Iskanje natofobov

Kot smo podrobno opisali že v prejšnji številki Mladine, je do razkritja nenavadnih metod, s katerimi so vladni analitiki v svojih analizah umetno napihnili število menda "protinatovskih" člankov, prišlo potem, ko je v polemiki z Miho Kovačem zunanji minister Dimitrij Rupel zatrdil, da "je bilo v prvem polletju oz. poleti 2001 v slovenskih medijih objavljenih veliko protinatovskih člankov" ter da so "slovenski mediji v tem času objavili okrog 1000 prispevkov, ki na takšen ali drugačen način govorijo o NATU". Minister je tudi zatrdil, da je bilo zgolj v treh tiskanih medijih, "v Delu, Dnevniku in v Mladini ", med marcem in avgustom 2001 ”objavljenih 240 pretežno kritičnih oz. odklonilnih prispevkov na temo NATO" ter da o "frekvenci objavljanja govori recimo podatek, da je samo Delo v času med 28. julijem in 8. avgustom 2001 objavilo devet prispevkov, ki odklanjajo slovensko članstvo v NATO". Minister je sočasno omenil, da si "dokumentacijo in analize lahko gospod Kovač pregleda in prešteje v Centru za raziskave MZZ". Prav zaradi teh navedb smo poskusili zgodbi priti do dna. In kmalu ugotovili, da je analiza, na katero se sklicuje minister Rupel, povsem neverodostojna in zavajajoča.

Povzemimo na kratko dosedanje razkrivanje "analiz" o "protinatovskem" pisanju medijev. Na ministrstvu za zunanje zadeve so sicer zavrnili prošnjo po fotokopiranju omenjene analize, kar je bila očitna kršitev zakona o medijih. A kljub prepovedi ministrstva smo na Mladini vendarle pridobili njen izvod. Analiza pisanja medijev, ki so jo večinoma izvajali diplomatski "pripravniki", je bila izvedena izjemno nekorektno. Med “protinatovske” članke so bile namreč uvrščene tudi časopisne karikature, bodice na račun zunanjega ministra in povsem nevtralne informacije. Minister Rupel se je v svojih javnih izjavah torej ali zavestno oprl na neverodostojno analizo ali pa se je zanesel na obupno slabo opravljeno delo nekaterih svojih podrejenih. S čimer je zavajal javnost in posredno z netočnimi podatki izvajal pritisk na medije.

Ministrstvo za zunanje zadeve se je na razkritje odzvalo z izmikanjem. Potem ko so se na ministrstvo vsula vprašanja iz številnih slovenskih medijev, je tiskovna predstavnica MZZ Nataša Prah najprej zatrdila, da na ministrstvu "ne delajo seznamov drugače mislečih" ter da gre za analizo, pripravljeno za "lastne potrebe". Ministrstvo naj bi se zgolj odzivalo na protinatovsko medijsko kampanjo, ki se je začela v medijih. Sezname "protinatovsko" usmerjenih piscev naj bi si izmislili kar novinarji sami, hkrati pa je medije še okarala in opozorila, da "naj bi kampanja nekaterih mnenjskih voditeljev proti Natu povzročila nekaj dvignjenih obrvi pri Sloveniji naklonjenih državah".

Protinatovci, natoskeptiki in natofobi

Da analiza s seznamom "protinatovsko" usmerjenih avtorjev obstaja, dokazujejo faksimili "internih" dokumentov, objavljenih v tej številki Mladine. Že na drugi strani prve analize je zapisan stavek, ki trditve predstavnice za stike z mediji postavlja na laž. "Avtorji komentarjev z argumenti proti vstopu RS v Nato so dr. Vlado Miheljak, Janko Lorenci, dr. Jože Mencinger, Stojan Žitko, Ervin Hladnik Milharčič, Franco Juri, Mile Šetinc, Jani Sever in Ali H. Žerdin. Preučili smo in vključili tudi pisma bralcev," je zapisano v dokumentu ministrstva za zunanje zadeve, v katerem do vstopa Slovenije v Nato kritičnim piscem analitiki MZZ-ja očitajo "ciničnost" ter "pomanjkanje kredibilnosti in konsistentnosti". Kar menda sproža "nujno reakcijo" za "preprečitev ustvarjanja napačnega mnenja v javnosti". Pri čemer je "pravilno javno mnenje" očitno enako tistemu, ki ga zastopa zunanje ministrstvo. V analizah služb ministrstva za zunanje zadeve so avtorji skupaj s citati iz svojih "antinatovskih" člankov natančno opisani v posebnih poglavjih. V Mladini objavljen spisek do Nata kritičnih avtorjev pa je daljši od že v prvi analizi zapisanega seznama avtorjev zato, ker so vanj vključeni tudi avtorji iz drugih analiz ministrstva za zunanje zadeve o pisanju medijev.

Tudi iz dokumenta z naslovom "Analiza člankov na temo približevanje Republike Slovenije Natu od 1. avgusta do 9. septembra 2001", ki je naslednja "analiza", nastala v ministrstvu za zunanje zadeve. Ta šestindvajset strani dolga analiza je v nasprotju s prvo izdelana na videz nekoliko bolj korektno, kljub temu pa tudi v njej mrgoli predsodkov in na glavo obrnjenih tez. O tem govorita že naslova poglavij "Analiza člankov s protinatovskimi stališči" ter "Analiza nekaterih kritičnih člankov Natoskeptikov". Poleg teh dveh poglavij so analitiki pod drobnogled v svojem izdelku vzeli tudi "članke vladnih akterjev", Pisma bralcev v Delovem PP 29, na koncu pa so analitiki povzeli tudi "edini analizirani članek izpod peresa novinarjev, ki ni protinatovsko usmerjen ali vsaj skeptičen do vključevanja Slovenije v Nato". To je prispevek Mojce Drčar Murko "Vrata so odprta, čemu malodušje", ki je bil objavljen septembra lani v Delu.

Omenjeni dokument se prične z naštevanjem razlogov za začetek analize. "Avgusta je bilo veliko medijske pozornosti usmerjene na Slovensko vojsko, obrambno politiko in tematiko o vključevanju Slovenije v Nato. Nekateri članki v tiskanih medijih so začeli razpravo in polemike o vidikih vključevanja naše države v Severnoatlantsko obrambno zvezo," je zapisano na začetku dokumenta. Nato so opredeljeni cilji analize. Osnovni cilj analize člankov v tiskanih medijih je bil ugotoviti "odnos akterjev", torej "uradnih državnih predstavnikov in nekaterih mnenjskih voditeljev natoskeptikov - predstavnikov civilne družbe" do slovenskega približevanja Natu. V okviru te naloge so si analitiki zadali predvsem nalogo, da "identificirajo ključne trditve, ki se pojavljajo v medijih", in njihove argumente, da "identificirajo glavne akterje (avtorje prispevkov) in ugotovijo naravnanost njihovih člankov oziroma besedil", torej ali so "pozitivno, negativno ali nevtralno" usmerjeni do vstopa v Nato, da ugotovijo, "kako pogosto se pojavljajo prispevki v medijih oziroma kakšen je delež prispevkov o Natu", ter da v razpredelnicah pripravijo "argumente za in proti" vstopu Slovenije v Nato. Metoda analize člankov naj bi bila predvsem "analiza člankov in trditev (izjav) iz tiskanih medijev", v to pa se uvrščajo "izjave ministrov, vladnih uslužbencev in nekaterih natoskeptikov in natofobov", temu pa naj bi sledila "kvalitativna analiza prispevkov na temo vključevanja Slovenije v zvezo Nato".

Dobri in zli

Vendar pa že začetek analize postavi v dokaj čudno luč trditve, češ da naj bi se ministrstvo zgolj odzivalo na kampanjo, "ki da se je začela v medijih" in kjer naj bi pregled člankov dokazoval, da "kampanje niso začeli v vladi", saj se analiza namreč prične prav z analizo članka zunanjega ministra Dimitrija Rupla "Skrajni čas za prihodnost Slovenije", ki je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela 11. avgusta 2001.

Analiza pisanja zunanjega ministra je v nasprotju s povzetki drugih člankov, ki so napisani v nevtralnem ali kritičnem tonu, napisana v očitno servilni maniri. Zanimivo je tudi "križno" medsebojno analiziranje nadrejenih s strani uslužbencev obrambnega in zunanjega ministrstva; ministrov članek je analiziral mag. Pavel Vuk iz oddelka za mednarodno varnost Centra za strateške študije, ki je podrejen ministrstvu za obrambo, članek ministra za obrambo pa je analiziral V. M., pripravnik na ministrstvu za zunanje zadeve. "Avtor v uvodu poudarja, da vstop v evro-atlantske integracije (EU in Nato) pomeni prihodnost za Slovenijo in je prednostna naloga zunanje politike. Takšno politiko zagovarjajo in ji dajejo podporo skoraj vse parlamentarne politične stranke (predvsem koalicijske), njeno uresničevanje pa je naloga vlade, ki to področje obravnava že dobro desetletje," je zapisano v analizi pisanja Dimitrija Rupla. Po vprašanju, "kdo so nasprotniki prednostnih nalog Slovenije", analiza ugotavlja, da "lahko v medijih zasledimo veliko odmevnih izjav in stališč tistih, ki imajo negativen odnos do vključevanja v omenjeno integracijo". "Avtor ugotavlja, da poleg antiglobalistov, protestnikov in članov večinoma levičarskih organizacij v zadnjem času tudi nekateri mediji izrazito nasprotujejo slovenskemu vključevanju v EU in Nato ... Bolj kot odnos medijev pa avtorja skrbi stališče nekaterih najvišjih državnih politikov - skeptikov, ki se raje zatekajo k različnim lobističnim skupinam in z raznimi pritiski spodbujajo negotovost državljanov ter poskušajo vplivati na zunanjo politiko države in njene prednostne naloge. Gre za nasprotnike, ki v slovenski usmeritvi k tržnemu gospodarstvu in demokraciji ne vidijo prihodnosti Slovenije ... Rupel te skupine omenja kot maloštevilne, vendar dobro organizirane in opremljene, ki se počutijo ogrožene od vse močnejše povezanosti Slovenije na mednarodno skupnost, še zlasti EU in Nato. Omenjene skupine z nasprotovanjem usmeritvi slovenske zunanje politike, predvsem s poudarjanjem kritičnih stališč tujih diplomatov v medijih umetno ustvarjajo vtis, da smo v mednarodni skupnosti nezaželeni, kar je posledica slabe zunanje politike in celotne Drnovškove vlade," povzema članek zunanjega ministra v svoji "analizi" mag. Pavel Vuk. Ocena ministrovega članka je seveda nadvse pozitivna. "V obravnavanem prispevku minister Rupel posreduje pozitivno usmeritev do vstopa v Evropsko unijo, kakršno je tudi stališče slovenske vlade. Njegov namen ni poimenovati in spreobrniti nasprotnike vključevanja Slovenije v mednarodne integracije, ampak dovolj razumljivo in strokovno argumentirati pomen vključevanja Slovenije v EU in Nato," ocenjuje mag. Pavel Vuk.

V podobni maniri je napisana tudi analiza članka obrambnega ministra Antona Grizolda "Dolgoročno je članstvo v Natu ceneje", ki je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela. Članek naj bi bil po mnenju V. M. "odgovor na mnenja nekaterih novinarjev in kolumnistov, ki so v svojih člankih nastopili proti vključevanju Slovenije v Nato". Po krajšem povzetku sledi ocena članka. "Avtor argumentirano odgovarja oziroma nasprotuje stališčem nekaterih novinarjev in komentatorjev, ki so svoja stališča predstavili v avgustovskih številkah priloge Dela ... Druge prednosti članstva v Natu ... so v prispevku poudarjene in podkrepljene z argumenti ... Slovenija z vključevanjem v Nato po Grizoldovem mnenju pridobi tako v političnem varnostnem in ekonomskem smislu, kar tudi argumentira," prijazno sklene svojo analizo ministrovega pisanja pripravnik V. M.

Sledi poglavje z "analizo člankov s protinatovskimi stališči".

V nasprotju s prvima dvema analizama, v katerih so analitiki na račun svojih nadrejenih izrekli vrsto pohval o tem, kako dobro so "argumentirali" svoja stališča, v nadaljnji analizi takšnih pohval "protinatovskih" avtorjev ni več mogoče zaslediti. Prvi se je na tnalu analitikov MZZ-ja znašel Vlado Miheljak. "Miheljak je v javnih medijih začel z razpravo Nato pro et contra, ko je 14. julija v sobotni prilogi Dela pisal o neracionalnosti nabave terenskih vozil Humer," je hladno ocenila Marjanca Dobrovec, svetovalka vlade, ki nato zgolj na kratko povzema nekatere glavne poudarke Miheljakove analize. Pri analizi naslednje Miheljakove kolumne v SP Dela analitičarka sklene, da je Miheljakov "stališče do vstopa Slovenije v Nato odklonilno", čeprav iz analize članka ni opaziti nič drugega kot skepticizem in kritiko dosedanjega načina "približevanja" zvezi Nato. Po mnenju Marjance Dobrovec Miheljak namesto članstva v Nato predlaga "članstvo v EU ali nekaj tretjega, vendar avtor kolumne ne pove, kaj naj bi to bilo". V analizi naslednjih člankov so zgolj povzete nekatere Miheljakove trditve, pri čemer analitičarka zatrdi, da je v članku "NATO - North Atlantic Trade Organization" njegovo stališče, da bo "interes Nata prevladal, Nato pa označuje kot trgovca, ki želi čim več zaslužiti." Njen analitični prispevek se konča s sestavkom Janka Lorencija "Kaj je doktorju?" v Delu, ki naj bi bil "poziv Ruplu in drugim politikom, da v bitki za javno mnenje" predstavijo "ne le pozitivne, ampak tudi negativne strani članstva."

V isti maniri so izvedene tudi "analize" - ki so praviloma bolj ali manj posrečeni povzetki - člankov ostalih "kritičnih člankov Natoskeptikov". Posebej so analizirana tudi pisma bralcev v Sobotni prilogi, ki naj bi bila po mnenju analitikov "z vidika vplivanja na slovensko javno mnenje pomembna, ker je Delo oziroma njegova sobotna izdaja prodano v Sloveniji v 95 000 do 99 000 izvodih." Zanimivi so sklepi te analize. Analitiki ugotavljajo, da je bilo v navedenem obdobju od 21. julija do 15. septembra v SP Dela objavljeno 16 člankov na temo Nato. Občani, "bralci rubrike", naj bi jih napisali 61 odstotkov, "politični, upravni establišment" pa 39 odstotkov. Pri tem naj bi bilo "naklonjenih, pozitivnih" 50 odstotkov prispevkov, "nenaklonjenih-negativnih" 27 odstotkov ter "kritičnih-realno nevtralnih" 23 odstotkov. V sklepnih ugotovitvah analitiki tudi ugotavljajo, da so "nekateri članki v tiskanih medijih odprli razpravo in polemike o vseh vidikih slovenskega vključevanja v Nato". V analiziranem obdobju naj bi bilo objavljenih 84 prispevkov, med njimi pa naj bi jih bilo pozitivnih 28 (33 odstotkov), negativnih 26 (30 odstotkov), ostalih 30 (36 odstotkov) pa naj bi jih bilo nevtralnih. V dokumentu avtorji ugotavljajo, da se kot vir sporočila v tiskanih medijih najpogosteje pojavljajo predstavniki novinarjev (51 odstotkov), nato pa civilne družbe (20 odstotkov), uradne politike (18 odstotkov), predstavniki političnih strank (7 odstotkov) in strokovnjaki (4 odstotke). "V analizi tudi ugotavljamo, da pisci iz krogov uradne politike poudarjajo zgolj pozitivne učinke vstopa, pri novinarjih in predstavnikih civilne družbe pa je opazen zelo kritičen ali pa nevtralen ton," piše na koncu dokumenta.

Sledi še posebna "kvalitativna" analiza 30 izbranih člankov, v kateri analitiki avtorje "pospravijo" v dve novi kategoriji piscev. "Prispevke nekaterih novinarjev in kolumnistov (predstavniki civilne družbe) lahko razvrstimo v polje kritičnih člankov oz. v skupino natoskeptikov (podčrtano na MZZ, op. avt.) (bodisi da so kritični do vključevanja Slovenije v Nato ali uradnih stališč politikov, ki se zavzemajo za vstop v organizacijo, skepsa do Nata kot demokratične institucije) ter v polje protinatovsko oziroma celo natofobično usmerjenih člankov." Obe skupini naj bi imeli tudi nekatere "skupne značilnosti". To naj bi bila predvsem "ideološka raven argumentacije" navajanje pomislekov, češ da bi Slovenijo Nato trdneje prikoval na Balkan, ocenjevanje Nata kot "anahronizma" ter kritika krilatice o Natu kot "združenju demokratičnih držav". Analitiki tudi ugotavljajo, da je bilo mogoče "pri nekaterih avtorjih zaznati tudi cinično omalovaževanje in razvrednotenje Slovenske vojske ter njenih pripadnikov."