Odstranjevanje prišlekov

Štirinajstletni kosovski osnovnošolec iz Račka - ki je za štirinajst dni obležal v komi, ko se je vrnil z obiska pri teti v Prištini in ugotovil, da so mu pobili vso družino - je v Ljubljano prišel sam. Čeprav večino otrok iz centra pošljejo v osnovno šolo, so njega nekako spregledali. “Že ob prihodu so mu zagrozili, da ne bo dobil azila. Enkrat so ga policisti celo brez razloga pretepli. Zato je nazadnje pobegnil v Italijo, kjer si bo našel delo in nekako preživel,” prične pripoved skupina prosilcev za azil v majhni sobici, veliko slabši od od tistih, nad katerimi se pritožujejo študenti v Rožni dolini. Vsi čakajo na odobritev prošnje za azil v stavbi poleg garaže za avtobuse mestnega potniškega prometa. Hiša je sestavljena iz treh delov. Spodnji del je klet, kamor najprej zaprejo vse, ki pridejo prosit za pomoč. V srednjem, odprtem delu živijo tisti, ki so vložili prošnjo za azil, v zgornjem, še enem zaprtem oddelku, pa žalostni obrazi čakajo, da jih vrnejo tja, od koder so pobegnili. Prosilci za azil od socialne službe lahko izprosijo prepustnico in imajo nekoliko več stika z zunanjim svetom. Kljub temu pa njihove težave niso kaj dosti manjše od težav tistih, ki so zaprti.

Pravijo, da se ob prihodu vsem godi podobno. Uradnik, ki jih sprejme, jim grozi, da nikoli ne bodo dobili azila in naj podpišejo, da ga niti ne zahtevajo. Tisti, ki temu nasedejo, se znajdejo za rešetkami, čakajoč na deportacijo. Nekaj pa se jih vseeno znajde, saj poznajo svoje pravice in vedo, po kaj so prišli. Zanje je pripravljenih tistih nekaj skromnih izb v azilnem domu, to pa je tudi vse. “Če ne delaš na črno, nimaš niti za hrano. Tukaj nam dajo nogavice, trenirko in hrano, ki bi ji lahko rekli tudi kako drugače. Jaz sem musliman, pa mi vseeno dajejo svinjino. Ne pustijo niti, da bi si kupili na primer hladilnik,” se pritožuje albanski vojak, ki je med “balkanskim” spopadom dobil kos granate v glavo. Stražijo jih policisti. Večina je korektna, kakor povsod pa so tudi tu črne ovce. “Tu so trije, ki se nad nami izživljajo vedno, kadar so skupaj v službi.” To naj bi počeli tudi zato, ker so žrtve stereotipnih predstav, zatrjuje drugi sogovornik sredi tridesetih let. “Enkrat je v jedilnici eden izmed teh treh ustavil vrsto in rekel, stop, Albanci nazaj, ne smete vzeti kruha. Ker sem mu odvrnil, da to ni pravično, me je povlekel stran in me brez razloga udaril, za prazen nič ... Doma nisem mogel živeti, zato sem prišel v Slovenijo, kjer je mir. Nisem prišel, da me bodo tepli.”

Ženska sogovornica ni doživela tepeža, zato pa jo nenehno pregledujejo. “Čeprav imam dovolilnico za izhod, saj delam, mi skoraj vedno zatežijo pri vratih. V domu so tudi taki, ki pogosto počnejo pizdarije, pa jih nikoli ne pregledajo.” Vendar se sama ne pritožuje zelo, saj je veliko več bolj tragičnih zgodb. Nedavno so policisti na hodniku našli pištolo. “Znanec je prišel v zgradbo pet minut po deseti uri, ko naj bi bili vsi v stavbi, in so jo podtaknili njemu. Obtožili so ga brez dokazov in tudi on je nato pobegnil. Obtožili in trpinčili so ga zato, ker je zamudil pet minut!” Spet nekoga drugega naj bi bili trije policisti obtožili kraje klešč in ga, čeprav dokaznega materiala niso našli, malce obdelali.

Eden izmed prosilcev za azil pove tudi, kako hitro se lahko znajdeš v kleti z rešetkami. Ker se lahko giblje zunaj stavbe, so ga pred kratkim zaprti prebežniki skozi okno moledovali za cigareto. “Rekel sem jim, da jim je ne smem dati, ker bodo tudi mene zaprli. Čeprav jim cigarete nisem dal, je pridrvel policist in v klet zaprl še mene.” Ob neki drugi priložnosti se je v središču mesta nanj obrnil mlad Albanec in ga povprašal za azilni dom. Odvedel ga je tja in želel prevajati policistu, saj mladec ni znal nobenega jezika. “Pa me policist ni pustil, da se vmešavam, temveč me je odrinil stran. Rekel sem mu, da mali ne zna nič drugega kot albanščino, pa mi je prilepil zaušnico, ker se vmešavam.” Pravi tudi, da jim isti trije policisti pogosto preiskujejo sobe in iščejo drogo. “Mi smo navadni ljudje in nimamo nič z organiziranim kriminalom. To je stereotipno razmišljanje o Albancih. Zakon in uniformo zelo spoštujem in nisem prišel sem zato, da bi bil boksarska vreča. Prišli smo, ker doma nismo mogli živeti. Enostavno ni razloga za grdo ravnanje. Meni pa je policist v obraz rekel: sovražim te in zato to počnem!”

Bivši vojak je še dodal, da nikomur nič nočejo in da hočejo le živeti normalno življenje: “Če pa bodo policisti še naprej grdo ravnali z nami, jim bo kdo prej ali slej vrgel kakšno bombo ... Kot vojaka me nobena država ne bi smela poslati nazaj, oni pa me sedaj tukaj tepejo, bolje bi mi bilo, če bi pobegnil kamorkoli drugam, tudi v Afriko. Klub temu sem si Slovenijo sam izbral, ker mi je tukaj všeč.”

Od lanskega oktobra je v prostorih za odstranjevanje tujcev opravljala raziskavo predavateljica na Višji šoli za socialno delo mag. Jelka Zorn. Želela je ugotoviti, kakšno je življenje prosilcev za azil in kako deluje sama institucija azila. “Na Celovški 166 sta dve instituciji. Center za tujce, ki je zapor, in azilni dom. V obeh institucijah delajo isti policisti, čeprav ti pri azilantih sploh nimajo kaj početi.” Tiste druge pa so tako ali tako sami napravili za ilegalce, ko so jih prevarali, da niso zaprosili za azil. “Tega ne storijo, ker ne poznajo svojih pravic, ali pa jih inšpektorji ob prihodu zavedejo s tem, ko jim zatrdijo, da za azil ne morejo zaprositi, in potem gredo takoj v zgornji zapor.” Tu je seveda še klet, katere edini namen je discipliniranje. “Sistem je naravnan tako, da nujno izbruhnejo spori, ker ljudi stalno nadzirajo in kontrolirajo vsako njihovo potezo, čeprav so prišli sem kot begunci, ne kot kriminalci.” Z nenehnim preverjanjem, iskanjem mamil, alkohola, orožja se ustvarja občutek, da so begunci sami prestopniki. Raziskovalka pravi, da so njihove zgodbe strašljive in da je vsakič, ko pride tja, zgrožena. Za povrh pa nimajo več nadzora nad svojim življenjem ali vpliva nanj, saj jim je tudi to vzeto. “Sem pridejo ljudje, ki na svojih domovih niso mogli živeti, brez dokumentov ilegalno prestopijo mejo in potem prosijo za varstvo. Po drugi strani pa MNZ govori o tem, kako bi zaustavili pritok ilegalcev.”

Večino prosilcev za azil zavrnejo, veliko pa jih zaradi slabih razmer pobegne naprej na Zahod. Rešitev iz takega položaja vidi Jelka Zorn v tem, da bi ljudem podelili status, ki je enakovreden statusu državljana; to je status begunca po ženevski konvenciji iz leta 1951 ali pa državljanstvo samo. “Kršitve lahko izvajaš le, če ustvariš izjemno situacijo. Izjemne razmere so naredili, ko so k nam začeli prihajati bosanski begunci. Leta 1997 so za nazaj sprejeli zakon o začasnem zatočišču, ki zmanjšuje pravice oziroma dopušča le golo preživetje.” S tem zakonom smo zaobšli ženevsko konvencijo, po kateri bi morali tem ljudem podeliti status beguncev. Ker se niso rodili tu in niso državljani Slovenije, nimajo državljanskih pravic, to pa pomeni, da nimajo niti človekovih pravic.

Zato jim tudi nekateri policisti ne dovolijo dobrega življenja, ampak jim pustijo le golo preživetje. “Le ob točno določeni uri lahko vsi dobijo juho, ne morejo si je sami kadarkoli skuhati ... Policisti nenehno ponavljajo, da tu ni hotel. To pomeni: lahko preživite, ne bomo vas ubili, dali vam bomo hrano, ampak to je čisto vse. Ne morete govoriti sami zase, ne morete razmišljati o tem, da bi dobro živeli ...”

Po mnenju strokovnjakinje je le od dobro vzgojenih policistov odvisno, koliko je težav v domu. Tolikšna prisotnost policistov pa sploh ni potrebna. Prav tako je odveč klet, kjer ljudje nimajo zares nič, niti ene same cigarete. “Del policijskega nasilja je tudi to, da so ljudje zaprti v zaporu. Zaprti so brez obsodbe za kaznivo dejanje, brez odvetnika in brez sodišča. Imajo tak status, da so popolnoma brez pravic. Medtem ko čakajo na odobritev prošnje, morajo vseeno delati na črno brez varstva in socialnih pravic, za najnižjo plačo. Njihovo delo je sicer zaželeno, oni kot ljudje pa ne!”