Ni za javnost

V času rajnke SFRJ smo imeli dva pravna sistema, poleg uradnega je obstajal še „tajni“ Uradni list, kjer so bili zapisani navadnim državljanom neznani predpisi. Danes kandidatke za vstop v Nato podobno vedo le to, da poleg javnih dokumentov te zveze obstajajo tudi tajni sporazumi med članicami, kar je resna ovira pri celovitem in objektivnem obveščanju javnosti o posledicah slovenskega vstopa v Nato. To pa ni edina nevarnost, ki jo prinašajo Natovi „tajni uradni listi“. Polemike, ki jih je prevzemanje „Natovih standardov“ pri določanju zaupnosti dokumentov povzročilo v Evropski uniji (in ki so se lani zaostrile celo do tožbe Evropskega parlamenta proti Evropskemu svetu zaradi omejevanja dostopa do informacij), so hkrati pokazale, da so Natovi standardi zaupnosti pogosto v nasprotju s temeljnimi pogodbami EU in da vse bolj omejujejo in, z besedami evropskih parlamentarcev, „kontaminirajo“ sicer liberalen evropski dostop do javnih informacij. Ne zgolj na vojaškem področju, pač pa tudi na povsem civilnih področjih, ki nimajo prav nobene zveze z vojsko, nacionalno obrambo in nacionalno varnostjo držav.

Ne vemo, a gremo

V začetku letošnjega maja je eden od slovenskih državljanov slovitemu „Natofonu“, s katerim slovenska vlada tako enostransko propagira vključevanje države v Nato, postavil tole vprašanje: "Kakšne so obveznosti Nata pri saniranju škode, povzročene v miru, civilnemu prebivalstvu (collateral damage)? Ali plačajo škodo države, katerih vojaki so povzročili škodo, ali se porazdeli med vse članice?" Čez nekaj dni je omenjeni državljan osuplo strmel v takle pisni odgovor Urada vlade za informiranje, zapisan na imenitnem papirju s slovenskim državnim grbom: "Vprašanje je treba nasloviti na Nato, saj je to zadeva, ki jo urejajo notranji sporazumi, ki Sloveniji trenutno, glede na to, da ni članica, niso dostopni, sicer na splošno pa v skladu s sporazumom o statusu sil." Povedano preprosto: notranji sporazumi, ki veljajo med članicami zveze Nato, niso dostopni kandidatkam za članstvo, zato te države pravzaprav ne vedo, kaj jih v zvezi čaka in kakšne obveznosti zase in za svoje davkoplačevalce z vstopom v zvezo prevzemajo. Država je torej neobveščena, vendar trdno prepričana o svojem prav, torej o tem, da je vstop Slovenije v Nato najboljša, najcenejša in sploh naj naj rešitev.

V zvezi s tem vprašanjem in z navedenim odgovorom so nas seveda zanimala še nekatera podrobna pojasnila. Ministrstvo za zunanje zadeve smo zato poprosili za podrobnejša pojasnila o tem, kateri sporazumi Nata Sloveniji niso dostopni, ali je morda znano vsaj število teh sporazumov in na katera področja se nanašajo, ali je kateremukoli državnemu organu v Sloveniji (MZZ, MORS,Urad vlade za informiranje, Sova, vlada itd.) ali pooblaščenemu predstavniku znana vsebina teh sporazumov in ali odgovor Urada vlade za informiranje morda pomeni, da bo Slovenija morebiti solidarno odgovorna tudi za škodo, ki bi jo morale plačati članice Nata zaradi povzročenega uničenja gospodarskih in civilnih objektov ter povzročenih civilnih žrtev ob nedavnem vojaškem posredovanju v Srbiji, Črni gori ali v drugih akcijah zveze Nato "out of area" v prihodnosti. Prav tako smo želeli izvedeti, ali po mnenju našega zunanjega ministrstva nedostopnost nekaterih sporazumov Nata javnosti ni v nasprotju z načelom transparentnosti in obveščenosti demokratične javnosti in kako bo vlada še pred vstopom države v Nato zagotovila, da bodo Slovenci pred sprejetjem ali zavrnitvijo vstopa resnično obveščeni o vseh neznanih sporazumih in obveznostih, ki jih prinaša pridružitev tej vojaški zvezi. Uradni odgovor nam je poslala pravna služba zunanjega ministrstva. Po mnenju Mete Bole, državne podsekretarke in vodje pravne službe ministrstva za zunanje zadeve, so “Republiki Sloveniji dostopni vsi sporazumi in protokoli Nata, h katerim bomo pristopili oziroma postali država pogodbenica”, s seznamom šestih pogodb, ki naj bi jih pristojni slovenski uradniki poznali. Vendar je tudi pravna služba priznala, da obstajajo dokumenti, ki niso dostopni javnosti in državam nečlanicam. Poleg pravnih aktov, katerih vsebina je znana, obstajata še sporazum med podpisnicami severnoatlantske pogodbe o varnosti informacij in administrativni dogovor o uresničevanju sporazuma o sodelovanju pri informacijah o jedrskem orožju, ki sta po navedbah pravne službe MZZ “zaprta za partnerske države in je njuna vsebina še nedostopna, sodita pa v sklop sporazumov, navedenih v Akcijskem načrtu za članstvo, h kateremu mora država pristopiti po pristopu k Natu”. Slovenski organi zato danes vedo le to, da “njuna naslova opredeljujeta področje urejanja”, pri čemer pa jim “sama vsebina ni znana”. Bodoče obveznosti iz navedenih dveh tajnih sporazumov, ki naj bi bila po mnenju MZZ le sporazuma “tehnične narave”, pa bodo po mnenju MZZ “znane šele po pristopu Slovenije k Natu”. Celotno področje določanja in ravnanja z vsemi mogočimi tajnimi podatki, skupaj s podatki o jedrskem orožju, Sloveniji torej ni znano. In pri tem seveda ne gre le za tehnične sporazume, pač pa za sporazume, ki so zelo vsebinski in pomembni. Znano je, da lahko Natovi standardi pri določanju zaupnosti, kot kažejo sedanje polemike v državah EU, ogrozijo dostop javnosti do zelo pomembnih podatkov. Zaradi uvajanja novih Natovih standardov pri določanju zaupnosti bodo v Sloveniji v prihodnje morda ostali prikriti številni neprijetni in celo zelo nevarni dogodki. To velja tudi za podatke o jedrskem orožju, o katerem se slovenska diplomacija dela, da ve vse, čeprav ne ve skoraj nič. Le kako lahko na primer slovenski minister, ki očitno ne pozna vsebine Natovega sporazuma o sodelovanju na področju jedrskega orožja, tako odločno trdi, da ameriška podpornica Norfolk ob svojem zadnjem obisku v Kopru ni bila oborožena z jedrskim orožjem? Ker tujim diplomatom verjame na besedo? Kaj pa, če mu takšnega podatka, ker je predstavnik nečlanice, tuji diplomati sploh ne morejo sporočiti ali pa so ga celo dolžni prikriti? In morda ni dostopen niti najvišjim predstavnikom tujih vlad?

Nič bolj jasna ni odgovornost članic Nata za vojno škodo. Po mnenju MZZ mednarodno vojno pravo “prepoveduje uničevanje sovražnikovega premoženja med vojaškimi operacijami, če to ni nujno za izvršitev vojaških nalog”, da bi se zagotovila zaščita civilnega prebivalstva in objektov, pa “morajo strani v spopadu vselej razločevati civilno prebivalstvo od bojevnikov ter civilne objekte od vojaških objektov in v skladu s tem usmeriti svoje vojaške operacije le zoper vojaške objekte”. Če kakšna vojskujoča se stran krši določbe mednarodnega vojnega prava, je njena odgovornost za škodo, ki pri tem nastane, “tudi civilnopravna in so sankcije izražene v odškodnini za tako povzročeno škodo”, po IV. haaški konvenciji pa je stran, ki prekrši določbe konvenciji priloženega pravilnika, dolžna plačati odškodnino, če nastane škoda, “ki jo povzročijo pripadniki njene oborožene sile”. Ta pravila podrobneje obravnava Natov sporazum o statusu sil. Sloveniji torej načeloma ne bi bilo treba plačati vojne škode, povzročene v preteklosti, in škode, ki je niso povzročile njene enote. To pa seveda še ne pomeni, da Nato v kakšni prihodnji sodbi za svoje akcije ne bi mogel biti spoznan za “stran v spopadu”, ki je kolektivno odgovorna za civilistom povzročeno vojno škodo.

Kontaminacija EU

Omenjeni primer “notranjih sporazumov, ki Sloveniji trenutno, glede na to, da ni članica, niso dostopni”, pa ima še veliko večje razsežnosti. Številni predpisi zveze Nato in predvsem standardi pri določanju zaupnosti so v velikem nasprotju s pravno ureditvijo EU. Predpisi EU so veliko bolj liberalni, Natovi predpisi pa v skladu z znano logiko vseh vojaških organizacij polje “zaupnosti” po nepotrebnem širijo tudi na področja, ki nimajo skoraj nobene zveze z vojaštvom, obrambo in varnostjo. V zadnjem času je v evropskih državah največ polemik sprožila odločitev generalnega sekretarja Sveta EU in visokega predstavnika za skupno obrambno in zunanjo politiko Javierja Solane, da z novo uredbo, sprejeto lani poleti, v Svetu EU “v skladu s standardi Nata” nekoliko “popravi” sedanje evropske predpise o določanju zaupnosti. V zvezi s tem se je takoj odzval evropski ombudsman Jacob Soderman. Ta postopek je kritiziral in dejal, da “ni bilo potrebe, da se spremeni pravilnik o dostopu do vojaških skrivnosti”, in da novi pravilnik ne bi smel dati “nevojaških področij v isti koš” z vojaškimi skrivnostmi.

Nova Solanova odločitev je nadomestila več odločitev najvišjih organov EU o javnem dostopu do informacij, z njo pa so bile uvedene številne neprijetne “novosti”. V skladu z Natovimi novimi standardi zaupnosti in v nasprotju z nekaterimi določili amsterdamske pogodbe “Solanova odločitev” določa, da zaupni, “klasificirani” dokumenti nikoli več ne bodo dostopni javnosti. Torej niti čez deset, dvajset, petdeset ali sto let. Še huje je to, da po Natovem kopitu prepisana pravila ne razlikujejo več med pravico javnosti do obveščenosti o splošnem določanju neke politike (“policymaking”), ki je bila doslej načeloma dostopna javnosti, in omejitvami pri razkrivanju posameznih “operativnih podrobnosti”, ki bi seveda lahko bile upravičeno prikrite. To velja ne samo za splošne vojaške in varnostne načrte, pač pa tudi za policijsko in sodno sodelovanje držav, ki ga tako do preklica prekriva tančica “tajnosti”. Pri tem v nasprotju z ureditvijo EU Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov sploh niso vprašali za mnenje. Takšni odločitvi so nasprotovali predvsem predstavniki Švedske, Finske, od držav članic Nata pa Nizozemska in Danska. Švedski in finski predstavniki v Bruslju so po tem, ko jim je bil predstavljen prvi načrt Solanove odločitve, celo zatrdili, da je vse skupaj “vojaški puč”, saj je bila odločitev sprejeta v tajnosti in brez javne razprave sredi poletja, ko je bruseljska administracija na to najmanj pozorna. S tem so vsi dokumenti z oznako “top secret”, “secret” in “confidental”, ne glede na to, ali gre za vojaške ali “nevojaške krizne zadeve”, popolnoma nedostopni javnosti. Doslej so bili javnosti lahko prikriti le posamezni dokumenti zaradi posebnih razlogov. Popolna povezava vojaških in nevojaških zadev bo seveda imela resne posledice. Eden od stavkov v novem dokumentu določa, da mora biti tam, kjer “več informacij sestavlja celoto, ta celota označena najmanj s tisto stopnjo zaupnosti, s katero je označen najbolj zaupen dokument”.

To v praksi pomeni, da bo mogoče veliko povsem nevojaških dokumentov organov EU, ki se na primer nanašajo na ravnanje policije v primeru ilegalnih imigracij, na obveščanje javnosti, gospodarske razmere, kršitve človekovih pravic in podobno, preprosto “kontaminirati” in razglasiti za zaupne, če se bo v teh dokumentih pojavil le fragment iz kakšnega zaupnejšega poročila. Ti dokumenti poslej tudi nikoli več ne bodo dostopni javnosti in bodo “rutinsko” uničevani. Zaradi te odločitve je Evropski parlament, najvišje predstavniško telo EU, julija lani pred Evropskim sodiščem za človekove pravice že sprožil spor in zahteval razveljavitev sporne odločbe. Zelo verjetno je, da bodo natovski neevropski varnostni standardi zaradi prekoračitve pristojnosti, ki so si jih privoščili Javier Solana in predstavniki evropskih vlad, pogoreli na Evropskem sodišču za človekove pravice. Vendar Pentagona to najbrž ne bo pretirano skrbelo, če bodo Slovenija in druge verjetno že skorajšnje nove članice EU medtem že v novih okovih zveze Nato in njenih neznanih, blanko podpisanih tajnih sporazumov.