Gozdovi najstnikov

Slovenski prostor je ekološko izjemno raznolik. Kaj v tem prostoru je vredno še posebej varovati?

Najprej si moramo biti na jasnem, čemu varovati naravo. V najbolj pragmatičnem smislu za preživetje človeka, ki nujno potrebuje hrano, vodo, zrak in zdravo okolje. Dolgoročno si te dobrine lahko zagotovi le z vzdrževanjem naravne rodovitnosti gozdov, morij, celinskih voda in prsti. V Sloveniji, kjer imamo morja malo, več kot polovica ozemlja pa je pokritega z gozdom, moramo seveda dati glavni poudarek gozdu. Gozd je tisti, ki najbolj vpliva na ohranjanje življenja v slovenskem prostoru. Gozd je presenetljiv organizem, ki sam vzdržuje rodovitnost prsti, najbolje zadržuje vodo in jo v sušnih mesecih po kapljicah oddaja, skrbi za ozračje, prijazno do življenja ... Poleg gozdov nam ostane še skrb za ohranjanje naravne rodovitnosti potokov, rek in kmetijskih površin.

Gozd pomembno vpliva na kakovost življenja ljudi ne glede na to, ali živimo na vasi ali v mestu.

Seveda, lahko vam povem zelo konkreten primer. Živim v Medvodah in pred dobrim mesecem nam je iz pip nehala teči voda. Vode nismo imeli deset dni. Zagrabila me je panika! Kaj bom pil? K sreči je bilo zajetje v Klečah še sposobno napolniti moje kanistre. Osnovni viri vode na vodozbirnem območju med Ljubljano in Kranjem so okoliški gozdovi in reka Sava s pritoki. Reka Sava je zaradi večjih zajetij za hidroelektrarne nehala nositi prod. Posledica je poglabljanje struge in zniževanje podtalnice. Trajni rezervoar, ki polni reko Savo, so zaledja gorenjskih gozdov in ostanki gozdičev v nižinskih predelih. Nižinski gozdovi se umikajo luksuznim naseljem, kot so Zbiljski gaj in Brezovec, drugi gozd pa je mlad in vodo porablja, namesto da bi jo zadrževal in trajno oddajal v prostor. Vodo najbolje zadržujejo stari gozdovi, to so dokazali med nemotenim večtisočletnim razvojem. Toda načrti za gospodarjenje z gozdovi, ki jih Slovenija ravno sprejema, poudarjajo zmanjševanje deleža starih gozdov in povečevanje deleža mladih. Odločili smo se, da sedaj tako nujno potrebujemo les, da smo se pripravljeni v prihodnosti delno odpovedati vodi, pa tudi lesu. Na primeru vode se povsem praktično pokaže, da odvisnost človeka od gozda ni samo v potrebi po lesu ali sprehodu po ljubljanskem Rožniku, ampak je predvsem širše zaledje gozdov tisto, ki vpliva na življenje človeka.

Je danes varstvo narave v resnici osredotočeno na gozd?

V Evropi se dogaja premik, ko naravovarstvo prehaja od spomeniškega varstva k ohranjanju narave. Se pravi od varstva posameznih koščkov narave k varovanju narave kot celote. Moramo se zavedati, da poznamo le okoli 15 % rastlinskih in živalskih vrst na Zemlji. Tako je bila na primer na Gorjancih velika pozornost usmerjena na ohranjanje travišč sredi gozdov zaradi rastlinskih vrst, ki smo jih sposobni videti in jih uvrstiti na sezname redkih ali ogroženih vrst. Sedaj je večja pozornost namenjena bukovim gozdovom na Gorjancih, ki so v tej pokrajini še najbolje ohranili naravne mehanizme vzdrževanja vsega življenja.

Podoben je primer doinštalacije hidroelektrarne Moste na Savi Dolinki. V javnosti se je prikazovalo, da gre za problem izginotja redkih vrst, ki tam rastejo. Dejansko pa je vrednost območja širšega pomena. Savin koridor, oblečen v gozd, se vije skozi od kmetijstva in urbanizacije izčrpano gorenjsko nižino. V tej krajini je ta gozd edini ostanek pranarave, ki zagotavlja preživetje celotni pokrajini. Kasneje je civilna pobuda predstavila še druge vrednosti tega predela, ki se dotikajo ravni pokrajine, kot so svetost, čustvena in vitalna raven. V tem smislu Sava z gozdom deluje kot del genske kode Slovenije, saj je vtkana v Prešernov Krst pri Savici, pa tudi v sedanji slovenski grb. Izjemen je njen pomen pri ohranjanju čustvenega in vitalnega ravnovesja pokrajine, pa tudi človeka. Upam, da bo tudi poklicno naravovarstvo kmalu začelo obravnavati naravo s te plati. Prvi teoretični zametki so že pripravljeni v sklopu podiplomskega dela na podiplomskem študiju varstva naravne dediščine.

Naj omenim še primer ohranjanja reke Mure s poplavnimi gozdovi. V preteklosti je bil poudarek na nekaterih vrstah dvoživk, kačjih pastirjev, ptic ..., ki so ob Muri našli svoj življenjski prostor. Sedaj ugotavljamo, da so neprimerni posegi v zadnjih dvajsetih letih znižali nivo podtalnice za cela dva metra, in to je pomembneje od štetja redkih vrst. Avstrijci so v svojih hidroelektrarnah zadržali ves prod, ki je v preteklosti preprečeval poglabljanje rečne struge. Z regulacijami smo Muro speljali mimo gozdov, ki so bili v preteklosti naravni zadrževalnik vode v pokrajini. Zanimivo je, da davkoplačevalci financiramo regulacijo reke Mure, pa tudi škodo po suši na okoliških kmetijskih površinah.

Če se torej osredotočiva na slovenski gozd ... V kakšnem kakovostnem stanju je in kako vidite njegov razvoj v bodoče?

Res je, da imamo za evropske razmere velik delež gozda. Res je tudi, da so naši gozdovi razmeroma dobro ohranjeni. Glavna razloga sta neprehodnost in neprimernost precejšnega dela Slovenije za kmetijstvo ter gozdarska stroka. Ta se je zgodaj uprla prevladujočemu evropskemu industrijskemu pogledu na gozd, ki je kot ideal postavljal monokulturne nasade hitrorastočih vrst. Vendar v zadnjem času ugotavljamo, da tudi naše gospodarjenje z gozdom ne zagotavlja trajnega delovanja gozdov. Večina gozdov je bila v preteklosti močno izsekana, sedaj prevladuje tanjše drevje. Slovenski Poročevalec navaja, da v zadnjih letih vse bolj sekamo le debelo drevje. Pogled v kočevske gozdove, tiste, v katere je človek posegel šele pred dobrimi sto leti, pokaže boljšo sliko. Če pa tudi te primerjamo z ohranjenimi pragozdovi, smo šokirani. V pragozdu komaj vidimo obzorje, ker je pogled zastrt z lesom. Pogleda ne zastirajo krošnje, ampak mogočna debla. Takrat vidimo, da je tudi kočevski gospodarski gozd, ki ga imamo za kapitalnega, v resnici zelo prizadet. Sama mlada drevesa, ki so na prvi pogled videti mogočna, v resnici pa so še mlada in nedorasla.

Življenje gozda lahko primerjamo z dnevnim in življenjskim ciklom človeka, ki pozna tri temeljna življenjska obdobja. To so čas rojstva, čas ustvarjanja in čas preobrazbe. Čas rojstva pri človeku je mladostna faza, ko se otrok prilagaja na življenje, v dnevnem človekovem ritmu je to jutranje prebujanje iz spanca. Pri naravnem gozdu je to faza rasti mladega drevesa v družbi starih razgrajajočih se dreves, ki mu dajejo zavetje, hrano in vodo. V gospodarskem gozdu smo priča ogromnim površinam mladja, ki so bolj podobne socialistični internatni vzgoji otrok kot pa zdravemu družinskemu jedru.

Faza ustvarjanja pri človeku je obdobje ustvarjalnega sodelovanja v družbi v času, ki ga v življenju oziroma čez dan prebijemo v službi. Naravni gozd začne v tej fazi najbolj pridobivati biomaso, s tem pa krepi življenjsko moč gozda. Za gospodarski gozd se ta faza konča veliko prezgodaj, približno po sto letih. Jelka na primer doživi v pragozdu tristo in več let, torej jo v gospodarskem gozdu odstranimo, ko je komaj na tretjini življenjske poti. To je podobno, kot če bi iz družbe odstranili vse ljudi, starejše od 25 let, se pravi ljudi, ki bi morali biti v družbi najbolj ustvarjalni. Takšna družba nima prihodnosti. In če se vrnemo h gozdu. Jelka šele po stotem letu najbolje zadržuje vodo, prispeva k rodovitnosti tal, mi pa jo odstranimo iz gozda, ker so njeni prirastki lesa takrat že majhni.

Faza preobrazbe je pri človeku starostna doba modrosti, ki je podlaga za življenje prihodnjih rodov, v dnevnem ritmu pa je to spanec, ki je regenerator življenjske moči človeka, pa tudi povezava z notranjim bistvom bivanja vsakega posameznika. V naravnem gozdu je to faza starega razgrajajočega se gozda, ki z razgradnjo krmi tla, s svojo trhlino pa kot goba zadržuje vodo, prepotrebni sestavini za preživetje gozda kot celote. Gospodarski gozd te faze nima.

Pravilnik o varstvu gozdov sicer predvideva, da bi morali v gozdu naravni razgradnji prepustiti 0,5 do 3 odstotke lesne zaloge, vendar je to veliko premalo. V pragozdu je ta delež veliko večji, tudi do 50 odstotkov lesne zaloge. Da pa ne bo nesporazuma, nočemo povsod pragozda, želimo le sonaravne gozdove, takšne, ki bodo podobni naravnim.

Pomanjkanje "dreves starcev" v gozdovih verjetno vpliva na razvoj gozda kot ekosistema. Bi lahko konkretneje povedali, kaj se zaradi tega dogaja z našimi gozdovi.

Veste, gozd ima tako razvlečeno življenjsko obdobje, rekel sem, da jelka doživi tudi tristo let in več, bukev pa še več, tako da je zelo težko ugotoviti, kako pomanjkanje posameznih segmentov gozda vpliva na razvoj celotnega gozdnega ekosistema. Posledice napak pri gospodarjenju z jelovo-bukovimi gozdovi so se na primer pokazale šele po dvesto letih. Jelovo-bukovi gozdovi poraščajo bolj ali manj strnjeno območje visokega krasa med Kočevjem in Novo Gorico, med Kolpo in Sočo. Najprej je človek posegel vanje pred tristo leti na Idrijskem, šele nazadnje, pred sto leti, pa na Kočevskem. V isti smeri, od Soče proti Kolpi, se je začelo pojavljati sušenje jelke, ki je danes eden osrednjih problemov pri gospodarjenju z gozdovi. Bistveni razlog je v tem, da smo s sečnjo gozdove preveč presvetlili in s tem osušili. V gozd je naenkrat prišlo preveč svetlobe, toplote in vetra. Poleg tega se v gozdovih ni puščal les, ki bi trohnel in nase vezal vodo. Posledice takšnega izsuševanja gozdnih rastišč so se pokazale čez dvesto let z množičnim umiranjem in izginjanjem jelke, ki ji zelo ustreza ravno vlažna gozdna klima. Drugače od nje je bukev veliko bolj odporna proti spreminjanju vlage. Pred desetimi leti je bilo jelke v naših gozdovih okrog 11 odstotkov, danes je je le še okrog 8,5 odstotka, torej četrtino manj. Za drevesno vrsto s tako dolgo življenjsko dobo je to sunkovit in velik padec. Moramo se zavedati, da ima jelka izjemno majhno znotrajvrstno genetsko raznolikost, zato lahko takšni padci vodijo v vedno slabše možnosti za preživetje vrste.

Danes se jelka suši celo v pragozdovih, saj so ti premajhni, da bi lahko oblikovali svojo klimo. Tako tudi nanje vpliva sušna klima sosednjih, s sečnjo preveč prizadetih gozdov. Od zadnje ledene dobe, torej 7000 let, po nekaterih virih še dlje, je jelki uspelo preživeti v našem okolju, sedaj pa ji preti nevarnost, da jo bo človek izrinil. Vendar je zdaj še čas. Vemo, kakšne napake smo delali, zato bi lahko že z rahlo preusmeritvijo gospodarjenja z gozdovi pomagali jelki. Žal pa opažam, da za to še ni pripravljenosti. Gozdnogospodarski načrti, v katerih sta opredeljena način in intenzivnost gospodarjenja s slovenskimi gozdovi v naslednjih desetih letih in so sedaj v fazi sprejemanja, predpisujejo še dodatno zmanjšanje deleža debelih dreves v naših gozdovih, o tretjem življenjskem obdobju gozda pa skorajda ne govorijo. Tako smo v položaju, ko vemo, kaj smo v preteklosti delali narobe, vendar napak ne želimo popraviti.

Čudno, današnji gozdarji so ja vsi po vrsti učenci takšnih gozdarskih eminenc, kot so prof. dr. Dušan Mlinšek, prof. dr. Boštjan Anko in prof. dr. Franc Gašperšič, ki nekako utelešajo tri temelje gospodarjenja z gozdovi: sonaravnost, večnamenskost in trajnost.

Ja, res čudno. Videti je, da se nekateri gozdarji še nismo uspeli povsem otresti starega mehanističnega, torej necelostnega pogleda na gozd. V gozdnogospodarskih načrtih je še vedno skrit mehanistični koncept. V njih na primer še vedno ne najdemo nič o tretjem življenjskem obdobju gozda, o njegovi naravni razgradnji. Nekaj malega o tem mogoče piše v poglavjih, ki so namenjena varstvu živali, kjer skušamo pomagati ptičjemu življu. Vendar pa je tretja življenjska faza gozda veliko več kot le življenjski prostor ptic. S trohnenjem zagotavlja predvsem naravno gnojenje gozda. Vedno znova nanese pogovor na odškodnino, ki bi jo moral lastnik dobiti za to, ker je pustil drevo strohneti v gozdu. Po tej logiki, s katero se seveda ne strinjam, bi morali potem tudi kmetu pokriti stroške, ki jih ima z gnojenjem njive. Gnojenje je v bistvu vložek v proizvodnjo, ki se v kmetijstvu obrne v enem letu, v gozdarstvu pa v stoletju. Tu ni nič takega, kar bi moral plačati davkoplačevalec. Lastnik gozda se pač mora odpovedati na primer 10 odstotkom lesa in ga pustiti strohneti v gozdu, kajti s tem v resnici prispeva k sonaravnosti, večnamenskosti in trajnosti gospodarjenja z gozdom. To je navsezadnje koristno predvsem zanj in za njegove potomce. Sam lastnik gozda se tega najpogosteje ne zaveda, zato pa imamo gozdarje, da mu to povedo.

Temeljne napake pri gospodarjenju z gozdovi se skrivajo v načrtih za gospodarjenje z njimi. V njih je predpisana le količina lesa, ki ga lahko v nekem obdobju posekamo, na pa tudi struktura. Tako se dogaja, da namesto potrebnega redčenja mladih gozdov sekamo le debelo drevje. S prevladujočo sečnjo najdebelejših, se pravi najkakovostnejših dreves slabimo genetsko sliko gozdov. V gozdovih ostajajo manjvredna drevesa, ki so izgubljala bitko s tistimi, ki smo jih mi odstranili. Ta manjvredna drevesa bodo semenila in dala potomce. Tako se izvaja negativna selekcija namesto pozitivne, kar je proti naravnim razvojnim zakonitostim in dolgoročno zelo slabo za razvoj gozdov. V načrtih za gospodarjenje z gozdovi se skriva tako imenovani model normalnega gozda, ki ne priznava vloge drevesom, ki so po merilu človeškega življenja starejša od 25 let!

Kako bi lahko izboljšali naše gozdove in omogočili njihovo trajno delovanje za prihodnje rodove?

Najprej se moramo zavedati, da z vsakim iznosom biomase iz gozda prizadenemo gozd. Iz gozda bi morali pridobivati le tiste dobrine, ki jih drugače ne moremo pridobiti. Pri tem moramo biti pozorni na tole. Prvič, v gozdovih moramo povečevati delež debelejšega drevja. Drugič, postopoma moramo vsaj 13 odstotkov gozdov prepustiti trohnenju. In tretjič, zmanjšati moramo površine gozda v mladih življenjskih fazah. Načrti za gospodarjenje z gozdovi, katere Slovenija ravno sprejema, so v nasprotju z vsemi temi usmeritvami. Vse te usmeritve pa so v nasprotju z načrti za gospodarjenje, ki jih Slovenija ravno sprejema.