mest”, vojaške instalacije pa “preprečujejo razvoj transporta in komunikacij ter ovirajo industrijski napredek”. V zadnjih 30 letih ameriške vojaške prisotnosti je bilo na otoku 136 letalskih nesreč (38 od teh so padci letal), 172 požarov (v njih je zgorelo 1782 hektarjev ozemlja), letalski hrup pa na veliki večini krajev, kjer ga merijo, presega japonske standarde. Okolico ogrožajo tudi zablodeli topniški izstrelki in ponesrečeni padalski desanti, katerih posledica so že bile smrtne žrtve. Kaznivih dejanj, ki jih zagrešijo pripadniki ameriških oboroženih sil, je veliko. Doslej so obravnavali že več kot 5000 kaznivih dejanj pripadnikov ameriških oboroženih sil in njihovih sorodnikov. Večina povzročiteljev najhujših kaznivih dejanj zaradi zaščite, ki jo zagotavlja ameriška zakonodaja, nikoli ni odgovarjala za svoje ravnanje. K temu je treba dodati še resno ogroženo podtalnico in zastrupitev ozemlja s težkimi kovinami. Nekaj podobnega so raziskovalci BICC-a ugotovili v nemških vojaških bazah; tam je bilo ozemlje v nekaterih bazah po odhodu vojakov kontaminirano zaradi uporabe izstrelkov z “osiromašenim”, toda še zmeraj nevarno radioaktivnim uranom.Drug primer “civilne škode” za okolico so oporišča, ki tujim vojskam v bližini ponudijo tudi zmogljivosti za urjenje. Obale portoriškega otoka Vieques so posejane z ostanki raket, bomb, s številnimi kraterji in z zapuščeno vojaško opremo. Tla panamskega otočka, na katerem še zmeraj živi majhna skupnost, so prepojena z ostanki TNT-ja, RDX-a, tetrila, osiromašenega urana ... Vojska je na otoku z zažiganjem kemičnih substanc že resno ogrozila zaloge pitne vode. Okoli 9400 prebivalcev otoka si že od leta 1941 zaman prizadeva za zaprtje tega ameriškega vojaškega oporišča. Koncentracija kadmija na otoku je 1000-krat večja od tiste, ki jo dopušča Svetovna zdravstvena organizacija. Leta 1993 je na otoku ameriška vojska izstrelila 24 toksičnih napalmskih bomb. Ko se je leta 1998 umaknila z 20-kilometrskega obalnega pasu, je s seboj odnesla 110.000 kosov neeksplodiranih izstrelkov. Vendar je bilo to le “površinsko” čiščenje. Podobne so težave na Filipinih. Poleg civilnih žrtev zaradi zablodelih izstrelkov je po mnenju filipinske komisije za človekove pravice vojaški kemični program na otoku doslej že povzročil sto smrtnih žrtev in več tisoč obolenj. Zasebniki na Filipinih tožijo ZDA za 102 milijona, filipinska vlada pa od ZDA zahteva 1,1 milijarde dolarjev odškodnine. Tajnejši ko so vojaški projekti, večja je verjetnost, da so škodljivi za okolje. Po mnenju Patricie Hynes, profesorice na univerzi v Bostonu, Pentagon proizvaja “tono toksičnih strupov na minuto”, več kot pet največjih ameriških kemičnih korporacij skupaj, vojske pa so “v svetu najbolj prikriti, zavarovani in privilegirani onesnaževalci okolja”, ki so krivi za 6 do 10, po mnenju nemških znanstvenikov pa celo za 20 odstotkov svetovnega onesnaženja.

Pri tem je zanimivo, da hkrati s tem, ko predvsem ZDA po hladni vojni odpirajo nova vojaška oporišča zunaj svojega ozemlja, v sami državi vojaška oporišča - zapirajo. Med letoma 1988 in 1995 je ameriška zvezna vlada izbrala 97 največjih vojaških oporišč in jih uvrstila na seznam za zaprtje. Večino tistih (62 od 74), ki so imela zelo občutne “učinke” na okolico, je po letu 1993 tudi res zaprla.