1. 7. 2002 | Mladina 26 | Politika
Prepovedani in ponižani
"Zagotavljam vam, da bo za Piranski zaliv ne glede na to, kar sta podpisala Drnovšek in Račan, na koncu potrebna mednarodna arbitraža," je razjarjenim ribičem iz hrvaške Istre v Novigradu na dan državnosti zagotovil eden vidnejših mož vladne SDP Zdravko Tomac.
Zdravko Tomac
© Andrej Medica
Kot je znano, nas je hrvaško ministrstvo za notranje zadeve tik pred zdajci prikrajšalo za spektakel v Piranskem zalivu, ki so ga ribiči iz hrvaške Istre napovedovali zadnji mesec. Na dan državnosti naj bi z več kot sto plovili zapluli v Piranski zaliv in na črti 318 stopinj, ki deli zaliv na dva dela, v morje postavili plovce s hrvaškimi zastavicami in na ta simbolični način svoji vladi pokazali, kje poteka meja med državama. Hrvaški ribiči se namrač jezijo na vlado v Zagrebu, ki se o meji dogovarja, ne da bi vprašala za mnenje ljudi, ki živijo ob njej. In ker gre v Piranskem zalivu za vprašanje nacionalne časti oziroma za ozemlje, za katero so se ljudje pripravljeni tudi bojevati, so ribičem zaradi strahu pred možnimi incidenti prepovedali izvedbo protestne akcije. Hvalabogu, tako je lahko peščica plovil slovenskih pomorskih policistov v torek po Tržaškem zalivu iskala kadete, ki jih je močan morski tok med urjenjem odnesel izpred Debelega rtiča.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
1. 7. 2002 | Mladina 26 | Politika
Zdravko Tomac
© Andrej Medica
Kot je znano, nas je hrvaško ministrstvo za notranje zadeve tik pred zdajci prikrajšalo za spektakel v Piranskem zalivu, ki so ga ribiči iz hrvaške Istre napovedovali zadnji mesec. Na dan državnosti naj bi z več kot sto plovili zapluli v Piranski zaliv in na črti 318 stopinj, ki deli zaliv na dva dela, v morje postavili plovce s hrvaškimi zastavicami in na ta simbolični način svoji vladi pokazali, kje poteka meja med državama. Hrvaški ribiči se namrač jezijo na vlado v Zagrebu, ki se o meji dogovarja, ne da bi vprašala za mnenje ljudi, ki živijo ob njej. In ker gre v Piranskem zalivu za vprašanje nacionalne časti oziroma za ozemlje, za katero so se ljudje pripravljeni tudi bojevati, so ribičem zaradi strahu pred možnimi incidenti prepovedali izvedbo protestne akcije. Hvalabogu, tako je lahko peščica plovil slovenskih pomorskih policistov v torek po Tržaškem zalivu iskala kadete, ki jih je močan morski tok med urjenjem odnesel izpred Debelega rtiča.
Protestna fešta
Glede na to, da je IDZ za prireditev v Savudriji priskrbel oder, HDZ pa denar za plakate, se mi je zdelo nekako logično, da bodo ribiči kljub prepovedi vseeno protestirali. Lahko rečem, da sem skozi poletno soparno ozračje vohal slanike, bakalar, malvazijo in druge istrske dobrote. In ker se moj nos le redko zmoti, sva se s fotografom Andrejem v torek navsezgodaj odpravila proti Savudriji.
Vhod v Savudrijo je bil ob 10.00 zjutraj videti nekako tako, kot da bi se vrh najrazvitejših G8 ne dogajal v Kanadi, temveč v majhni ribiški vasici tik za Savudrijskim rtom. Specialci so stali praktično pred vsako špranjo, tako da se mimo njih do mandrača ne bi mogel pretihotapiti niti martinček, kaj šele kakšen ribič. Pomešala sva se med številne turiste, ki so hoteli ravno v torek obiskati Savudrijo, in malce prisluškovala. Splošno mnenje je bilo, da se v vasici skrivajo najmanj muslimanski skrajneži, ki so se hoteli pretihotapiti na Zahod, vendar ni bilo nikogar strah, da se bo kateri tudi razstrelil. Ko so ugotovili, da je z osebnim dokumentom, s katerim si sicer prijaznim specialcem dokazal, da nisi prebivalec hrvaške Istre, mogoče peš priti v vas, je strah najbolj panične Italijane in Nemce zapustil. A za “domače” je bil režim drugačen. Mimo specialcev ni uspelo niti županji Umaga, ki je s skupino petih ali šestih ribičev zaman čakala na milost uniformirancev. Enaka usoda je doletela tudi naju, saj naj bi bil vhod zaprt za novinarje. Po desetminutni razpravi in nekaj telefonskih klicih je nekdo iz Zagreba, ki ga policist ne bi izdal niti pred haaškim sodiščem, le dal zeleno luč tudi za novinarje, čeprav sva bila tam le midva in reporterska ekipa HTV-ja.
Čez 15 minut sva že bila v savudrijskem mandraču. Ribičev ni bilo. Vendar sva na koncu pomola opazila specialca, ki je z daljnogledom nepremično gledal v smeri proti Umagu. Policiti pa so živčno skakali po pomolu, plovilih in okoli terenskih vozil. Naključne turiste sta prevzemala strah in zanimanje. Pravzaprav ravno narobe, ampak tega verjetno ne bi priznali. Kakorkoli, midva sva čakala. Pol ure, uro, ribiške flote pa ni in ni bilo. Specialci so se pomirili in posedli v avtomobile. Da s protestom tokrat res ne bo nič, naju je prepričal specialec iz Pulja, ki naju je iz radovednosti ogovoril. "Pa oko ove granice je sve bez veze. To pa zato, ker o meji na morju govorijo ljudje, ki mislijo, da je morje reka. Pa koga briga, 100 metrov gor ali dol. Neka se ovi ljudi sami dogovore do kuda tko i bit će mir," nama je potožil, očitno slabe volje, ker je moral na praznični dan posedati po Savudriji. Ko nama je upanje, da se bo kdo prikazal ali upal protestirati, padlo že pod nič, je zelenica pred vhodom v vas zaživela. Kljub temu, da so ribiči še pred tremi dnevi besedičili, da jih tokrat ne bo nihče ustavil, so se le ustrašili prepovedi iz Zagreba. Namesto s čolni so se v Savudrijo pripeljali z avtomobili. "Ljudje v teh krajih še nikoli do danes nismo doživeli takšnega ponižanja," nama je dokaj pretreseno takoj ob prihodu povedal Nevio iz Babičev. “Sramota, niti vdov niso pustili na pokopališče in stark k maši, ribičev pa po nočnem neurju do njihovih ladij, da bi preverili, ali so vse vrvi in mreže na mestu. To nam je preprečila naša policija. Medtem ko so se tujci lahko nemoteno sprehajali po Savudriji, smo domačini to pred vhodom le nemočno opazovali."
Jokanja je bilo kmalu konec. "Najbolje je to, da se na koncu vsaka stvar obrne v fešto," nama je zaupal eden od ribičev. Okoliški gostinci, ki jih ribiči oskrbujejo s svežimi ribami, so na zelenico prinesli vino, kruh in nekaj morskih specialitet. Vino je hitro razvezalo jezike. Vodja istrskih ribičev Daniele Kolec, ki je skrbno pazil, da ne bi kdo od navzočih zborovanja slučajno preveč spolitiziral ali pa morda nasedel kakšni morebitni provokaciji, nama je takoj na začetku razložil, v čem je problem. "Kaj se delate mone, kot da ne veste, kaj se tu dogaja. Po eni strani nam na kopnem postavljate schengenski zid, po drugi strani pa bi radi na morju imeli odprto mejo. Tako pač ne gre!" Še preden mi je uspelo kaj vprašati, me je zasul z vprašanji. Med drugim tudi, kako bi se počutil na njegovem mestu, če bi me 200 metrov od savudrijskega mandrača nadlegovala slovenska policiija, češ da mečem mreže v slovenskem morju. "To se tu dogaja," je nekajkrat ponovil. Morda v Piranskem zalivu, vendar, da bi vam slovenska policija težila na tej strani rta, ne verjamem, izstrelim kot iz topa. "Slovenska policija prihaja naprej od rta in podi hrvaške ribiče. Za slovensko policijo meja ne poteka 200 metrov od obale Savudrije proti Piranu, temveč najmanj miljo od Savudrije proti Umagu," je vztrajno trdil Kolec. Ker me o tem nikakor ni mogel prepričati, saj se nad našo policijo pritožujejo tudi naši ribiči, češ da jih pred hrvaško ne ščiti niti v Piranskem zalivu, sem mu odgovoril, da se je to morda dogajalo še v skupni državi, ko je “naša” policija nadzorovala tudi ta del morja. Vendar zaman. Kolec je okoli naju v trenutku zbral četo najmanj petih ribičev, ki so v zadnjem letu imeli težave z našimi policisti med Savudrijo in Umagom.
Prvi je spregovoril Claudio, ki se je s slovensko pomorsko policijo srečal pred približno poldrugim mesecem. Z roko je pokazal proti boji, ki niti v primeru, da bi bila Savudrija slovenska, ne bi bila v našem morju. Od tam naj bi ga namreč naš legendarni 111 spodil, češ da je v slovenskih vodah. "Premaknil sem se za okoli 500 metrov, vendar zaman. Čez pol ure so bili spet pri meni, češ da sem še zmeraj v slovenskih vodah," je jezno pripovedoval Claudio. Zgodbe drugih so bile podobne. Pritožbam na delo naše policije ni in ni bilo konca. Najhujša pa je bila ta, ki sem jo pred leti že slišal tudi od naših ribičev, povedal pa jo je spet Claudio. "Kar nekajkrat so na morju izginile moje mreže. Ko je stvar postala vroča, so k meni prihajali slovenski ribiči in mi povedali, kdo mi je ukradel mreže." Sledila je dramatična nekjsekundna tišina. Nadaljeval pa je nekako tako, kot da bi ga bilo morda strah, da ga ne bomo dobro slišali: "Slovenska policija."
Če je bil prvi del pritožb namenjen policiji, so hrvaški ribiči nadaljevali s težavami, ki jim jih povzročajo nekateri nevzgojeni slovenski ribiči. Sledile so zgodbice, takšne in drugačne, zmeraj z enakim koncem - krajšo so potegnili hrvaški ribiči. "Temu bomo naredili konec," je jezno dodal Kolec. "V kratkem se bomo srečali s slovenskimi ribiči. Pa ne zato, da bi se pogajali. Le povedali jim bomo, kako bomo ravnali na morju, če bodo še prihajali k nam." In kako naj bi v prihodnje ukrepali hrvaški ribiči oziroma katere zakone bodo spoštovali v primeru slovenskega “vdora” na drugo polovico Piranskega zaliva ali bognedaj še globlje v hrvaške vode. "Zakon morja," je pripomnil eden milejših, a po videzu nevaren mačo. Ali po domače povedano, "zakon močnejšega". Ali kot je povedal eden od ribičev: "Kar morda na kopnem velja za zločin, je na morju le incident, za katerega nihče ne odgovarja." Da je število slovenskih ribičev, ki se preživljajo z ribolovom, majhno, da jih v Piranu vseh skupaj ni niti deset, jih ne zanima. "Morda danes, kdo pa nam lahko zagotovi, da se ne bo že v kratkem pojavil kdo, ki bi se resno lotil ribarjenja in organiziral celotno slovensko floto?" Nato so na dan pridrle tudi stare zamere, tiste iz let 1991-92. Če odmislimo bolnišnico in zdravstvene storitve, je za ribiče najbolj boleča izguba trga. Do osamosvojitve so namreč gostinci z naše strani zaliva menda pokupili kar 70 odstotkov njihovega ulova.
Za mnenje sva povprašala še lokalne politike, ki so prišli podpret ribiški protest. Županja Umaga nama je ponovila star argument, da so vsega krivi politiki v Zagrebu, ki so se s Slovenci dogovarjali, ne da bi za mnenje povprašali lokalno skupnost. "Mi jih že leta opozarjamo na težave zaradi meje na morju, ki je ni, in na težave naših ribičev. Kje pa bodo lovili, če bo Zagreb Sloveniji podaril naše morje? Tako preprosto ne gre." Ostrejši je bil predsednik umaškega IDZ-ja Mario Penko: "Hrvaška nima Alp in zato ne razvija zimskega turizma in zato ne delamo nobenih zdrah v smislu, da si želimo koščka slovenskih Alp, da bi lahko postali alpska dežela. Italija ima veliko več morja. Zakaj vam oni ne podarijo koščka morja? Gre preprosto zato, da se na morju vzpostavi pravična meja, da nihče nikomur nič ne vzame. Vprašati bi se morali, zakaj je slovenski parlament toliko let zavlačeval z ratifikacijo sporazuma. Kot vemo, je za vas SOPS postal sprejemljiv šele, ko je Hrvaška popustila pri meji na morju." IDZ je glasno podpiral čimprejšnje sprejetje SOPS-a, sem bil začuden. Kako to, da ga po tem, ko je bil končno ratificiran, ne podpirate več? "SOPS ni odličen sporazum, vendar ga moramo spoštovati. V njem je jasno zapisano, da se izvajajo le tisti členi, za katere obstaja interes v obeh državah. Za ribolov interesa ni v obeh državah in če ni interesa, se o tem pač ne razpravlja." Spet sem začuden. Le kako ni interesa, če pa vemo, da tudi hrvaški ribiči lovijo na naši strani zaliva, in to vsako jesen, ker se pač v bližini piranske punte zbirajo listi? "Morda to drži in tega ne morem zanikati, vendar vam zagotavljam, da se to ne bo ponovilo."
Hladen tuš
Kljub temu, da so še pred dnevi trdili, da se s hrvaškimi politiki nočejo pogovarjati, so se ribiči popoldne vseeno odpravili v Novigrad, kjer so se na teniškem turnirju srečali parlamentarci obeh držav. Vendar so se njihove želje, da bodo uslišani, izkazale za neuresničljive. Zdavko Tomac, ki jim je sicer obljubil srečanje čez kakšen mesec, je na njihove obtožbe, da je vlada prodala sveto hrvaško zemljo, odgovoril: "Mislim, da z mejo ne moremo zadovoljiti vseh lokalnih skupnosti. Vsak ima pravico povedati svoje mnenje, a parlament je tisti, ki bo sporazum sprejel ali ne." Na pritožbo, da jim je hrvaška policija danes prepovedala, da bi povedali svoje, pa jim je odvrnill: "Do rešitve ne bomo prišli, če bo vsak risal svojo mejo. Tako bomo vse skupaj onemogočili. Izbrati dan državnosti obeh držav za izvajanje demonstracij je nekaj, kar ne more koristiti niti vam niti hrvaškim interesom. Zato dajem prav naši policiji, ki je zaradi strahu pred ekscesi provokacijo preprečila. Demokracija ne pomeni, da lahko vsak dela, kar hoče in kadar hoče. Obstajajo pravila in norme." Podobno je povedal tudi prvak IDZ-ja Jakovčič, ki popolnoma zavrača ribiški protest proti SOPS-u: "Sprejeti sporazum popolnoma podpiram, ker verjamem, da se na temeljih takega sporazuma lahko gradijo meddržavni odnosi, ki lahko rešijo težave različnih interesnih skupin, kot so ribiči. Kot mi je znano, gre za zelo majhno število slovenskih ribičev, ki imajo sploh interes ribariti v hrvaških vodah. Zato mislim, da ne gre za nobeno težavo Hrvaške. IDZ je podprl tudi parafiranje sporazuma o meji med državama in za tem še zmeraj stojimo."
Razočarani ribič je samo še pripomnil: "Če bi Joško Joras živel v Izraelu, bi mu zagotovo v petih minutah porušili hišo."