Kulturni škandal

Oddaja Terminal, ki ste jo vpeljali v kulturni program, je v tujini naletela na velik odziv. Kakšen?

Med pismi podpore, ki sem jih dobila iz tujine, je tudi pismo urednika revije Transversales, ki je del Le Monde Diplomatique. V njem piše, da bi morala biti vsaka javna televizija ponosna, da ima tako oddajo, ter da bi si jo v Franciji želeli, pa je nimajo.

Menda je bilo ravno to pismo na Svetu RTV ob vaši odstavitvi označeno kot levičarska zarota.

Nekaj takega. Šlo je za to, da je Janko Kos v tem videl slab znak. Oddajo smo začeli delati v času Manifeste v Ljubljani, in ravno to se mu je zdelo sumljivo, češ da sodobna umetnost ni nič prida ter da podpora "levičarskih krogov iz tujine" ni nič dobrega. Ta izjava tudi kaže srž problema - spopad različnih konceptov kulture na relaciji sodobna kultura : konservatizem. To, kar se je zgodilo na Svetu RTV, ni samo moj problem, to je kulturni škandal.

Ste prepričani, da gre le za spopad sodobna kultura proti konzervativni kulturi ter da pri tem politika nima prav nič?

S tem konfliktom so seveda povezane mnoge stvari. Na tradicionalno kulturo se ne vežejo le vsebine, ki jih vidimo po televiziji, temveč tudi način dela, odnos do sveta. Uredniki, ki so napisali pismo proti meni, verjetno koncepta kulture 19. stoletja ne peljejo načrtno, ker to oni preprosto so. To je vse, kar poznajo. Zato jih bi lahko celo razumela, da so mene videli kot oseben problem, ker sem pripeljala ljudi, ki živijo drugače. Glavni problem pa je dejansko konflikt med tradicionalno slovensko mentaliteto in inovativnostjo. Toda prepričana sem, da je bila Slovenija v devetdesetih, kot tudi velikokrat pred tem, na področju umetnosti in kulture center sveta. Vse, kar sem hotela narediti, je bilo to, da bi se to poznalo tudi v programu Televizije Slovenija.

Kako daleč ste prišli v realizaciji zastavljenih načrtov?

Načrta sem se lotila strateško, in zdi se mi, da sem prišla daleč. Nisem se lotila zunanjih sprememb programov, temveč sem začela s spremembami pri ljudeh. Sistem na televiziji je na žalost tak, da sprejemajo samo tiste, ki imajo t. i. funkcionalna znanja, se pravi, da v principu ne sprejemajo nikogar, ki še ni delal na televiziji. V resnici pa je tako, da te nočejo, ker potrebujejo nekaj let, da človeka spoznajo in ga prilagodijo sebi. Tako se ta kolos brani pred spremembami. Jaz pa sem v hišo pripeljala nove ljudi, ki so do zdaj že spoznali sistem in bi v naslednjih dveh letih lahko bistveno spremenili program TV Slovenija.

Recimo katere?

To so mladi ljudje. Pravkar sem izvedela, da se začenjajo čistke, češ, vsak, ki ga jaz cenim, bo letel. Upam, da to ne drži, ampak za vsak primer ne bom imenovala nikogar. To so ljudje, ki komunicirajo s celim svetom in so sposobni kakovostno oddajo narediti v enem dnevu, ker znajo uporabljati vse nove tehnologije. Idealno se mi je zdelo, da sem iskala kombinacije med zaposlenimi in novimi sodelavci, da so se lahko drug od drugega učili. Res pa je, da smo urednike pustili ob strani.

V kakšnem smislu?

Že večkrat so mi rekli: "Ah, ti si fina in nisi nikogar odstavila." Tudi ko me je Jani Virk pošiljal nazaj na Mladino, njega nisem poslala na Slovenca. Ampak tega nisem naredila, ker sem fina, temveč se mi je zdelo, da je dobro, da ostanejo in so neke vrste amortizer izbruha energije, ki jo imajo novi sodelavci. Vsak, ki pride na Televizijo Slovenija, pride sem z vednostjo, da je ta televizija zanič in zastarela, ter z željo, da bi čim prej kaj spremenil. Zato se mi je zdelo res modro, da imam ob sebi, na podrejenih uredniških mestih, ekipo ljudi, ki bodo to zavirali. Tako je tudi funkcioniralo in bi še naprej, če bi upoštevali, da sem jim nadrejena ter da jaz postavljam pravila igre. Takoj pa, ko so meni podrejeni uredniki dobili moč, so mi očitali, da njim ne poročam in da vzpostavljam vzporedne sisteme odločanja.

Od kod so po vašem mnenju dobili to moč?

Mislim, da od tega, ker imajo podporo v konzervativnih krogih. Pa to ni nujno politična desnica. Je pa to gotovo eden od virov. Drugo je mentalna desnica. Ta pa je v Sloveniji ne samo v večini, temveč so tudi bolje organizirani, bolj spretni, bolj se zavedajo tega, da moraš spletkariti, tudi če si umetnik in delaš v kulturi. Tako so spletkarili prek tračev. Bolj ko so videli, kako in koliko delamo, več je bilo negativnih tračev. Na koncu se je vse to pokazalo tudi na Svetu RTV, kjer je denimo ena izmed svetnic rekla, da se Primož Petkovšek ne more primerjati z Milanom Deklevo. Zakaj pa ne? Ravno ta izjava pove vse o sporu, s katerim se želi diskriminirati nova ekipa, ki dela na drugačen način. Hočem pa, da se prizna vse dobro, kar je na televizijo prinesla nova ekipa. Denimo, ko smo snemali celovečerni film Vladimir, so bili zaposleni produkcijski delavci navdušeni, da so lahko sodelovali v resni igrani produkciji, sedaj na Svetu pa so nam očitali tudi Vladimirja. Mogoče zato, ker ni bilo zraven tistih, ki so bili navajeni, da so vedno zraven.

Bi imeli veliko manj problemov, če bi namesto Jana Cvitkoviča kakšno nadaljevanko snemal denimo Roman Končar?

Če bi jo snemal kdorkoli drug kot Cvitkovič, bi imela manj težav.

Ali ste za protestna pisma izvedeli iz medijev?

Prvo pismo, v katerem je pisalo, da ne znam komunicirati, sem dobila sočasno z drugimi, se pravi z mediji. Nisem pa ga jemala tako resno. Ker se mi je zdelo, da ta hiša kljub vsemu deluje racionalno. To, kar se je dogajalo na Svetu RTVS, je bilo popolnoma iracionalno. Tega se nisem zavedela pravočasno, na to so me opozorili šele kolegi, ki so potem začeli zbirati podpise podpore. Zanimivo je, da so me podprli ljudje iz tujine, ki me osebno sploh ne poznajo, takoj so pa razumeli, da gre za pozicijo, da sem pač jaz tisti šef, ki daje prostor oddajam, kot je Terminal, in da s tem, ko podprejo mene, v bistvu branijo ta prostor. V Sloveniji tega nihče ni naredil. Razen kolegov z Ekrana, pa je Franček Rudolf rekel, da je zato proti meni, ker bom uveljavljala ideologijo Ekrana.

Kdo so bili slovenski podpisniki za vašo podporo?

To so naši tesni sodelavci: ekipa Terminala, ekipa nadaljevanke Daleč je smrt, ekipa filma Kajmak in marmelada, ekipa filma Vladimir ...

Ali je zbiranje podpisov v podporo uredniku tudi v tujini pogosta praksa ali je to slovenska posebnost?

Eden od razlogov, da imajo desni krogi v Sloveniji tako moč, je tudi v tem, da levi niso tako organizirani ter da nimajo zavesti o tem, da človek potrebuje zaveznike. Ljudje, ki so dobri in znajo dobro opravljati svoje delo, ne znajo pa lobirati, vedno bolj nastradajo. Morebiti je tudi zato slovenska kultura tako nazadnjaška.

Na tujih javnih televizijah seveda zaposleni niti približno nimajo take teže. Še vedno ne razumem, da je na naši televiziji tako pomembno, kdo je zaposlen in kdo ne. V tujini so pomembne ekipe oddaj, produkcijske enote, ne pa zaposleni. Kar se mene tiče, so ljudje, ki so delali z nami kot zunanji sodelavci, enakopravni z zaposlenimi. Saj je bilo konec koncev v mojem programu zapisano, da bom razširila krog sodelavcev.

Pa res niste komunicirali s podrejenimi?

Preden sem prišla na televizijo, sploh niso imeli uredniških sestankov. Na mojih kolegijih so se pogovarjali o organizacijskih zadevah, ne pa o programskih usmeritvah. Niso hoteli govoriti o programu. Ko je Štakul uvedel ocene programa, jih niso hoteli pisati. Res pa je, da so jim vsi dopustili, da tega ne delajo - tako Lombergar kot Virk. Vse, kar sem lahko naredila, je bilo to, da sem hotela govoriti o programu. In ko niso hoteli, smo se razšli. Še na zadnjem kolegiju, ko naj bi se pogovarjali o programskih smernicah za naslednje leto, mi je Virk rekel, da se z mano o tem nima kaj pogovarjati. Kar se mene tiče, to ni konflikt, temveč resen problem, za katerega sem računala, da se bo razrešil s prihodom nove direktorice programov. Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Pa saj je bilo pričakovati - če se niso hoteli soočiti z ocenjevanjem svojega programa, bodo na koncu, jasno, ukinili še svojega urednika. Toda to potem ni več javni zavod. Tak sistem ne more funkcionirati, še posebno tako ne, da se zamenjujejo vodilni, vsi ostali pa delujejo v nekem kaosu. Treba je postaviti pravila.

Toda namesto pravil se bije boj za prevlado in "druščina odstavljenih" je vsak dan večja.

To našo čudno druščino je mogoče razumeti samo na en način. Časovno sem se znašla v družbi Čadež, Lombergar, Lipušček, ki so jim očitali drugačne napake. V bistvu pa so se oni znašli v moji družbi, ker je pri vseh nas šlo za kulturo. V globalu gre pač zato, kakšno televizijo bomo imeli v Sloveniji. Spomnite se, kako so pred leti ukinili Studio City in Tomaža Peroviča, ki sedaj na drugi televiziji dokazuje, kako je dober. Pa TVS tega nikoli ni priznala. Televizija je del kulture in kultura je nekaj bistveno širšega od politike. Zato so vse te čistke namenjene temu, da se televizija kot močan kulturni dejavnik ohrani v koordinatah 19. stoletja.

Imate že namige, kdo bi bil vaš naslednik ali naslednica?

Bojim se, da ga ali jo bodo našli znotraj televizije, nekoga, ki bo prepričan, da mora hitro popraviti škodo, ki sem jo povzročila. Zadovoljna sem, da je v tem obdobju kulturo pod svoje okrilje vzela Mojca Menart, ki je tudi meni predlagala, naj ostanem v hiši.

Ali bo moral novi urednik ali urednica opraviti psihološki test, da bo znal komunicirati s podrejenimi?

Ne, bi bilo pa dobro, da bi žural s temi sedmimi področnimi uredniki. Tega jaz nisem počela, ker sem prepričana, da za profesionalen odnos to ni potrebno.