Krimtehnični vsakdan

Za javno udomačitev koncepta forenzične stroke so poleg vseh tistih cenenih filmov in krimi romanov nedvomno največ storile kvazi realistične dokumentarne nadaljevanke, kakršne lahko že lep čas spremljamo po vseh možnih Discoveryjih in še kje drugje. V teh konstruktih na vižo "popularne znanosti" se gledalcu na krilih žametne pripovedne niti kakega Williama Shattnerja ali Roberta Stacka v navezi z vsemi tistimi dinamičnimi reinscenacijami odstre navdušujoči svet biserov iz forenzičnega vsakdana, kjer se na koncu vedno znova izkaže kaj nepozabno spektakularnega, recimo da so resničnega storilca na koncu vendarle zagrabili, ker se je mlademu, idealističnemu raziskovalcu v sklopu vseh tistih neplačanih nadur vendarle zdelo vredno primerjati vzorec taščine sline in DNK, najden na okrvavljeni motiki.

Ker smo kolikor toliko odrasli ljudje, se verjetno dobro zavedamo, da neplačane nadure praviloma štepajo samo ljudje, ki si še čevlja ne znajo vedno zavezati prav, in da so reči v resnici le redko pol tako fascinantne, kot se trudijo prikazati scenaristi dokumentarcev. V poslu sodnih izvedencev znajo biti spektakularne predvsem napake, kot recimo tista z bojda tri številke prevelikim odtisom v procesu proti Kristjanu Kameniku, zaradi katere smo postali na naš Center za kriminalističnotehnične preiskave sploh pozorni, a si je obenem nismo vzeli za samo izhodišče pričujočega članka. Mnogo bolj nas je zanimal sam laboratorij, njegovi strokovnjaki in oprema, kolikor se sliši morda zguljeno: njegov vsakdan.

Slabo sekundo po vkoraku v nevpadljivo sivo kocko sva s kolegom Sarkičem, tudi sama vse prej kot imuna na trend vse bolj pereče morbidizacije in tabloidizacije javne besede, hlastnila po vseh tistih oddrobljenih glavah in s formaldehidom oblitih deformiranih udih, ki sva si jih v mislih predhodno naslikala, vendar so nama povedali, da te reči plavajo predvsem po kozarcih ustanov sodne medicine. Sprva so nama sicer obljubili ogled zbirke odsekanih prstov, ostanek identifikacijske pošiljke iz časov neke pradavne letalske nesreče, vendar se je na koncu izkazalo, da so se začeli posamezni eksponati sčasoma preveč lupiti in gniti, zato so celotno paleto pred kratkim preprosto pometali stran. Namesto zmaličenih okončin sva se morala tako za začetek zadovoljiti s kratkim orisom forenzične znanosti na Slovenskem, ki nama ga je podal gospod Janez Golja, energični direktor Centra, ki ima v omari svoje pisarne spravljeno pravo pravcato puško pumparico, če ta odpove, pa lahko pograbi še metalec raket, izobešen na steni, ali vsaj na polici svetlikajočo se ročno granato.

Center za forenzične preiskave je bil pri nas ustanovljen leta 1950, kar bi lahko v evropskem merilu označili za relativno zgodaj, saj so bile tovrstne institucije za številne primerljive države takrat še vedno bolj mokre sanje kot ne. V času Jugoslavije smo tako zgradbo lahko našli v vsaki izmed republik, celo obe avtonomni pokrajini sta dobili svojo, v Beogradu pa je bil še tako imenovani Institut bezbednosti, ki ga je med svojo antimiloševičevsko kampanjo ondan ruknil NATO in se je v času največje slave ukvarjal predvsem z na Udbo vezanimi forenzičnimi interesi. Gospod Golja, ki je v Centru zaposlen že par desetletij, pravi, da ni politična vrhuška v starem sistemu na slovenske sodne izvedence prav nič pritiskala, da bi kakšno mnenje spremenili: "No, ne rečem, da so mnenje, ki ni neposredno ustrezalo njihovim potrebam, potem dejansko upoštevali, ampak pritiskali pa na nas v resnici niso."

Republike so med sabo na tem področju veliko večino časa precej zgledno sodelovale, saj da boj proti kriminalu ne sme poznati narodnostnih barier, sam prehod iz stare v novo državo pa naj se v Centru sploh ne bi poznal: "Rabili so nas prej in rabijo nas tudi zdaj." Zanimivo je, da je moč prav v zadnjem času zaznati močno težnjo po obnovitvi sodelovalnih vezi med forenzičnimi ustanovami bivših federativnih enot, med katerimi je po direktorjevih besedah Hrvaška na zelo solidni ravni, drugje pa je sodno izvedenstvo v zelo izrazitem tehnološkem in strokovnem zaostanku.

Pri nas opravi center kar devetdeset odstotkov svojih preiskav na zahtevo policije, da lahko potem strokovno mnenje kriminalisti priložijo ovadbi in šteje na sodišču praviloma kot eden ključnih dokazov. Kakih pet odstotkov preiskav se opravi na neposredno odredbo sodišča, ko se sredi glavne obravnave ugotovi, da je treba nekaj še dodatno razjasniti, med ostalih pet odstotkov pa štejejo preiskave po naročilu cele vrste drugih institucij. Ker je Center pri nas edina ustanova, ki na tej visoki ravni pokriva tako široko področje, se čutijo njegovi idejni vodje etično zavezani, da s svojimi kapacitetami in izurjenostjo vedno pomagajo najrazličnejšim advokatom in inšpekcijskim službam, pa tudi Sovi, carini in slovenski vojski, ki ima že lep čas nič koliko opravkov z mamili, nesrečami pri streljanju in anonimkah znotraj lastnih vrst.

Verjetno ne bi prehudo brcnili v temo, če bi zapisali, da se sodni izvedenci ukvarjajo s podobnim poslom kot predstavniki medijev, torej s prodajanjem mnenj, le da naj bi bila njihova v nasprotju z našimi ponavadi vendarle utemeljena z neprimerno trdnejšo dokazno zaslombo. Kot osnovna podlaga za bodočega forenzika se šteje univerzitetna izobrazba bolj ali manj naravoslovne baže: zgodovinsko se je ta znanost najprej razvila znotraj zdravniške stroke, ob skokoviti širitvi obsega človeškega znanja in razumevanja pa se je kaj kmalu pojavila nuja po oplajanju z zakladnico orodij vseh vej naravoslovnega drevesa. Še pred par desetletji so sodni izvedenci veljali za poznavalce celotnega forenzičnega polja, danes pa praviloma pokrivajo vsak svoje področje, ki se med sabo prekrivajo samo v določenih situacijah. Po končani univerzi se začne konkretno usposabljanje v izvedenskih veščinah, pri katerem igra ključno vlogo delo z mentorjem in izobraževanje v tujini.

Ta trening je sicer vse prej kot poceni, vendar država s sredstvi v tem primeru ne skopari in Centru poleg vzgoje vrhunskih poznavalcev omogoča tudi nabavo kakovostne moderne opreme, kar potrdi tudi sprehod skozi najrazličnejše laboratorije v sklopu krovne ustanove. V laboratoriju za daktilografijo, kjer se ukvarjajo z raziskovanjem papilarnih linij, torej odtisov, ki jih na okolju pušča človeška koža, je delovni kolektiv še vedno navdušen nad svojo najnovejšo igračko, namreč računalniško podprtim sistemom za identifikacijo prstnih odtisov. Če je bilo treba v preteklosti te odtise sortirati in med seboj primerjati manualno, je doživel sistem ob koncu lanskega leta resnično epohalen kvalitativni preskok, ki je sicer koštal svojih milijon evrov, a je v teh mesecih obratovanja tudi ključno prispeval k drastičnemu porastu uspešnih identifikacij.

Po novem na prizorišču dobljene (oziroma v strokovnem kriminalističnotehničnem žargonu zavarovane) odtise prek kamere ali skenerja preprosto vnesejo v računalnik, ki jih potem primerja z bazo podatkov vseh osumljencev, ki so bili pri nas kadarkoli prisiljeni oddati reliefe svojih blazinic, in na koncu vestno izvrže listo stotih najpodobnejših matchev. Ne samo, da je po novem tako neprimerno lažje identificirati odtise iz tekoče kriminalne prakse, temveč je oddelek obenem sklenil ponovno predelati tudi celo vrsto sledi iz preteklosti: tako se lahko začne cela vrsta zlikovcev, ki je pred časom med zagrešitvijo te ali one packarije pustila kakšen odtis in se kljub temu uspela ogniti vse daljši roki pravice, danes pospešeno spet tresti v pričakovanju trenutka, ko jim bo na vrata po vseh teh letih vendarle potrkal strumni pendrek. Daktilografski izvedenci, mimogrede, v zadnjih letih ne zaznavajo prav nobenega trenda upadanja števila na prizoriščih zavarovanih sledi, kar ne more pomeniti nič drugega kot to, da so slovenski ravbarji v pavšalu precejšnji bukseljni, ki kljub vsej tej poplavi televizijskih kriminalk še vedno niso zapopadli dejstva, kako ključen in osnoven pripomoček pri realizaciji vsake podle nakane pomenijo rokavice.

Če visijo po stenah in omarah daktilografskega laboratorija poleg neštetih podplatnih reliefov tudi slike mičnih prsatih deklet, najdemo v območju laboratorija za raziskovanje pisav in dokumentov nič manj kot koledar črno-belih aktov naših hokejistov. V sklopu tega oddelka raziskujejo "vse, kar se dogaja na papirju", s čimer žal ne mislijo sankcioniranja v časopisih citiranih budalaštin slovenskih politikov, temveč izvedensko obdelavo rokopisov, tipkopisov, pogodb in štampiljk, od jeseni pa se bodo ukvarjali tudi s preučevanjem ponarejenega denarja. Posebej zanimivo področje dela tega laboratorija je preiskovanje anonimk: velika večina le-teh da je skrajno abotna in prav smešna, nekje po tirnicah "Naš sosed ima novo kravo: preverite, od kje mu denar!", prihajajo pa tudi neposredne grožnje varovanim osebam, ki se jim v tem sklopu odmerja najvišja prioriteta.

V letih se je izoblikovalo par prav res legendarnih piscev, obstajajo recimo cele mape ličnih in resnično domišljenih izdelkov nekega mariborskega gospoda, ki na dopisnicah ustvarja prave umetniške kolaže, prek katerih jebe mater nekje vsem enako, kar pomeni, da riše Peterletu na čelo kljukaste križe in se obenem norčuje iz Kučanove smešne pričeske na stolčku televizijske sobice za pudranje. Čeprav veliki kritik sistema svoja z ličnim rokopisom opremljena dela (v frekvenci nad sto na leto) pridno odpošilja že vse od leta 1995, ostaja njegova identiteta za zdaj povsem neznana, saj so se za to pristojni organi policije odločili, da ne pomeni resne nevarnosti in da za njegovo razkrinkavanje preprosto ne bi imelo smisla zapravljati nekih silnih vsot denarja.

V svoj biološki laboratorij, kjer preučujejo molekularni nivo, vašega poročevalca najraje kar ne bi spustili, da ne bi že s samim obstojem kontaminiral raziskovalnega okolja; bognedaj, da bi se dotaknil kakšnega pulta. V dveh prostorih, naphanih z mikroskopi v vrednosti "ene fajn luštne bajte na periferiji Ljubljane", se ukvarjajo z analizo DNK-ja, torej z identifikacijo strokovnih materialov. Na Centru so še posebej ponosni na dejstvo, da so uspeli eni od prvih v Evropi legalizirati evidenco DNK-profilov, kar pomeni, da že več let nastaja slovenska banka DNK-podatkov, saj določenim osumljencem (za zdaj samo v primerih, kjer so bile na prizorišču sploh najdene biološke sledi, s širše zastavljenim obsegom bi bile namreč presežene same kapacitete laboratorija) poleg prstnih odtisov odvzamejo tudi vzorec sline: ta banka podatkov vsebuje že 5000 posameznih genskih profilov, kar je sicer patetično manj kot v Angliji, kjer se zbirka meri v milijonih, a vseeno neskončno več kot v Franciji, kjer je zaradi pomislekov o varstvu osebnih podatkov sploh nimajo.

V fizikalnem laboratoriju, ki je od tal do stropa prepreden z najrazličnejšimi sredstvi pošiljanja v večna lovišča, se ukvarjajo predvsem z balističnimi raziskavami, kjer ugotavljajo stvari, kot so tip orožja, strelna razdalja in prisotnost sledi na strelčevih rokah. Na splošno gre za oddelek, ki se ukvarja z indici, ki jih pušča orodje in orožje, poleg krogel pa imajo največ opravka s polomljenimi ključavnicami, ki jih imajo po raznih predalih za malo morje. V kemičnem laboratoriju so se med najinim obiskom ravno ukvarjali z razvozlavanjem čudne kriptične pisave na žaklju, zaseženem pri švercanju marihuane, ob čimer sva jim lahko brez vsakega mikroskopa obvladaško pojasnila, da gre za grščino. Laboratorij nasploh kar osemdeset odstotkov svojega raziskovalnega časa posveti analizi najrazličnejših mamil, od tega dobro tretjino dobre stare konoplje (tisti, ki spremljate črno kroniko, seveda dobro poznate vestičke tipa Policisti so v četrtek zvečer pred Križankami mladoletnemu I. V. in K. G. zaplenili vrečko z 1,2 grama sumljive zelene substance ...). Ostali čas se forenzični kemiki ukvarjajo z analizo vzroka eksplozij, požarov in masovnih poginov rib, pa tudi z iskanjem ostankov avtomobilskega laka na povoženih pešcih, lociranjem sladkorja v posameznih avtomobilskih tankih in določanjem herbicidov, ki jih ljubosumni sosedi drug drugemu polivajo čez rože.

Ob vseh vse prej kot cenenih aparaturah in do kraja standardiziranih postopkih, ki so Centru na voljo, je zanimivo, kako veliko je pri strokovnem podajanju mnenj, ki zaradi svoje teže bistveno vplivajo na nadaljnjo usodo malega morja posameznikov, še vedno prepuščeno subjektivni presoji. Ob vseh meritvah in računalniških analizah je končno vrednotenje vedno prepuščeno samemu strokovnjaku. Kar se tiče trdnosti njihovih mnenj, se po mednarodnih strokovnih glasilih prav zdaj bije ostra bitka dveh pristopov, v kateri se skupini izjemno uglednih forenzičnih strokovnjakov ne strinjata glede osnovne lestvice verjetnosti zanesljivosti izvedenskih najdb: če poenostavimo, eni zagovarjajo tezo, da se je o njih mogoče izrekati tudi s stoodstotno gotovostjo, drugi pa trdijo, da ni stoodstotnega pač nič v življenju. Če nič drugega, se obe strani gotovo strinjata vsaj glede tega, da lahko izvedenec zahtevano kontinuiteto zanesljivosti svojih odločitev doseže samo z dolgoletnim treningom in izkušnjami. Na Centru še enkrat poudarjajo, da država glede njihove opreme in šolanja resnično ne skopari, čedalje bolj moteča da postaja samo osnovna prostorska stiska, kar se obiskovalcu potrdi že po prvih nekaj korakih, ko opazi drago in kompleksno komoro za izzivanje prstnih sledi, kako mora svojo funkcijo opravljati ob umivalniku, par decimetrov stran od skupnega stranišča.