Guverner za predsednika?

Dr. France Arhar, nekdanji guverner Banke Slovenije, je dahnil usodni "Da". Kandidira za predsednika republike. Zadnje mesece je dr. Arhar na jasna vprašanja, ali kani kandidirati, odgovarjal nejasno. Vendar ni nikoli izjavil, da ga kandidatura ne zanima. Odgovoru, ali namerava kandidirati, se je izmikal. Ni pa se izmikal odgovorom na vprašanje, kaj bi bilo potrebno storiti. V javnosti je torej nastopal s svojih političnim in gospodarskim programom, le da se ob tem ni vedelo, da je to tudi program predsedniškega kandidata. Zdaj je jasno, da bo jeseni najresnejši kandidat za nastop v drugem krogu volitev. Težje pa je špekulirati, s kom se bo spoprijel v drugem krogu. Janez Drnovšek namreč še ni dokončno sporočil, kakšni so njegovi jesenski načrti.

Dr. Arhar, 54-letni doktor pravnih znanosti, se je odločil, da bo na volitvah kandidiral brez strankarske podpore. Kandidirati namerava s podporo podpisov državljank in državljanov. Za kandidaturo potrebuje pet tisoč podpisov. Arharjev recept je torej podoben receptu, ki ga je leta 1992 in 1997 uporabil Milan Kučan. Na tiskovno konferenco, kjer je oznanil kandidaturo, je nekdanji guverner Banke Slovenije povabil nekaj najuglednejših slovenskih ekonomistov. Arharja sta volivcem priporočila profesorja dr. Ivan Ribnikar in dr. Jože Mencinger. Oba sta (bila) člana sveta Banke Slovenije. Arharja je priporočila tudi Tatjana Fink, direktorica trebanjskega Trima in prav tako članica sveta Banke Slovenije. Pomenljiva se zdi zlasti podpora dr. Mencingerja. Zaradi dveh razlogov. Dr. Mencinger je zadnje mesece veljal za verjetnega predsedniškega kandidata. V krogih, ki so blizu uradu sedanjega predsednika republike pa se je šušljalo, da bi utegnil Milan Kučan z znatno mero naklonjenosti gledati prav na Mencingerjevo kandidaturo. Dejstvo, da dr. Mencinger izraža podporo dr. Arharju, hkrati pomeni, da se dr. Mencinger dokončno in nepreklicno ne bo udeležil predsedniške dirke. Drugi razlog, zaradi katerega je podpora dr. Mencingerja pomenljiva, je njegov neortodoksen pogled na nekatere aksiome slovenske politike. Dr. Mencinger namreč ne podpira slovenskega vstopa v Nato. Zato bo zanimivo videti, ali se bo kandidat Arhar navzel neortodoksnih Mencingerjevih stališč.

Kljub temu, da je bil dr. Arhar celo desetletje v vrhu slovenske države, njegov politični profil javnosti še ni najbolj razviden. Ni član nobene politične stranke. Na položaj guvernerja Banke Slovenje ga je v poznih večernih urah na nekem Demosovem sestanku predlagal Lojze Peterle. Ob združevanju SLS in SKD je obstajala resna iniciativa, da bi vodenje združene stranke prevzel Arhar. Vendar Arhar tedaj ni aktivno sodeloval niti pri združevanju strank niti pri ideji, da bi bil predsednik združene stranke. Konec koncev, aktivnejše vloge ni mogel prevzeti, saj je v času združevanja SLS in SKD še vodil centralno banko.

Politika, ki jo je vodil kot guverner Banke Slovenije, kaže na previdnost. Zaradi nevarnosti, ki bi jo majhni ekonomiji lahko povzročil pritok (in odtok) špekulativnega kapitala, je Banka Slovenije omejevala tuje investicije. Če je bila vladna politika zadnjega desetletja vsaj na deklarativni ravni liberalna, je bila politika centralne banke zadržana. Stranski učinek te zadržanosti je bilo zadušeno delovanje borze.

Arharjev stil vodenja centralne banke med zaposlenimi ni bil pretirano priljubljen. Očitali so mu, da je bil pri plačah stiskaški. Precej uslužbencev se je odločilo celo za pravdne spore na sodišču, češ da guverner kot delodajalec ni izpolnil vseh obveznosti, ki so jih predvidevale kolektivne pogodbe. Dr. Arhar pa je na očitke odgovarjal, da mora centralna banka, tudi ko gre za varčevanje, služiti kot vzor.

Dr. Arhar je v letih, ko je vodil centralno banko, v javnosti pridobil imidž izvedenca. Hkrati pa je bil žargon, ki ga je uporabljal, javnosti težko razumljiv. Le občasno je v zapleteno govorico vpletal kak bolj ljudski stavek. Denimo misel, da je kapital plašen kot srna. Opažamo, da se Arhar v zadnjem času poslavlja od zapletenega monetarnega žargona in uvaja mnogo bolj ljudski besednjak. Kljub temu pa bi težko trdili, da je spreten retorik.

Katere so ključne Arharjeve prednosti v predvolilni kampanji? Dejstvo, da se je odločil za kandidaturo brez strankarske podpore, mu zagotavlja, da njegov imidž ne bo kontaminiran s strankarskimi barvami. Hkrati pa med naporno in drago kampanjo ne bo mogel uporabljati servisnih uslug strankarskega aparata. Kot nekdanji guverner ima dr. Arhar v javnosti imidž očeta nacionalne valute, tolarja. Tolar pa je ena najbolj uglednih pritiklin slovenske države.

Odprto pa ostaja vprašanje, s kom se bo udaril za predsedniški položaj. Ob Barbari Brezigar in Zmagu Jelinčiču so kandidaturo najavili še nekateri eksotični osebki, na ključen podatek pa še čakamo. Kdo bo na volitvah branil barve LDS? Se bo za kandidaturo vendarle odločil dr. Drnovšek? Ali bo LDS v bitko spet poslala eksotičnega kandidata? Se bosta na volitvah udarila dva kandidata, ki po osebnostnem profilu bolj kot na predsednika republike spominjata na predsednika vlade?

Lani se je dozdevalo, da bi dr. Drnovšek, če bi se odločil za kandidaturo, na predsedniških volitvah vknjižil zanesljivo zmago. S tem, ko se je za kandidaturo odločil tudi Arhar, postajajo napovedi o zmagovalcu tvegane. Hkrati Drnovškov imidž zadnje mesece bledi. Med aprilskim merjenjem javnega mnenja je dosegel najnižjo točko v njegovi politični karieri. Maja letos, nekaj dni zatem, ko se je sestal z ameriškim predsednikom Bushem, je bil njegov rating sicer za odtenek boljši, a še zdaleč ni tako bleščeč kot junija lani, po vrhu Bush - Putin. Drnovška med predvolilno kampanjo časa več neprijetnih vprašanj kot Arharja. Res pa je, da se je Drnovšek v desetletju naučil odgovarjati tudi na zoprna vprašanja, Arhar pa bogatih izkušenj z javno zastavljenimi zoprnimi vprašanji nima.