Jure Trampuš

 |  Mladina 33  |  Politika

Nato in Desus

Dvomi obstajajo, a kaj, ko ni boljše možnosti

© Tomo Lavrič

Desus je pravzaprav smešna stranka; že dolgo sedi na pozicijskih položajih, vendarle povprečen poznavalec političnega dogajanja pri nas iz spomina težko izbrska kakšne vidne in vplivne strankarske posameznike, razen izpostavljenih vodij, seveda. Ima pa Desus tudi posebnost - zaradi razmeroma velike in poslušne volilne baze si je vsaj za zdaj brez večjih težav zagotovil ščepec parlamentarnih stolčkov in še kakšnega državnega sekretarja za povrh. Politična moč te stranke je torej majhna, a vseeno ne le simbolična. V zgodovini slovenskega parlamentarizma se je že nekajkrat dogodilo, da so ravno glasovi poslancev upokojenske stranke nagnili politično tehtnico na to ali ono stran. Zato ni nepomembno, kakšno je mnenje zgolj na videz neznanih Desusovih politikov, čeprav strankarske politike ne oblikuje le stranka sama, ampak in predvsem koalicijska pogodba, velika, temna, vseobsežna biblija, kjer so natančno določeni politične poteze in strateški cilji slovenske prihodnosti. Eden izmed poglavitnih ciljev je vključitev države v Nato, zato ni bilo nikakršno presenečenje, da je Desus 31. julija na razširjeni seji izvršnega odbora "znova potrdil pozitivno stališče do članstva Slovenije v zvezi Nato". Na sestanku se je ugleden desusovec, izkušen slovenski diplomat in dolgoletni državni sekretar Ignac Golob pri utemeljevanju nujnosti vstopa zatekel celo k svetopisemski retoriki. "Zaloputniti vrata pred zvezo Nato bi bil smrtni greh," je opozoril kolege in ti so, dodobra preplašeni ob argumentih diplomatskega gromovnika, ponižno sprejeli njegovo zavezo. Podobnega mnenja so stanovski, čeprav ne nujno politični zavezniki Desusa. Zveza borcev Slovenije je pred časom javnosti poslala odmevno stališče, v katerem sicer priznava, da "ta zgodovinski projekt ni primerljiv z NOB in ni enakovreden naši osamosvojitvi", vendar se borci kljub moralnim in etičnim zadržkom nekaterih članov zavzemajo za priključitev Slovenije k Natu. Za to smelo potezo jim je nekaj dni kasneje čestital sam Janez Drnovšek.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Jure Trampuš

 |  Mladina 33  |  Politika

© Tomo Lavrič

Desus je pravzaprav smešna stranka; že dolgo sedi na pozicijskih položajih, vendarle povprečen poznavalec političnega dogajanja pri nas iz spomina težko izbrska kakšne vidne in vplivne strankarske posameznike, razen izpostavljenih vodij, seveda. Ima pa Desus tudi posebnost - zaradi razmeroma velike in poslušne volilne baze si je vsaj za zdaj brez večjih težav zagotovil ščepec parlamentarnih stolčkov in še kakšnega državnega sekretarja za povrh. Politična moč te stranke je torej majhna, a vseeno ne le simbolična. V zgodovini slovenskega parlamentarizma se je že nekajkrat dogodilo, da so ravno glasovi poslancev upokojenske stranke nagnili politično tehtnico na to ali ono stran. Zato ni nepomembno, kakšno je mnenje zgolj na videz neznanih Desusovih politikov, čeprav strankarske politike ne oblikuje le stranka sama, ampak in predvsem koalicijska pogodba, velika, temna, vseobsežna biblija, kjer so natančno določeni politične poteze in strateški cilji slovenske prihodnosti. Eden izmed poglavitnih ciljev je vključitev države v Nato, zato ni bilo nikakršno presenečenje, da je Desus 31. julija na razširjeni seji izvršnega odbora "znova potrdil pozitivno stališče do članstva Slovenije v zvezi Nato". Na sestanku se je ugleden desusovec, izkušen slovenski diplomat in dolgoletni državni sekretar Ignac Golob pri utemeljevanju nujnosti vstopa zatekel celo k svetopisemski retoriki. "Zaloputniti vrata pred zvezo Nato bi bil smrtni greh," je opozoril kolege in ti so, dodobra preplašeni ob argumentih diplomatskega gromovnika, ponižno sprejeli njegovo zavezo. Podobnega mnenja so stanovski, čeprav ne nujno politični zavezniki Desusa. Zveza borcev Slovenije je pred časom javnosti poslala odmevno stališče, v katerem sicer priznava, da "ta zgodovinski projekt ni primerljiv z NOB in ni enakovreden naši osamosvojitvi", vendar se borci kljub moralnim in etičnim zadržkom nekaterih članov zavzemajo za priključitev Slovenije k Natu. Za to smelo potezo jim je nekaj dni kasneje čestital sam Janez Drnovšek.

Tako torej institucije, monumentalne trdnjave, ki rade žro mnenja osamljenih. Kaj pa menijo posamezniki, ljudje z obrazom in imenom, politiki na parlamentarnih in strankarskih položajih? Predstavniki Desusa se večinoma zavzemajo za vključitev Slovenije v Nato, vendar jih veliko med njimi, drugače od pravovernih eldeesovcev, govori tudi o slabostih prijateljevanja s to organizacijo. Tako novi predsednik Anton Rous pravi, da je "varnost Slovencev v današnjih in pričakovanih časih možno zagotoviti le v povezavi z evroatlantskimi asociacijami, eno izmed pogajalskih izhodišč Slovenije pa mora biti zahteva, da naši vojaki ne bodo hodili po svetovnih bojiščih". Njegova desna roka generalni sekretar Pavel Brglez poudarja, da razlogi za presežejo razloge proti (torej ti obstajajo!), predsednik sveta stranke Anton Skok pa, da Slovenija ni otok v svetu in da se sam zavzema za vključitev v Nato, "vendar Amerika diktira premočen tempo. A menim, da se bo zaradi vpliva Evrope zagotovo zgodilo, da bo Nato postal manj ameriški." Orjaška moč natovskih hegemonov moti tudi nekatere druge zadržane zagovornike. Poslanec Desusa Vojko Čeligoj, ki podpira vstop Slovenije v Nato, opozarja na preveč podrejen položaj naše države v pogajanjih, "malo več nacionalnega ponosa bi morali pokazati pri tem, nekako se klanjamo in se strinjamo z vsemi mogočimi pogoji, ki nam jih narekujejo". Podobnega mnenja je podpredsednica stranke Dragica Karolin Nenadič, ki sicer priznava, "da nimamo časa čakati na parkirišču", vendar moramo v Nato vstopiti pokončno in ne na vrat na nos. Zanimivo je, da je temeljni argument večine zagovornikov vključevanja Slovenije v Nato težko opredeljiv koncept varnost, ki ga razumejo predvsem v vojaškem in ne toliko socialnem, ekološkem, kulturnem ali kakšnem drugem smislu. Koncept varnosti pa je pred kratkim dobil novo težo s tragikomičnim dogajanjem v Piranskem zalivu. Znaten del sogovornikov je v utemeljevanje vpletel ribiče, ki naj bi pod natovsko zastavo brez večjih težav ribarili v vodah blizu "prepirljive sosede". Valentin Pohorec, poslanec Desusa iz Pesnice, je poudaril, da bi se "sosedi do nas bolje obnašali, če bi bili v Natu". Strahovi pred neusmiljenimi Hrvati in kraljem Krešimirjem so bili tako pogosti, da ni težko izpeljati teorije zarote, po kateri obmejni incidenti v Piranskem zalivu celo koristijo slovenski politični eliti in njeni neprepričljivi pronatovski argumentaciji. Na Desus zastraševanje deluje, Nato naj bi nas uspešno obranil pred sumljivimi sosedami. Takšno razmišljanje je seveda smešno. Sicer pa je o neuspešni poskusih slovenske države, da bi prepričala državljane, že omenjeni Skok povedal, da so se izdane publikacije "premalo približale razmišljajoči človekovi duši".

Kot v vsaki stranki tudi v Desusu obstajajo politiki, ki se zavedajo svojega strateškega znanja in zahtevnejša vprašanja prepustijo drugim. Tako je podpredsednica Desusa Marija Gjerkeš Dugonik zavzemanje za Nato podkrepila s tremi besedami, "Ni boljše variante!", poslanec Franc Lenko pa s kratko obrazložitvijo, ki izvoljenemu predstavniku slovenskega ljudstva gotovo ne more biti v čast: "Sem nepoznavalec vojaško-obrambnega področja, ker pa vključitev v Nato podpirajo vsi naši politiki, ki so nas pripeljali v samostojnost (Kučan, Drnovšek, Peterle, Janša, Rupel itd.), jim pri tej odločitvi zaupam." Seveda je takšna trditev čisto legitimna, če jo izreče kakšen posameznik, ki ga politika ne zanima, a poslanec državnega zbora si takšnega utemeljevanja ne bi smel dovoliti. Sta pa se v Desusu našla tudi politika, ki odkrito dvomita o koristi vključevanja Slovenije v Nato. Branko Omerzu, predsednik MO Ljubljana, je zapisal, da se je stranka sicer opredelila za Nato, da pa je "osebno do vključevanja v Nato skeptičen, saj bi Slovenija zaradi majhnosti le težko uveljavljala svoje specifike in potrebe". Še bolj neposreden je bil Janez Železnik iz Ljubljane, ki ima za zdaj še pomisleke glede vstopa. "Problem vključevanja v Nato vidim v tem, ker v njem prevladujejo vpliv in interesi ZDA, ki si ga zaradi svoje moči podrejajo ... Zdaj, ko ni več izrazite blokovske delitve, je prevlada ZDA v Natu že konfliktna." V Desusu pomisleki torej obstajajo, razpršeni so predvsem na dveh ravneh, ob vprašanju ameriške prevlade in vprašanju slovenske identitete, državne suverenosti in pogajalske ponižnosti.

Desus in Nato pa usodno povezuje še nekdo. Stranka se bo po vsej verjetnosti na začetku septembra odločila, da podpre nestrankarskega kandidata Antona Beblerja, predsednika Združenja Atlantski svet in neutrudnega borca za severnoatlantsko zavezništvo. Desusovci mu priznavajo znanje in modrost, nekateri tudi socialni čut, izkušnje z mladimi in družbeni ugled. Odločitev, da bo kandidiral kot nestrankarski človek, večine ne moti, "razumem jo kot ambicijo, zbrati večjo podporo glasov, kot mu jih lahko zagotovi Desus," pravijo nekateri. Vendar ima Bebler tudi nekaj slabosti - v izhodišču bo gotovo hendikepiran: že takoj na začetku bo izgubil tisto tretjino volilcev, ki niso navdušeni nad vstopom Slovenije v Nato. To posredno priznava tudi Janko Kušar, nekdanji predsednik Desusa. "Bebler bo v predsedniškem boju gotovo pripomogel k večji strokovnosti razprave, vendar se zna zgoditi, da bo zaradi svojih stališč izgubil del volilcev." Kušar je kljub nekdanjemu skepticizmu danes prepričan, da bi na referendumu glasoval za vstop v Nato, glavni argument pa je vprašanje varnosti, "čeprav imajo deloma prav tudi tisti, ki razmišljajo nasprotno". Desus torej glede Nata nadaljuje svoj dodobra preizkušen način političnega delovanja. Kljub nekaterim pomislekom se vseeno strinja z mnenji močnejših političnih sili, še posebno tistih, s katerimi ga druži vabljiva koalicijska vez.