Izdajalec ali heroj?

Uradna, po rdečih hlevih zaudarjajoča zgodovina nas uči, da je bil dr. Lambert Ehrlich kolaborant in narodni izdajalec, tako rekoč eden od porodnih babic slovenskega domobranstva. Eminentni koroški duhovnik, znanstvenik, etnolog in univerzitetni profesor, ki je kot izvedenec za koroška vprašanja sodeloval pri jugoslovanskem zastopstvu na mirovni konferenci v Franciji, je bil ideolog organizacije Stražarjev, ki naj bi bili prokatoliško usmerjeni, poleg tega pa tudi profašistično in predvsem izrazito antikomunistično, saj da so se po ustanovitvi Osvobodilne fronte kaj hitro lotili pisanja propagandnih letakov, prirejanja srečanj in ovajanja partizanskih aktivistov. Med Ehrlichova najbolj sporna dejanja štejejo spomenico, ki jo je prvega aprila 1942 poslal italijanski vojaški upravi, v kateri okupatorju med drugim predlaga, "naj omogoči avtonomno varnostno službo v obliki akademske formacije, meščanske straže in splošne varnostne straže po vaseh", kar je moč vsem možnim dobrim namenom navkljub brati kot neposredno ponujeno roko odkriti kolaboraciji in celo kot eno prvih uradnih pobud za gibanje, ki se ga je kasneje prijel izraz domobranstvo.

Ne meneč se za jasna opozorila, Ehrlich ni opustil aktivnega udejanjanja svojih prepričanj, zato je "ljudsko sodišče" na koncu izreklo njegovo smrtno obsodbo in jo 26. maja istega leta tudi izvršilo, ko je strelom VOS-ovih likvidatorjev poleg glavne tarče na prikladno poimenovani Streliški ulici v Ljubljani podlegel tudi eden profesorjevih študentov. Dogodek je mesto globoko pretresel, ob truplih so se začeli zbirati ljudje, ki so molili in v njuno kri pomakali robce. Ko je papež leta 1994 v apostolskem pismu V zarji tretjega tisočletja izpostave pozval, naj storijo kar se da največ za ohranitev spomina na tiste, ki so svojo vero in vero naroda nasploh oplemenitili z mukami, se je dr. Ehrlich zelo hitro znašel na slovenskem seznamu 228 slovenskih pričevalcev za vero, ki jih je naš nadškof kot zgled neomajne zvestobi v hoji za Kristusom razglasil v Kočevskem Rogu. V pomanjkanju nekih usodnih protestov z druge strani nekdanjih krvavih barikad se je idejno vodstvo slovenske cerkve s svojo interpretacijo tistih grozljivih časov ojunačilo do te mere, da je vodji Stražarjev, ki so se po nestorjevem umoru povečini stopili pod domobransko zastavo, v petek na ljubljanski Teološki fakulteti blagoslovilo kipec, ki ob vhodu v univerzo po novem pozdravi vsakega iskalca tiste višje izobrazbe.

Sama slovesnost je bila kratka, a ljubka, in nanjo je prvič z osupljivim občutkom za timing v sicer turobnem, mrzlikavem dopoldnevu posijalo toplo benevolentno sonce. Občinstvo na štirikotnem, šarmantno arhaičnem dvorišču fakultete je bilo enako šarmantno arhaično, torej so v njem na veliko prevladovali predstavniki generacij z neposredno čustveno investicijo. Kot zvezde so prišli slavnostni ton dajat Andrej Bajuk, Janez Drobnič, Jože Bernik ter seveda Anton Drobnič in Vinko Levstik. Ljubljanski nadškof se na samo dvorišče sicer ni dal pripeljati v svoji impresivni temni limuzini, vendar ni bil njegov vstop na sceno zato nič manj presunljiv, saj se je z energičnimi, notranjega namena polnimi koraki skozi skupke pozornosti željnih privržencev napotil naravnost pred kipec in se za debelih deset sekund globoko zazrl v tiste mrtve, a vendar žive oči. Šele potem, ko je bil skozi dolge hodnike zgodovine vzpostavljen raport med dvema karizmatičnima posameznikoma, ki sta se vedno tako brezkompromisno zavzemala za vsesplošno oplajanje krščanskih vrednot na rodni grudi, je lahko našel tudi čas za navadne smrtnike.

Ko je napočil pravi trenutek, je dr. Rode - ki je vmes neopazno smuknil v svečano belo - s tremi kratkimi, sploh ne preveč glasnimi ploski rok v trenutku omogočil tisto absolutno tišino, ki si jo zborovska verzija Zdravljice ob prav vsaki priložnosti nedvomno tudi zasluži. "Žarki današnjega dne so iz vrste tistih," je besedo prvi čustveno zavihtel dekan dr. A. Slavko Snoj, "ki iz narodovega telesa izganjajo temo in tkivo kličejo k vstajenju." S tem, ko popravljamo krivice iz krvave preteklosti, očiščujemo tudi lasten zgodovinski spomin, nesmrtnost mučenca pa bo sedaj skozi plemenitost brona žarela tudi v prihodnost. Veliki kancler (namreč Teološke fakultete) dr. Rode je po teh vzhičenih stavkih z minimalnim pompom in z nemalo nežnosti kip, pod katerega pokroviteljstvom bo lahko zgradba še naprej ostala eden izmed centrov rasti velikanov srca, razuma in duha, tudi blagoslovil, za boljšo zgodovinsko umestitev pa je besedo prevzel profesor dr. Metod Benedik, ki je sklenil izpričati kratko mučenčevo biografijo.

Po njegovih besedah se je bilo treba ob odločitvi za javno zagovarjanje in počastitev lika in dela dr. Ehrlicha vsekakor soočiti z določenimi pomisleki, saj ga je uradno zapisana zgodovina, za katere prevlado se kontinuiteta še danes tako mukotrpno bori, jedrnato ožigosala za kolaboranta in sovražnika ljudstva. "Kako votli so klici, ki tudi danes prihajajo iz parlamenta, ZGODOVINE NE BOMO SPREMINJALI! Možno si je zatiskati oči, možno mašiti ušesa, a grobovi tulijo in tuli tudi Ehrlichov!" Tuli grob osebe, ki je ljudsko oblast tako vznemirjala, da je dala posmrtne ostanke po vojni izkopati in jih vreči v neznano brezno. Veliki učenjak, plodni publicist in vešči dekan je dobro poznal pravi obraz komunizma, ki ga je v uničujoči študiji že leta 1924 označil za "ustavno organizirano strahovlado", in ta pošast ga je zaradi neustrašnega opozarjanja na njene prevare, laži in nasilje na koncu stala najvišje cene, ki jo lahko posameznik plača za svoja prepričanja.

Za zaključek še nekaj zborovskega petja in skromna pogostitev. Kar imamo pred sabo, je torej še ena tipična interpretacijska dihotomija - za rdečo zgodovino izdajalec in kvizling, za črno heroj in mučenik - glede katere se je črna barva tokrat odločila zavzeti nekoliko odločnejše stališče. Ključno se zdi vprašanje Ehrlichove prošnje za italijansko pomoč v boju proti komunistom, ki bi se jo tudi skozi še tako domoljubno prizmo dalo interpretirati nekako tako, kot če bi Satana poprosil za pomoč pri uničenju grofa Drakule. "Na to vprašanje ne morem odgovoriti, ker temu problemu nisem prišel do konca," mi je povedal dr. Rode. "Poznam obe interpretaciji, a si lastnega trdnega mnenja še nisem uspel ustvariti." In kljub temu blagoslavljate njegov kip? "A, to je pa druga reč! Zame je dovolj, da je bil velik mislec, vizionar, predhodnik slovenske države in svetal zgled krščanskih vrednot. Partijskim zgodovinarjem seveda ne verjamem prav nič!" Podobno je odgovoril dr. Bajuk: "S samo spomenico sicer nisem podrobneje seznanjen, edino, kar lahko jaz izpričam, torej kot mojo neposredno življenjsko izkušnjo, je to, da so imeli tudi ti ljudje eno ogromno ljubezen do domovine. Čas bi bil, da se jim po šestdesetih letih vendarle prizna neko osnovno človeškost. Sicer pa moram reči, da me na splošno veliko bolj motijo naše trenutne ekonomske tegobe kot pa vse tole razčiščevanje za nazaj."