Nenadzorovana policija

Te dni mi je v roke prišla ena od številk policijske revije Varnost, ki sem jo vedno z velikim veseljem prebiral. "Dogodka ni, če o njem ne poročajo mediji," pravi v njej avtorica zanimivega analitičnega prispevka Odsev policije v medijih. Med drugim ugotavlja, da je bil v medijih oktobra 2001 na vsak pozitiven prispevek o policiji objavljen po en negativen prispevek, novembra pa po 1,2 negativnega prispevka. V nadaljevanju avtorica postreže s podatkom, da je generalni direktor policije oseba, ki so jo oktobra in novembra 2001 mediji največkrat omenili, skupno kar v 210 prispevkih.

Koliko je vrh policije s svojim javnim nastopaštvom prispeval k naraščanju števila negativnih prispevkov o policiji, se iz navedenega članka ne da razbrati. Nedvomno pa je s takšnim načinom vodenja, od katerega so že kmalu po njegovem prihodu na čelo slovenske policije ostali samo še cenena politika, demagogija in populizem brez primere v zgodovini naše policije, napravil precej škode policijski stroki. Vsem velikim podvigom, začenši z "odkrivanjem zakladov" v starih policijskih blagajnah, javnim dvomom o sicer povsem mednarodnopravno utemeljenih določbah slovenske ustave, ogrožanjem preiskave v primeru Petek z dajanjem diletantskih izjav, poskusom vpletanja ustavnega sodišča v zakulisne igre generalnega direktorja policije itd., pa očitno ne botruje le nepoznavanje policijske stroke, temveč tudi že prek vseh meja dobrega okusa zastavljene politične ambicije. Kaže, da je ravno v tem bistvo vseh težav pri učinkovitem demokratičnem nadzoru nad policijo. Dejstvo je namreč, da komuniciranje vrha policije z ministrom v medijih in skrajno arogantno ter z ničimer utemeljeno zavračanje njegovih nadzornih pristojnosti nad policijsko dejavnostjo nima prav nikakršne zveze s strokovnimi vprašanji, o katerih se je pravna stroka že zdavnaj izrekla. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da gre za enega od dveh oboroženih organov države, ki v vsakdanjih stikih z državljani lahko na podlagi zakona nekomu odvzame lastnino, prostost ali celo življenje.

Brez zunanjega nadzora

Sodeč tudi po uvodoma omenjenem prispevku v policijski reviji, ima policija v zadnjem času dve najpomembnejši nalogi: s (pre)hitrim in pompoznim obveščanjem javnosti doseči vtis o učinkovitosti in napihniti svoje statistične podatke, da bi tako dokazovala uspešnost svojega vodstva. Policijska paradigma gradi na domnevi, da s(m)o vsi sumljivi, nihče ne more uiti, vsak ima v omari svoj okostnjak, seveda razen poštenega in strogo "profesionalnega" policijskega vrha. O NJEM se ne spodobi dvomiti. Samo ON je lahko posvečen v vse skrivnosti policijskega delovanja, vsi drugi s(m)o tako ali tako potencialni osumljenci, politični špekulanti in zlorabljalci policijskih podatkov. Tudi zaradi takega načina policijskega razmišljanja je nadzor nad policijo, predvsem pa nad njenim vodstvom, temeljni pogoj delovanja pravne države! Nikakršne strpnosti ne bi več smelo biti glede izmikanj policijskega vrha temu, da ima ministrstvo za notranje zadeve nadzor nad policijo. Zakonodaja je jasna, ustavno sodišče je mnenje že povedalo, prav tako najuglednejši pravni strokovnjaki. Sedanjim policijskim igricam, obračunavanju in napenjanju mišic v medijih je treba napraviti konec. Takoj in dosledno, kajti vsako nadaljnje brezplodno prerekanje o takem in drugačnem, mehkem in trdem, sodnem, civilnodružbenem ali političnem nadzoru nad policijo vodi samo k še večji anarhiji na tem področju. Vrh policije upiranje nadzoru nenehno utemeljuje s svojim razumevanjem "stroke". O tem, kdo in kako ga bo nadziral, če naj ga sploh kdo, bi policijski vrh po zgledu totalitarnih sistemov želel odločati sam. Pravna država, v kateri bi policija sama izbirala nadzor nad svojo dejavnostjo, je kvečjemu pravna kreatura. Spomnimo se, kako je policijski vrh s kazenskopravno in kriminalistično stroko utemeljeval nujnost tožilčevega mnenja o možni storitvi kaznivega dejanja, ki naj bi ga bil zagrešil notranji minister, ko ni takoj podpisal pogodbe za policijski čoln. Kot kaže, bo tudi v tem primeru napihnjena zgodba drugačna od tiste, ki nam jo vsiljujejo policijska trobila. Ko se neusklajenost dveh pomembnih državnih funkcionarjev, ki morata v korist države in državljanov vsaj korektno sodelovati, začne urejati po znanih pritlehnih vzorcih policijskih insinuacij, potem je to še en dokaz o nevzdržnih razmerah in potrebi po vsestranskem nadzor nad policijo. Če policija pod lažno pretvezo različnih pogledov na stroko lahko koplje jamo svojemu ministru, kaj se šele lahko zgodi nam, "navadnim" državljanom?! Kje so meje med politiko in stroko v policiji, če se lahko eden njenih vodilnih uslužbencev v duhu politične retorike sprašuje, kako je lahko ta in ta politik postal generalni sekretar vlade, drugi v sicer korektnem strokovnem intervjuju popolnoma po nepotrebnem zaide na polje političnega boja in enega od legitimnih ministrov podcenjevalno naslavlja z nekim psevdonimom, tretji v tajnosti pripravlja konstrukt kazenske ovadbe proti svojemu ministru, četrti pa z njim zaide v polemiko prek medijev in ustavnega sodišča!?

In kje je pri vsem tem v nastopih policijskega vodstva tolikokrat omenjeni Kodeks policijske etike? Resolucija Generalne skupščine OZN, ki je bila sprejeta ob Kodeksu ravnanja policijskih uslužbencev, določa: "Treba je vzpostaviti učinkovite mehanizme za zagotovitev notranje discipline in ZUNANJEGA NADZORA ter za učinkovit nadzor policistov." Kakšne pa so razmere pri nas? Večinoma so nadzorni mehanizmi premalo ali sploh neučinkoviti. Služba policijske notranje zaščite je zaradi vpetosti njenih šefov v znane policijske afere ali asistiranja v njih že zdavnaj izgubila kredibilnost, neutemeljeno povzročila posameznikom ogromno osebne škode, policiji pa malo koristi. Z obrabljenimi floskulami o na primer "ničelni korupcijski toleranci" je kvečjemu stigmatizirala policiste za minorne in namišljene kršitve, pri tem pa zavestno puščala ob strani veliko bolj skrb zbujajoče primere v samem vrhu policije, kot so na primer odtekanje tajnih podatkov za diskreditacijo državljanov, objektivna odgovornost za odtujevanje zaseženega orožja iz policijskih skladišč in najmanj sporno, če že ne koruptivno prosjačenje za finančna sredstva za policijsko odpravo v Himalajo, menda povezano tudi z nabavo policijskih uniform, v zvezi s katero je državna revizijska komisija razveljavila javni razpis, ki ga je pripravila policija.

Zakon o policiji in zakon o kazenskem postopku naštevata množico policijskih pooblastil, na primer hišno in osebno preiskavo, odvzem svobode, tajne policijske ukrepe, uporabo sile, skupaj z uporabo strelnega orožja ... Bila bi nujna posebna analiza različnih policijskih evidenc, v katerih se že pojavlja vsak državljan, ki je kakorkoli prišel v stik s policijo. Včasih ni potreben niti neposreden stik, dovolj je že, če se prijavite za "popoldanski počitek" v hotelu in vsi vaši in osebni podatki vašega partnerja bodo evidentirani v policijskem računalniku. Na ta način Veliki brat ne obstaja zgolj v fantastičnih romanih.

J. Edgar Hoover

Pred časom se je novinar ene od slovenskih televizijskih hiš glede direktorja slovenske policije retorično vprašal, ali smo v Sloveniji dobili novega Hooverja. Vprašanje je pri poznavalcih policijske dejavnosti upravičeno sprožilo vrsto ugibanj, zato je treba pogledati, kdo je bil J. Edgar Hoover, skoraj polstoletni direktor ameriškega Zveznega preiskovalnega urada, bolj znanega pod kratico FBI. Podrobnosti o njem najdemo v knjigi Anthonyja Summersa Uradno in zaupno - Skrivno življenje J. Edgarja Hooverja ter na spletnih straneh www.crimelibrary.com/hoover.

Kdo je bil torej famozni Hoover, človek, ki je zgradil eno najmočnejših profesionalnih policijskih organizacij v ZDA? To je dosegel po zaslugi kombinacije hitrih družbenih sprememb, političnih premikov in precejšnje sreče. Izraziti mu je uspelo svojo izvrstnost organizatorja, pronicljivo spretnost razbiranja ljudskega razpoloženja in sposobnost za samopromocijo, ki ji ni bilo enake v javnem življenju. S prenapetim javnim nastopanjem je spravljal administracijo stalno v zadrego. Kljub temu si ga noben predsednik ni drznil nagnati. Sebe je predstavljal kot pokornega, celo klečeplaznega služabnika oblasti. Teoretično je bil njegov šef vsakokratni pravosodni minister, ki je v ZDA hkrati generalni državni tožilec. Dejansko pa je po tem, ko je enkrat za vselej postal javni junak, ta nadrejenost postala zgolj navidezna. Ni ga bilo pravosodnega (v naši državni ureditvi notranjega) ministra, ki bi se drznil soočiti iz oči v oči s človekom, ki je postal nacionalni simbol poštenosti in lojalnosti, čeprav obstajajo dokazi, da je brez sramu sprejemal darila in brezplačno letoval na račun naftnih milijonarjev, storitve FBI pa je uporabljal za svojo zasebno rabo. Osem predsednikov, ki jim je služil, je seveda imelo moč, da bi ga odstavili, še več pa jih je koprnelo, da bi to storili, vendar nobenemu ni uspelo. Hoover je vedno našel način, da so bile videti njegove usluge bistvenega pomena, predsedniki pa, ki so o tem dvomili, si niso drznili razjeziti mogočnih sil, ki so bile prepričane, da je Hooverjev interes tudi njihov lastni. Sčasoma so skoraj vsi predsedniki obšli svojega pravosodnega ministra in komunicirali neposredno s Hooverjem. Dolga vrsta pravosodnih ministrov, ki so imeli teoretično popolno avtoriteto nad direktorjem FBI, se je morala naučiti živeti z enakim poniževanjem. Le pravosodni minister Robert Kennedy je na mah zdrobil kalup, ki ga je Hoover prikrojil v dolgih desetletjih, in ubranil avtoriteto pravosodnega ministra, ki jo je Hoover spodkopal. Prvič v življenju Hoover ni mogel zrasti svojemu šefu čez glavo. Znano je, da je imel posebne skrivne dosjeje o večini ameriških politikov, od tod pa izvira tudi njegova nezamenljivost. Tako je predsednik Nixon Hooverja povzdignil kot "enega velikanov ... nacionalni simbol poguma, domoljubja, granitne poštenosti in doslednosti". Hoover se je predstavljal kot človek, ki je dvignjen nad politiko. Nikoli se ni včlanil v nobeno politično stranko in nikoli ni šel volit. V resnici pa je bil lojalen privrženec republikanske stranke. Vselej je vzdrževal iluzijo, da je dvignjen nad politiko, kot vrelec neovrgljivih dejstev, o katerih je treba obveščati ljudstvo. Dolgo je večina prebivalstva verjela, da Hoover in FBI ne moreta storiti nič narobe. Mit Direktorja je postal institucija. Tako skrbno se je insceniral, da je pričel tudi sam verjeti v veličino svoje mitičnosti. Njegov pomočnik Sullivan pravi: "Bil je mojstrski slepar, eden največjih sleparjev, kar jih je kadarkoli živelo v tej deželi, in za to je potrebna inteligentnost posebne vrste, prebrisanost in prekanjenost."

Hooverju se dolgo ni uspelo spoprijeti z organiziranim kriminalom. Že Napoleon Bonaparte je dejal: "Umetnost policije je v tem, da ne opazi tistega, česar ni koristno videti." Nekateri so menili, da se je Hoover bal, ker je šlo za težke primere in bi zaradi tega trpele njegove letne statistike - FBI bi se prikazal, kakor da spi. Summers ima še eno razlago: mafijski šefi so pridobili podatke o Hooverjevem spolnem življenju in so jih desetletja uporabljali za to, da jih je FBI pustil pri miru. Hoover je tako postal žrtev svoje dejavnosti - o vseh je imel dosjeje, mafija pa o njem. Summers Hooverja na podlagi več kot osemsto intervjujev in po vpogledu v dokumente, ki so bili pred tem nedostopni, označuje za antikomunista, precej religioznega, majhnega po postavi (šepetaje so ga agenti klicali Fant Napoleon), rad se je udeleževal gala poslovnih in družabnih prireditev. Bil je izredno maščevalen. Če ga je kdo kritiziral, je za tega človeka ali organizacijo takoj odprl "file".

Policijski prijemi

Policijske afere v Sloveniji vedno potegnejo v svoj ples tudi ljudi, ki sprva z njimi niso povezani, vendar se na njihovih hrbtih dokončno razplamtijo in nato začasno ugasnejo do novih, še večjih neumnosti. Ta začarani krog danes postaja vedno večji, vanj je vpleteno vedno več ljudi - politikov, državljanov in policijskih uslužbencev. Zadnji primer je pogrom proti nekdanjemu kriminalistu in sedanjemu državnemu podsekretarju v MNZ mag. Bečirju Kečanoviću. Mediji so od "anonimneža" prejeli 17 let staro, po zakonu že iz vseh evidenc (razen iz personalnega policijskega dosjeja) izbrisano sodbo, s katero je bil Kečanović obsojen zaradi nasilja nad osumljencem kaznivega dejanja. Direktor slovenske policije ga je v javnem nastopu na TV zbasal v isti koš z nekdanjim državnim sekretarjem, osumljenim korupcije, in slednjega javno razglasil za krivega, čeprav sodni postopek še ni končan. To pa so metode ulice in ne pravne države. Celo Edgar Hoover je dejal: "Mi smo organizacija, ki samo zbira dejstva. Mi nikogar ne opravičujemo. Mi nikogar ne obsojamo. Tisto minuto, ko bi FBI začel priporočati, kaj naj se zgodi z njegovimi informacijami, bi postal Gestapo."

Kako naj policijski operativci na terenu dokazujejo nepristranskost v posameznih kazenskih zadevah, če si njihov glavni šef po načelu "kadija tuži, kadija sudi" vzame pravico, da mimo sodišč izreka obsodbe. S tem je v slovenskem prostoru očitno že uveljavljena praksa, da lahko ljudje med seboj obračunavajo na ulici.

Najhujše posledice takih razmer v državi pa najpogosteje občutijo terenski policisti, ki v pregretem ozračju včasih že zgolj s svojo pojavnostjo, neredko pa tudi z neprimernim in neprofesionalnim odnosom povzročajo nepotrebne spore z državljani. Prav ti policisti so hkrati pod stalnim pritiskom svojih šefov, saj ti od njih terjajo čim več različnih prijav zoper državljane, ne glede na to, ali so dovolj utemeljene ali ne. Osebno sicer nisem zagovornik stališča, da bi morali iz policije narediti brezzobega psa, ki bi mu bila odvzeta temeljna pooblastila, menim pa, da ima policija dovolj pooblastil, s katerimi ne sme varnostno pretiravati pri uspešnem obvladovanju kriminala in javnega reda, treba jih je le znati profesionalno uporabljati. Vsako čezmerno "treniranje strogosti" nad državljani je za sedanje in vse prihodnje čase zgrešeno in nevarno početje za ugled države in počutje državljanov. Učinkovit nadzor nad njenim delom je jamstvo, da bo tudi demokratična javnost razumela potrebo po nujnem zlu policijske sile, kadar policija zakonito in strokovno ukrepa zato, da posameznika in državo obvaruje pred nasiljem drugih. Še pomembnejši pa je učinkovit in nepristranski nadzor takrat, ko nas ogrožata policija sama in njeno vodstvo. Zato je policijskemu vrhu treba stalno "dihati za ovratnik".