Dve netočnosti v predvolilni izjavi

Enkrat pred leti smo Jani, Miha, fotograf Jože in jaz delali nekakšen intervju s Heleno Blagne, ki pa takrat še ni bila poročena s tistim Zamanom. Domenili smo se v restavraciji hotela Lev, in ko smo jo čakali, sem zgolj zaradi vtisa cuzal neko kokto, čeprav so mi po glavi blodili piri in vinjaki ter kozarci merlota. Privršala je kot kakšna tropska ptica, ohlapno krilo je plahutalo okrog nje kot perje rajčic, in ko se je zvrnila v naslanjač, se je zdelo, kot da bi kdo v tisto sedalo zabrisal mehko nabuhlo in neizmerno odišavljeno blazino iz postelje v apartmaju najdražjega hotela v Las Vegasu. Potem smo kramljali o marsičem, predvsem o njeni magični privlačnosti in od tod izvirajočih uspehih po odrih tod blizu in tam daleč. Bolj ali manj spretno smo jo občudovali, potem pa sem jo pobaral, kakšni moški ji niso všeč in so ji nasploh odvratni. Kar nekam prizadelo me je, ko sem zapazil, da me pozorno opazuje in svoje, na mojem liku zapažene vtise, mirno prevaja v besede. Navedla je pravzaprav vse, zariplo nabuhlost še ne prežvečenega mačka, zanemarjenost oblačil, pijansko arogantnost in še vse take stvari, ki jih je na hitro lahko posnela z mene. Ker sem bil rahlo užaljen in prizadet, sem zajezikal, češ, kaj pa ona, ali ni bila še nikoli pijana. Pa se je punca zamislila in videlo se je, da bi najraje rekla, da ne, ampak potem bi pred tisto z izbranim vincem nalito obrtniško srenjo, ki jo prav zaradi maliganov njeno vekanje na odru spravlja v sentimentalne solze, izpadla malce preveč hladno neživljenjska, zato se je odločila in hrabro izjavila: "Sem!" "Enkrat," je še hitro dodala. Menda se je nacukala nekakšnega ruma, tistega za potice, in potem je grozno bruhala, prej je pa jedla neke špagete in tisto baje res ni bilo lepo gledati.

Pred dnevi sem naletel na neko dokaj slično priznanje, prav tako izgovorjeno nekam obotavljivo in v rahlem neugodju. Na prvi predstavitvi kandidata ZLSD za predsednika države, doktorja filozofije, gospoda Leva Krefta, je padlo tudi, mislim, da v zlobi porojeno, vprašanje, ali je že kdaj kadil travico. Hm, se je odhrkal v svojo na novo dizajnirano angleško bradico in videlo se je, da ga je v glavi bliskovito spreletelo, kakšen nesodoben bukselj bi izpadel vsaj med mladimi, na katere lahko računa kot na svoje najzanesljivejše volilce, če bi to zanikal. Zato si je vzel trenutek predaha z ugotavljanjem, da mu zastavljajo pač nekakšno klintonovsko vprašanje, potem pa se odločil in priznal, da je, nemudoma pristavil tisti obvezni "samo enkrat", ugotovil, da je bilo to na Ohridu, in se pri tem delal neizkušeno nevednega, a vendar malce humornega, češ da misli, da je bila tisto trava, kajti zadelo ga ni prav nič. Ker pa je bolj inteligenten od Helene Blagne, ni dodajal nobenih podrobnosti. Čeprav precej pičla, je ta izjava razpihala kar nekaj bolj ali manj neobveznih kramljanj in ugibanj. In enkrat, ko sem slonel za pivom v kotu nekega pozabljenega bifejčka, zunaj je bilo vroče in babe so izpod majčk kazale trebuščke, sem izpustil misli, da so mi lagodno blodile po sparjenem zraku tam naokrog. Še sam ne vem, zakaj in kako so obplahutale tudi Levčka, ki je že dolgo moj dober znanec, skoraj prijatelj. Povsem brez strasti sem razmišljal, da je morda še najbolj simpatičen predsedniški kandidat in da se bom na volitvah bržčas postavil celo na njegovo stran, saj je inteligenten, duhovit in zanesljiv mož, niti pijančuje ne, kar se pa tistega "enkrat" tam na Ohridu tiče, pa ... Opsala, sem v hipu segnal razkropljeno čredo svojih misli nazaj v glavo, tele stvari so mi pa od nekod nekam znane. Počasi sem pričel odpirati tiste bolj spodnje škatle spomina, spihal prah z njih in tako se mi je izoblikovala prava resnica o kajenju predsedniškega kandidata Leva Krefta, ki pa je takšna: bilo je avgusta meseca leta 1978. (Ha, ampak takrat sem bil še lep, mlad dolgolasec, tako da so provincialci po mestnih ulicah vpili za mano, ha, poglej ga, Kristusa! Sramota človeštva!) Oba z Levčkom sva sodila med tiste nadobudne mlade literate progresivce, ki so se motali okrog zloglasne revije Problemi. Skupaj sva bila celo v uredništvu in iz tistih časov se še najbolj spominjam, kako sem v imenu literarnega dela, torej tudi Levčka, v restavraciji Koper pregurbal danes silno znamenitega filozofa, gospoda doktorja Slavoja Žižka. Ker sva leto poprej oba s Kreftom v Makedoniji prejela nekake nagrade, sva bila tudi tisto leto povabljena na takrat tako cenjene Struške večere poezije. Ha, je rekel Levček, čemu pa ne bi šla kar z mojim avtom? Imel je nekakšnega razklumpanega amija, brezosebne rumenkastooker barve, take kot drek dojenčka, ki je še na kašici. Prvo noč bi lahko prespala v Beogradu pri Borisu Muževiču, je hitel vse organizirati, vmes bi se pa vozila, zrla v pokrajino in klepetala. Ja, sem se razvnemal tudi jaz, in kot svoj dodatek k potovanju takoj od nekod privlekel še enega sopotnika, mojega dobrega prijateljčka Vojca.V., danes zelo cenjenega profesorja geografije in zgodovine na neki primorski gimnaziji, ki se je prav takrat odpravljal na pot proti Indiji, morda v Libanon ali pa samo v Turčijo, skratka, nekam "tja dol". In smo se odpeljali, tisti nezanimiv avtomobilček, urejeni očalar Lev in dva zanemarjena "Kristusa". Muževič, že takrat visok politični funkcionar (kasneje je bil bolj znan po vzdevku "prvopretepeni", ker so ga, mislim, da leta 1989, ko je bil član Predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije, nemilo prebutali neki neuki policaji), nas je sprejel nadvse gostoljubno v neizmerno razkošnem stanovanju. Poročen je bil namreč s hčerko nekega nadvse uglednega jugoslovanskega diplomata, in ker so bili drugi člani družine službeno odsotni, je sam kraljeval po tistih prostornih sobanah. Vse korake so dušile debele orientalske preproge, stene krasili sablje, zamorske sulice in ščiti, našopani krokodili in želve, sobni buffet pa tak, da se nam je, preprostežem, pamet zaustavljala. Ko nam je dodelil prostorčke za čez noč, je Muži balkansko široko zamahnil z roko, nam svetoval, naj si postrežemo, sam pa se umaknil v svoj kabinet pripravljat referat za sejo prihodnjega dne ne vem katerega foruma že. Potem smo se (pravzaprav sva se z Vojcem) presitovali z raznimi izbranimi pijačami, vmes pa smo privlekli na plan še malo dreka, midva sva rolala, govorila Levčku, daj potegni, zlo fajn paše, in res je negotovo stegnil roko, vlekel je kot pubertetnica, vendar sva to pri nekadilcu sprejemala z neizmerno dobrohotnostjo. Ne bi pa upal reči, v kolikšni meri je sodeloval pri naslednjih džointih, saj se vsaj midva zanesljivo nisva ustavila pri tem prvem, kajti kasneje smo morali izjemno dolgo zračiti sobo.

Naslednjega jutra smo pot nadaljevali, Vojca izložili nekje pri Nišu, midva pa sva se odpeljala naprej proti Ohridu. Tam omamil nisva več poskusila.

Netočnosti v njegovi predvolilni izjavi sta torej dve. Prvič, kraj, kjer naj bi se bilo to dogajalo, in drugič snov, s katero smo se zadevali. V tistih časih trave praktično niti ni bilo moč dobiti, vladal je hašiš, ja, in cene so bile zmerne, ponudba pa naravnost razkošna, če se samo spomnim na turškega norca, kraljevega afganistanca, rdečega libanonca, mlečnega kašmirca ... (Zato možje iz tiste dobe še vedno prezirljivo dvignejo nos nad raznimi zelmi, češ, spet nekakšna šota z ljubljanskega barja.)

Toliko torej o resnici glede kajenja trave predsedniškega kandidata, gospoda doktorja Leva Krefta. Če pa njegova izjava vendarle velja, potem to ni bilo "samo enkrat".