Zadnji krog pospešenega maratona?

Pravdni postopek je tekel po hitrem postopku. Začel pa se je celo ekstremno hitro. Mladina je 17. marca 1998 objavila članek o financiranju Slovenske ljudske stranke, predsednik SLS Marjan Podobnik pa je Mladino tožil. 25. maja 1998, na dan mladosti, pičla dva meseca po objavi domnevno žaljivega članka, je na sodišču že stekla prva obravnava. Po štirih letih je ljubljansko višje sodišče še zadnjič udarilo s kladivcem po mizi in dosje zaprlo. "Pritožbi se ugodi." "Tožbeni zahtevek se zavrne." Zadeva Podobnik vs. Mladina je po štirih letih končana.

Zadeva Podobnik vs,. Mladina je ena najbolj odmevnih tiskovnih pravd. Marjan Podobnik, tedaj podpredsednik vlade in predsednik Slovenske ljudske stranke, je Mladino tožil zaradi članka Nepoštene ljudske igre, ki je opisoval, na kakšen način je SLS leta 1992 financirala predvolilno kampanjo. Poanta članka je bila enostavna: Marjan Podobnik, politik, ki je celo Slovenijo učil poštenja, ima resne težave z zakonitostjo lastnega poslovanja.

Že v prvi rundi pravdnega postopka, ki se je na ljubljanskem okrožnem sodišču odvijala leta 1998 in 1999, je Marjan Podobnik izgubil tisti del tožbe, s katerim je želel od Mladine iztožiti orjaško, 25-milijonsko odškodnino za prestane duševne bolečine. Sodišče se je namreč strinjalo s ključno Mladinino poanto, da je bilo financiranje SLS leta 1992 v resnici sporno. Celo sodišče je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je bilo financiranje nezakonito. Vendar Podobnik med prvo rundo ni povsem izgubil. Prvostopenjsko sodišče je namreč Mladini naložilo preklic nekaterih trditev. Podobnik je skušal prvostopenjsko sodbo predstaviti kot zmago, Mladina se je pritožila, višje sodišče pa je decembra 1999 ugodilo Mladinini pritožbi. Razsodilo je, da tudi preklic trditev ni potreben. Sledila je poteza vrhovnega sodišča, ki je celo zadevo vrnilo v presojo prvi stopnji; ta je bila spet naklonjena Podobniku in je Mladini ponovno naložila preklic nekaterih trditev. Višje sodišče pa je sprejelo argumentacijo Mladininega zagovornika Stojana Zdolška in pravdno zadevo končalo z Mladinino zmago.

Prvo leto se je pravda vrtela okrog vprašanja, ali bo Mladina plačala odškodninski zahtevek. Zadnja tri leta pa sodni mlini premlevajo vprašanje, ali mora Mladina preklicati nekatere trditve, zapisane leta 1998. Podobnik je namreč v tožbi trdil, da so nekatere navedbe, zapisane v Mladini, neresnične, Mladina pa je na sodišče pripeljala vire, ki so potrjevali resničnost navedb. Sodišče na prvi stopnji se je ukvarjalo z vprašanjem, komu naj verjame: Podobniku ali Mladininim virom. Višje sodišče pa si je zastavilo drugačno vprašanje. Namreč, ali so trditve, katerih preklic je zahteval Podobnik, v resnici žaljive in škodljive za njegovo čast in dobro ime? Za ilustracijo: Podobnik je, med drugim, zahteval, naj Mladina prekliče navedbo, da je leta 1992 direktorja podjetja Lek Metoda Dragonja povabil, naj postane član SLS. Zahteval je preklic Mladinine navedbe, da se je oktobra 1992 sestal z Dragonjo in ga ob tem napeljeval, naj mu da 55.000 DEM za strankino volilno kampanjo.

Sodišče je presodilo, da Mladinine navedbe, katerih preklic je zahteval Podobnik in so bile predmet pravdnega postopka, niti niso vsebovale očitkov nezakonitosti niti niso žaljive. Če smo konkretni: Mladinina navedba, da je oktobra 1992 Podobnik obiskal Dragonjo, ne vsebuje očitkov nezakonitosti in ni žaljiva. Če pa trditev ni žaljiva, Mladina ni kršila Podobnikove pravice do časti in ugleda. Torej je tudi pravdni zahtevek brezpredmeten. Sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da bi lahko tožnik, če so ga zmotile morebitne neresnične navedbe, uveljaviti ustavno pravico do popravka in odgovora.

Ob tem velja opozoriti še na eno podrobnost, na katero bežno opozarja tudi sodba višjega sodišča. Mladinini članki, objavljeni marca 1998, so v resnici vsebovali precej težkih besed. V člankih, ki so bili predmet pravdnega postopka, je bilo več očitkov o nezakonitosti. Vendar je bil Podobnikov seznam zahtev, kaj naj Mladina prekliče, nenavadno selektiven. Zahteval je namreč preklic nedolžnih in za samo zgodbo nebistvenih navedb, ni pa zahteval preklica ključnih trditev. Ključne Mladinine trditve pa govorijo o nezakonitem financiranju predvolilne kampanje SLS.

Zadeve Podobnik vs. Mladina se je začela z zahtevo, naj Mladina Marjanu Podobniku zaradi povzročenih duševnih bolečin plača 25 milijonov SIT. Epilog pravde pa je ta, da mora Podobnik Mladini plačati dobra dva milijona SIT stroškov postopka, k tej vsoti pa bodo prištete še zamudne obresti. Zadeva bi lahko dobila nov podaljšek le v primeru, če bi tožilstvo aktiviralo izredna pravna sredstva.

S tem pa se zdaj že deset let stara štorija o nezakonitem financiranju SLS še ni končala. Virmanske afere so se po Mladininem pisanju lotili tudi kriminalisti. Vložili so ovadbo zoper direktorja podjetja Lek Metoda Dragonjo, tožilci pa so zaradi prekoračitve pooblastil napisalo obtožnico. Virmanska afera bo torej na sodišču dobila še en epilog. Le da na zatožni klopi tokrat ne bo Mladininih novinarjev.

Pod črto pa velja opozoriti na časovne dimenzije dveh sodnih postopkov. Nezakonito financiranje SLS se je pripetilo leta 1992. Mladina se je morala med letoma 1998 in 2002 na sodišču zagovarjati zato, ker je leta 1998 javnost opozorila na nezakonitosti. Organi pregona in pravosodje pa se štiri leta ukvarjajo v vprašanjem, ali je se je med nezakonitostjo, na katero je opozorila Mladina, zgodilo tudi kaznivo dejanje. Vprašanje, ali je med financiranjem volitev prišlo do kaznivega dejanja, je za parlamentarno demokracijo zelo resno vprašanje. Prioritete slovenskega pravosodja pa so postavljene na glavo. S pospešenim tempom je štiri leta tehtalo, kaj je z duševnimi bolečinami in častjo nekega politika. S tehtanjem, ali se je med volitvami leta 1992 zgodilo kriminalno dejanje, pa se sploh še ni začelo ukvarjati.

(O tožbi smo pisali v dnevni novici Sodba v imenu ljudstva (Sodba je dostopna v celoti).)