Družina, šola in mediji

MIR IN DOBRO je na vrhu podvoza tik pred ciljem veliki napis z dobrodošlico oblil romarje, torej ljudi dobrih src in dobre volje, ki jim v nasprotju z ostalim življem 15. avgust v resnici pomeni praznik in ne samo oddih od vsakodnevnega rintanja. Na dan, ko se v njihovih srcih obudi spomin na ponižno Gospodovo deklo, ki je bila prek vnebovzetja zveličana celo nad angelske zbore, jih je bilo na standardnem brezjanskem srečališču napovedanih za okrog deset, a se jih je, kolikor je te reči težko kompetentno markirati, za veliko pot na koncu odločilo recimo kakih štiri tisoč. Tem zvestim in pogumnim potnikom je stvarstvo - tako kot v zadnjih letih pravzaprav vedno - celo sredi tega morbidnega januarskega poletja namenilo toplo in obenem sveže, prav res praznično vremensko spremljavo. Na sivi steni ob zapuščenem otroškem igrišču samo lučaj od prečudovite Marijine cerkve sta se v dopoldanskem soncu lesketala pentagram in s črnimi črkami zapisano eno izmed mnogih imen Princa teme, a se ni s tovrstnimi nezrelostmi nihče vidneje obremenjeval. Glasbena spremljava, ki se je razlegala med na gosto parkiranimi avtomobili, je pokrivala pestri razpon od harmonikarskih vragolij do na ves glas našopane Karme.

Samo brezjansko prizorišče je bilo tako kot ponavadi razdeljeno na dva dela, torej na poslovni in duhovni. V sklopu prvega si je bilo za par goldinarjev moč omisliti tako rekoč karkoli, s tem da je bila že tako bogata ponudba iz prejšnjih let še dodatno popestrena s celo paleto bizarne krame, od najrazličnejših usnjenih šolenjčkov prek ping-pong loparjev do cele lekarne žavb in pomad, od pletenih košar prek

priprav za puhanje milnih mehurčkov do bumerangov: jaz osebno sem si prav uživaško vbodel sivo majico s preprostim, a učinkovitim rdečim napisom JURE in sliko crnomajastega frajerja, kako z motorja ponosno in jebivetrsko celemu svetu kaže V. Prisotno klientelo bi lahko opisali kot uravnovešeno mišungo old-skool romarjev in zagorelih kolesarjev s purpurno pobarvanimi lasmi. Ko so zvonovi zabili v uvodni poziv k oltarju, so se v dolgih vrstah čakajoče starejše dame pod tem milozvočnim pritiskom vendarle ojunačile skočiti kar na moško stranišče, dasiravno so potem vse po vrsti prihajale ven zmajujoč z glavo, da pa "vseeno ni tako zelo čisto".

Od znanih se je prišel posmejat samo na takih prireditvah tako rekoč že inventarni Marko Pogorevc (ki je kasneje izrazil gorečo željo, naj v besedilo nekako vpletem dejstvo, da je bila slovenska policija na koncu zaradi ekzemplarne pomoči pri urejanju prometa deležna še posebne pohvale - in tole zdajle je edini način, ki sem se ga uspel v zvezi z njegovo prošnjo spomniti). Vsi ostali so v predvolilnem letu izostali, na spregled ni bilo niti Skromnega Človeka Iz Cerknice, ki je tako zapravil še eno priložnost, da bi lahko s širšo publiko delil svojo pregovorno ljudskost in čut za sočloveka. Zvonove so preglasile orgle in v družbi narodnih noš je na sceno vkorakal tudi kadilo vihteči veliki pastir, ki je svoje razkošno koničasto pokrivalo ves čas prireditve marljivo alterniral z legendarno, neprimerno bolj športno rožnato čepico. Čeprav tega sicer ni potrebovalo, je zbrano hvaležno občinstvo vseeno ogrelo nekaj predgovornikov in predgovornic, ki so mu odškrnili miselna vrata napram gradnji nove civilizacije ljubezni, nakar so vsi skupaj drug drugemu priznali, da so veliko dobrega opustili in slabega storili. Ko je beseda nanesla na zmaja z desetimi rogovi in sedmimi kronami na glavah, katerega rep je na Zemljo z nebesnega svoda sklatil tretjino zvezd, so morali enega izmed navzočih malčkov vsega vreščečega odvleči daleč stran, in kdo bi mu zameril. Kolikor je mujenje v tem največjem slovenskem duhovnem zdravilišču nagrada že sama po sebi, nas je za potrebe članka med vsemi temi ustaljenimi obrazci in zvonko izvedenimi inkantacijami daleč najbolj zanimala nadškofova vsakoletna freestyle improvizacija, saj mu nadene prav to posvečeno in pieteto vzbujajoče okolje praviloma najbolj žareče peruti, da mu zažari srce in nadkrili na koncu s svojimi verbalnimi piruetami celo samega sebe.

Edinkrat prej, ko sem imel privilegij temu velikemu spektaklu prisostvovati v živo, so se pisali tisti neprimerno srečnejši časi, ko je oblastniške škarje ravno dobro pograbil mojster Bajuk in si je lahko gospod Franc temu primerno vzel nekaj odmora, tokrat pa je vsekakor bilo čemu prisluhniti. Ne samo, da so besede ob tej priložnosti nosile težo še posebne vsebinske drznosti, temveč jih je govornik obenem znal tudi posredovati v stilistično resnično izpiljenih bravurah, tako da se je na trenutke celo zdelo, da vrejo z nadškofovih strastnih ustnic pravi pravcati verzi. Začetek je bil mrazeče apokaliptičen, in sicer se je skrbnik naših duš kot prvega dotaknil dandanašnjega človeka, "ki utrujen in razočaran sprejema svojo končnost in skuša iztržiti čim več od sedanjega trenutka". V pehanju za materialnimi dobrinami drug drugemu stojimo nasproti v svetu brezobzirnega tekmovanja, sredi vsesplošnega, čedalje bolj očitnega razcveta nelepih karakternih potez, ki jih najbolje povzame sintagma "poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja". Človek se drug v drugega zaletava v precepu med paranoično gotovostjo, da je en in edini center vsega vesolja, ter shizofrenim naprezanjem po lastnem izničenju, medtem ko v filozofskem smislu niha med absolutno - biti in biti nič.

Edino pravo alternativo temu drsenju v vsesplošno brezno lahko pomenijo izključno kristjani, ki zbrani v zavetju Marijinih svetišč po vsej domovini na ta dan izpričujejo vero, da se jim bodo obujena in po božjem vzoru preobražena telesa nekoč znova združila z dušami. To bodo nebesa, poslednji cilj in večno hrepenenje, stanje najvišje sreče, katerega predujem je bilo Marijino vnebovzetje in katerega uresničitev bo tudi preobrazba celotnega stvarstva, ko bo med nami prebival tudi naš nebeški Oče. A sama obljuba teh imenitnih časov nas ne sme prav nič uspavati pri našem vsakodnevnem delu na tej Zemlji, pri katerem se bo treba po mnenju našega metropolita osredotočiti predvsem na tri panoge, tri temelje za trdno in srečno bivanje slehernika, ki si želi živeti in delovati v skladu z veselim izročilom:

Družina: ta temelj je danes že v osnovi pošteno razrahljan, saj je začelo usihanje rojstev dodobra ogrožati celotni narod, kar ni samo slovenski, temveč vsesplošen evropski pojav. Ob dejstvu, da je število prebivalcev stare celine s petindvajsetih (leta 1960) padlo na pičlih pet odstotkov celotne globalne populacije, bi lahko po mnenju gospoda Franca govorili kar o "demografskem samomoru Evrope", kar je samo po sebi neposreden odsev sebičnega, nedoraslega, površnega in morečega pojmovanja spolnosti, ki ga širijo ljudje brez moralnih načel, zaradi katerih lahko zapazimo tudi gromozansko usihanje volje do življenja in vere v prihodnost nasploh.

Šolstvo: naj se govori karkoli, naša šola ni nevtralna, je ideološko pogojena in širi ateistični pogled na svet in življenje. Ne samo, da ne daje poštenih informacij, temveč tudi utrjuje predsodke, kar nas ne bi smelo preveč začuditi, saj ni bila nikoli produkt nekega nacionalnega konsenza, temveč "stvaritev ožje skupine levih ideologov". Kot taka pomeni v Evropi nerazumljivo anomalijo in dela iz nas narod kulturnih izkoreninjencev, saj ogroža našo istovetnost in nam vsiljuje nekaj tujega: če bo taka, kot je, obstala, bo pomenila najbolj jasen dokaz "poniglavosti in hlapčevstva slovenskih kristjanov, ki nič ne naredijo, da bi jo spremenili."

Mediji: naš skupni javni prostor je sestavljen iz enosmernih in izrazito indoktrinacijskih člankov, ki so pod vsakim kulturnim nivojem in jih ne pozna nobena evropska država Tako sovražnega, nekulturnega in nespodobnega odnosa do nadškofa v svetovnem tisku preprosto ni mogoče srečati. "Mislite s svojo glavo, ostanite trezni! Ne nasedajte sovražni propagandi! Pa molite za zdravo pamet!" Gospod Franc si evropovezovanje tako kot Drago Jančar želi že zato, da bomo lahko v njegovi domovini s tovrstno pomočjo končno premagali totalitarno zapuščino. Evropa sicer ni obljubljena dežela, je pa vrnitev domov, torej v prostor, kjer smo nekoč že bili, prostor trdnih tako humanističnih kot duhovnih temeljev, kjer bomo lahko končno spoznali in sprejeli tako drugačno videnje zgodovine kot osnovna načela informiranja.

Nasploh je bil publiki govor očitno všeč in je nekaterim članom očitno vdihnil tudi določeno dozo ponosne plamenitosti, saj se je hotel recimo dirigent pevskega zbora z mano in s kolego Sarkičem maltene zravsati, čeprav pred tem niti nisva bila zares zoprna, obenem pa je neka ženica na najini desni precej čustveno drezala v naju, če za Kučanom tudi tako skačeva in ga na vsakem koraku slikava, ker Kučan je pa krasen človek in super politik, a, a? Ko sem po koncu prve maše križaril po prizorišču in iskal sogovornike, so bili potem vsi nekam zadržani. "Boj cerkve je hud, nasprotniki bi jo radi podrli in notri naselili krave," se je sčasoma ojunačil eden izmed starejših gospodov: "Naš nadškof? Polena mu mečejo pod noge, pa je izobraženec, ki je bil veliko po svetu, vsaka mu čast!" Tudi vrstnik s slušnim aparatom par korakov stran je bil zadovoljen; neke ključne misli iz metropolitovega govora sicer ne bi znal izpostaviti, je pa svoja čustva uspel strniti nekako takole: "Jaz sem z njim zelo zadovoljen in z njegovimi govori tudi."

Kdor bo nadškofove misli pozorno prebral, bo lahko kaj hitro ugotovil, da ne predstavljajo tematsko sicer ničesar novega, da pa se ni orisa sramotnega svetovnega stanja še nikoli lotil tako celovito, poleg tega pa je vsaj v sklopu svojega brezjanskega opusa le redko izbiral tako strastne in obenem tako zašiljene izraze. Pri točki c), torej mediji kot dekadentna zapuščina rdečega hleva, se je lisjak poslužil svoje zlate taktike, da se vnaprej skrije za besede drugih mož, tako da se lahko, če postane dogodku sledeča javna vročina le prehuda, širokooko in kar nekam užaljeno še vedno izgovori, da je šlo pač samo za citate, a kot bi rekel W., make no mistake, te besede niso zato nič manj njegove in niso bile zato mišljene niti za mikron manj resno. Vsi skupaj lahko torej pozdravimo veliko vrnitev enega najspektakularnejših oratorjev novejšega slovenskega demagoškega izročila, tako da nam lahko začne sama na sebi res vse prej kot nujno konfliktna ločnica med verujočimi in neverujočimi končno spet povzročati čim bolj tektonske krče. Franc is back. Kje je bil tako dolgo?