Kameradska odjuga

V vsem tistem nobel vrvežu vsesplošnega nazdravljanja in trepljanja po ramenih ob praznovanju obletnice prvih korakov našega ponosnega piščeta od države smo na uredništvu ves teden iskali kak osamosvojitveni žur, ki bi bil s svojo notranjo dinamiko zanimiv tudi za širšo javnost. Dolgo je bilo videti, da bomo ostali praznih rok: v soboto smo v sklopu kresovanja nad Mokronogom sedeli za preprosto leseno mizo in z Markom Pogorevcem ob litru cvička živahno izmenjevali teorije o primeru Petek, pa nam novinarska etika glede na zaupno naravo razgovora prepoveduje, da bi vam razkrili niti ne preveč presunljive izsledke. V nedeljo smo si pičlih par hipov pred veliko mašo v stolnici čez cesto prav po deško mahali s Francom Rodetom, a se ni v vsem dnevu zgodilo absolutno nič drugega. V ponedeljek smo med veliko alternativno osamosvojitveno žurko na dvorišču in v kletni pivnici trnovske cerkve (bognedaj, da bi se lahko izvoljenci tako masivnega naroda ob počastitvi spomina na svoje poganjke zbrali na enem mestu, kar tako, vsi skupaj) celo noč žgali svečo in še kaj drugega s svetovljansko navihanim trnovskim župnikom in nekaterimi vidnejšimi personami naše tople pomladi.

Ko smo že skoraj pograbili puško in se začeli ozirati proti koruzi, smo v uredništvo dobili zanimivo vabilo, ki samo po sebi bržčas niti ne bi vzbujalo neke prvinske fascinacije, če ne bi bila pod njim podpisana tako Janez Janša kot Igor Bavčar. Nekdanji notranji in obrambni minister, v času kovanja narodove samobitnosti zagrizena soborca, pozneje čedalje bolj odkrita nasprotnika, ki sta svoje razlike navidez privedla do točke, ki ji je lahko sledil samo še očiten razkol (dasiravno se nekateri novinarji pridušajo, da razkol ni bil nikoli dovolj globok, da bi drug drugemu nehala ščititi hrbet znotraj zgodbe o domnevnem tihotapljenju orožja, a to je že druga zgodba). Z vabila na Spominsko srečanje koordinacijske skupine, ki je po faksu prispelo iz državnega zbora, sta se ti dve imeni glavnih organizatorjev drugo ob drugem svetlikali kot kresnički, zato smo se seveda morali odpraviti na teren, da preverimo, ali ni v resnici prišlo do kakšne poročanja vredne kameradske odjuge.

Ob tem dodajmo, da smo čutili potrebno dozo zgodovinske vzhičenosti tudi ob povodu same priložnosti. Besedna zveza koordinacijska skupina predpostavlja manj kot trideset ključnih mož, ki so v tistem usodnem obdobju, ko je bilo biti Slovenec vse prej kot varno, odgovornost za nacijo vzeli v svoje roke in v kratkem času in skoraj brez sredstev organizirali osupljivo učinkovito obrambo. V neposredni bližini lokacije sredine spominske slovesnosti so podpisali za našo nadaljnjo skupno usodo še kako ključen dokument, namreč Direktivo za bojno uporabo enot MSNZ, ki je med drugim vseboval oceno pripravljenosti slovenskih sil in hkrati tudi načrt za mobilizacijo v primeru neljubih zapletov, kar bi centralna oblast, če bi ji prišlo na ušesa, vsekakor vzela kot najneposrednejši napad in bi se glavne akterje tudi potrudila čimhitreje in čimkruteje kaznovati. Neposredni udeleženci so mi vsi po vrsti pravili, kako neverjetno se jim še danes zdi, da niso vsaj govorice o tej konkretni listini, pod katero so resnost jamčili njihovi podpisi, priplavale do ušes prav nobenega od starešin.

Pristava nad Stično, kmečki turizem Okorn Franci, zgodnji večer. Zbrana gručica čaka še na drugo polovico prišlekov, med njimi je tudi nekdanji notranji minister, ki je na sceno prihrumel v ogromnem, sebi primernem land roverju. Nasploh so bili tu zbrani sami plečati, zagoreli dedci, ki se jim človek ne bi bal zaupati vajeti česarkoli že, pogovori pa so se vsaj med tem otvoritvenim delom prireditve mnogo bolj kot na daljno navezovali na bližnjo preteklost (kdo je kdaj obnovil stanovanje in kdaj je praznoval zlati jubilej), kar seveda ne pomeni, da niso pozneje, ko je steklo dovolj borovničk, encijana in zeliščnega likerja, besede dobile za tako priložnost skoraj nujen pridih grandioznosti. Ko je bradati del nekoč nepremagljivega dvojca z zlatim nasmeškom zavzel dvorišče gostilne, kot so nekoč njegovi fantje po hitrem postopku z lahkoto zavzemali jugoslovanske tanke, sta se z Janezom kar takoj malce odmaknila in se družno zazrla prek čudovite panorame stiških gričev, ki sta jih skupaj osvobajala. Za neko konkretnejšo izmenjavo to žal ni bil najbolj primeren trenutek, saj kolega Sarkić pač ne deli mojih bednih zastarelih skrupulov glede puščanja osebnega prostora celo politikom in jima je sredi te nežne intime po svoji stari navadi s fotoobjektivom rinil naravnost v nosnice, a to ne pomeni, da nista pozneje za nostalgične nežnosti dobila čisto dovolj ustreznih priložnosti.

Oder za vzdušje delajoči ansambel - svetlolasa gorska roža plus dva kerlca, ki so morali za besedilo prisrčne sintesajzersko izvedene prve kitice Zdravljice pogledati v Pesmarico - je bil postavljen kar znotraj velikanskega kozolca, čez počasi temneče nebo je vsake toliko pribrnel osamljen motorni zmaj. Govori so bili kratki, a ne brez vsebine. Janez (ta dan ni nihče vztrajal pri titulah ali priimkih) je z organizacijo letošnje prireditve izpolnil lansko obljubo, da bo postala tradicionalna, in začel z anekdoto, s pomočjo katere se je spomnil, kakšne težave so imeli najprej z risanjem bojnih zemljevidov, saj je v starem režimu dolga desetletja veljala dogma, po kateri je domača vojska označena z rdečo, agresorji pa z modro barvo, takrat pa se je prvič trdno izkristalizirala domneva, da si "domača" JLA rdečega statusa bržkone ne bo zaslužila. Po njegovem mneju je bilo za našo uspešno obrambo ključno, da se je koordinacijska skupina pripravljala na konkretne situacije, do katerih lahko dejansko pride, namesto da bi preprosto preigravala šablone iz preteklosti, ob tem pa ni favorizirala enega samega elementa odpora, temveč je na terenu vedno uporabljala tistega, ki je bil v danem trenutku najbolj učinkovit, bodisi oviranje bodisi pogajanje ali boj.

Igor je vojnim tovarišem zaupal, da ga med vsemi najbolj prevevajo spomini na to, kako smo kompletno vojno dobili na normalnih Telekomovih linijah in kako enostavno je bilo takrat voditi zadeve, ker je človek vedel, da bo na drugi strani linije vedno naletel na osebo, ki se na svoj posel spozna in je tudi pripravljena na prav vsako eventualnost. Delo je bilo olajšano ne samo zato, ker so nas nasprotniki izrazito podcenjevali, temveč tudi zato, ker nas niso teple prav nobene politične ločnice, saj je narod, ki je bil v trenutku oropan vse obljubljene podpore iz tujine, znal stopiti skupaj. Po neglamurozni, a vseeno pestri domači pogostitvi se je skupek vitalnih gospodov odpravil še na krajši sprehod gor po hribu do Partizanskega doma Stična, ki kljub temu, da so znotraj njegovih presenetljivo modernih sten podpisali tako ključno listino, še vedno nosi samo spominska obeležja z 9. 6. 1963, ki naključnega popotnika opominjajo, da so se tu križale partizanske in kurirske poti.

Janez in Igor sta večino časa preživela v družbi drug drugega, v kateri sta očitno zelo uživala, videti je bilo, da javnost glede njunega nepreklicnega razkola že dalj časa živi v strašni zmoti. "No, po letu 1991 sva šla narazen, evidentno, tega nisva prav nič skrivala," se je na moje drezanje odzval bivši notranji minister, ki se je pred kratkim kakor da umaknil iz politike. "A danes to ni issue, to sploh ni neka tema, ki bi naju zanimala. Tu smo zaradi vrednostne dimenzije teh dogodkov izpred toliko in toliko let in ti dogodki nosijo neko tako posebno težo, da vse naše poznejše ločnice ob njih res ne bi smele igrati nobene vloge, ali pa vsaj tako pomembne ne, da bi lahko kakorkoli skazile tako pomembno slovesnost." Zelo podobno je bilo stališče drugega dela navidez razbite alianse, ki mi je povedal, da z Igorjem sicer nimata nobenih stikov, da pa si ob taki priložnosti kljub temu brez vsakih problemov sežeta v roke. Ob omembi Hvaličine kar nekam prezrte Zadnje replike, v kateri je maverick parlamentarnih eskapad med drugim zelo jasno namignil tudi na še vedno trdne odnose med našima nekoč mladima levoma, je Janez samo lahkobno zamahnil z roko in dejal, da Ivo itak vidi ptiča leteti postrani in iz tega napove potres.

Da vseh davnih zamer ob takih priložnostih vendarle ni tako lahko zakleniti v shrambo, sem opazil na primeru še enega koščka legendarne osamosvojitvene sestavljanke, namreč Jelka Kacina, ki tudi na ta večer z Janezom ni izmenjal niti pozdrava, kar ne bi smelo čuditi že na račun tega, da je na vprašanje, ali sta še vedno prijatelja, Janez v nekem intervjuju mrtvo hladno odvrnil, da roboti pač nimajo prijateljev. "Vsi tukaj komuniciramo med seboj toliko, kot je treba, da lahko ob neki taki zadevi povsem normalno funkcioniramo," je moja zapažanja komentiral Jelko. "To, da se z Janezom nisem šel rokovat, iz tega pa jaz res ne bi delal neke zgodbe."

Čisto res, zgodba je dejansko drugje. Janeza in Igorja sva na koncu zapustila ob niti ne prvem glažku vina, ko sta posedena drug nasproti drugega še naprej izmenjevala nasploh imenitno sprejete dovtipe. Potresov človek sicer ne bi šel napovedovat, so pa med vožnjo nazaj ptiči leteli nekam čudno postrani.