Prvi slovenski tajkun

Nekdanji podpredsednik slovenske vlade Marjan Podobnik na sebi lasten način nadaljuje svojo poslovno kariero v Srbiji

© Denis Sarkić

Marjan Podobnik je v začetku letošnjega leta v Srbiji ustanovil podjetje Slovenska kuća in v sodelovanju s podjetjem Kolonijal iz Vršca (Vojvodina) napovedal množično proizvodnjo piščancev za jugoslovanski in ruski trg pod blagovno znamko Koko-bel. Že nekaj mesecev po udarnih medijskih napovedih je projekt zaradi sporov med partnerji propadel, nekaj tisoč iz Slovenije uvoženih piščančjih "brojlerjev", ki bi morali postati piščanci za žar, pa je zaradi sporov med poslovnimi partnerji dočakalo častitljivo starost in nazadnje zaradi dolgov Slovenske kuće končalo pod noži Podobnikovih partnerjev.

Medtem je Slovenska kuća napovedala še širokopoteznejši načrt. Srbski javnosti je predstavila projekt megalomanskega "mesta v mestu" ("grad u gradu"), ogromnega trgovskega središča in zabaviščnega parka, ki naj bi pod idejnim vodstvom Slovenske kuće zrasel na obrobju Beograda.

Gradovi v oblakih

Pol leta kasneje je tudi ta projekt še zmeraj v oblakih. Direktorji Slovenske kuće so za odgovore na vprašanja o projektu nedosegljivi, koliko je podjetij, ki naj bi sodelovala pri tem 500 milijonov evrov vrednem projektu, in koliko kapitala, ki naj bi bil že zbran za gradnjo središča, ostaja zavito v tančice skrivnosti. Zadnji podatki govorijo le o treh podjetjih in komaj 25 milijonih evrov, zbranih in zagotovljenih za izvedbo projekta, ki ga Slovenska kuća ne glede na vse pogumno (vehementno) predstavlja tudi na internetu, na spletni strani http://www.grad-u-gradu.com/. Na spletnih straneh celo piše, da je "Slovenska kuća že začela izvajati nekaj dejavnosti, in sicer naložbe v gradnjo poslovno-trgovskega in zabaviščno-rekreacijskega kompleksa mesto v mestu", čeprav za postavitev kompleksa do tega trenutka ni bilo odkupljeno niti zemljišče in sploh niso znani obrisi finančne konstrukcije.

Že iz uvodnih strani spletne predstavitve novega nakupovalnega središča je jasno, da gre za idejni načrt, ki kljub skicam in številkam nima veliko zveze s stvarnostjo. "Podjetje Slovenska kuća je bilo ustanovljeno v začetku leta 2002, sedež podjetja je v središču Beograda, na Trgu republike. Ustanovitelji podjetja so Marjan Podobnik, Viktor Stane Klemen in Dragan Brajović. Bogate izkušnje v poslovnem svetu, mednarodnih odnosih in politiki, ki jih imajo ustanovitelji, so dodaten kapital podjetja in jamstvo Slovenske kuće," samozavestno zatrjujejo avtorji projekta. Njihovo podjetje naj bi se med drugim ukvarjalo s trženjem, z oglaševanjem in s kmetijskimi dejavnostmi, hkrati pa "deluje tudi v kulturi in športu". Trženjske poteze Slovenske kuće - trženje je "druga veja" dejavnosti tega podjetja - so res lepo vidne v nekaterih mestih v Srbiji. Za sedaj predvsem v obliki dokaj neestetsko oblikovanih klopi, na katere naletimo v teh mestih (npr. v središču Beograda v bližini sedeža Slovenske kuće na Trgu republike) in ki precej štrlijo iz siceršnje arhitekturne zasnove okolice. Kot pravijo sprehajalci: "Bodejo v oči." Okoli 200 naj bi jih bilo podarjenih različnim srbskim mestom. To je po mnenju lastnikov Slovenske kuće prava "novost v 'outdoor' oglaševanju".

"Posebne klopi, namenjene oglaševanju, so že postale svojevrstna atrakcija v Beogradu, kaj kmalu pa se bodo pojavile tudi v Nišu, Čačku, Kruševcu in drugih mestih. Vsaka klop bo opremljena z grbom mesta, v katerem bo postavljena. Klopi so namenjene počivanju, so prijetne za oko, hkrati pa so reklamni medij," hvalijo avtorji izvirno zamisel.

Pri pojasnjevanju razlogov za ustanovitev podjetja prav v Beogradu najdemo najprej nekaj statističnih in zgodovinskih podatkov o mestu in o Srbiji ter pohval zaradi velikih demokratičnih sprememb, ki jih je ta doživela v zadnjih dveh letih. "V dolgi in viharni zgodovini je Beograd oblegalo štirideset vojska, osemintridesetkrat pa je ponovno zrasel iz pogorišča," poudarjajo avtorji spletne strani. V nadaljevanju predstavitve preberemo, da naj bi bila ta "plod vedno boljših odnosov med Slovenijo in Jugoslavijo, namen skupnih dejavnosti pa je angažiranje vseh potencialov v tem delu Evrope, poslovanje v okviru Evropske unije in širše, pri čemer bo izkoriščen tudi poseben status, ki ga ima Srbija pri poslovanju z Rusijo". Pri tem naj bi bili "prvi projekti podjetja že v fazi udejanjanja". Verjetno gre za "nedelujoči kompleks piščančje farme in tovarne za predelavo krmil v Uljmi pri Vršcu" in nekatere druge lokacije, kjer naj bi Slovenska kuća uvedla revolucionarno novost - "slovensko tehnologijo pitanja piščancev". Podjetje sočasno obvešča, da tečejo tudi "priprave za sodelovanje pri namakalnih projektih v Srbiji".

Podjetje nekdanjega slovenskega podpredsednika vlade pa ima še druga, veliko bolj duhovna poslanstva. "Ker smo v Slovenski kući prepričani, da kultura najverodostojneje pripoveduje zgodbo o trajanju, vrednosti in povezovanju, je podjetje poleg poslovnih dejavnosti v nekaterih evropskih regijah in na nekaterih trgih vzpostavilo sodelovanje tudi na kulturni ravni," pojasnjujejo na spletni strani, ki je pravzaprav doslej najobsežnejša dejavnost Podobnikovega podjetništva v Srbiji. Slovenska publika naj bi tako imela ob pomoči Slovenske kuće letos spomladi priložnost, da si ogleda predstave Ateljeja 212 iz Beograda. In ker je "igranje vrhunsko izražanje", izražanje pa je "vsekakor temeljna človeška potreba", hkrati pa je "igra v športu najlepši motiv in največja nagrada", je Slovenska kuća donator in sponzor športnega kluba Napredak iz Kruševca in "s tem pomaga mladim športnikom popolnoma izkoristiti svojo nadarjenost in izboljšati pripravljenost". Tako ima klub Napredak "po edinstvenem sponzorskem konceptu stalen vir sredstev, pri čemer pa so dodatno zaposlili tudi mlade".

Podrobno so predstavljeni življenjepisi ustanoviteljev podjetja. Marjan Podobnik je kariero seveda začel kot "diplomirani inženir agroživilstva" in bil nato več kot sedem let predsednik Slovenske ljudske stranke, ki je pod njegovim vodstvom "z 20 odstotki volilnih glasov postala druga najmočnejša stranka v Sloveniji". Danes je Marjan Podobnik (tako Podobnik o sebi na svoji spletni strani) "direktor in večinski lastnik slovenskega podjetja Eventus Bonus, d. o. o., prek njega pa tudi podjetja Slovenska kuća, d. o. o.". Njegova sodelavca sta Viktor Klemen Stane, ki ga odlikuje "dolgoletno delo v zasebnem podjetništvu v Sloveniji in Belgiji ter večletno sodelovanje z jugoslovanskim gospodarstvom", in Dragan Brajović, ki naj bi imel "prek 30 let izkušenj v zunanji trgovini, kmetijstvu in medijih".

Sledi širokopotezna predstavitev projekta: "Na obrobju mesta Beograd gradimo za vas poslovno-trgovski in zabaviščno-rekreacijski center, 'grad u gradu', mesto v mestu. Mesto vam ponuja številne možnosti nakupovanja, široko paleto različnih poslovnih in finančnih storitev, preživljanja prostega časa, zdravstvenih storitev, opravljanja vsakdanjih obveznosti in zabave, rekreacije ter vedno dovolj prostih parkirnih mest. Zaradi pestrosti ponudbe mu lahko upravičeno rečemo 'grad u gradu', mesto v mestu, saj ima vse elemente pravega mesta; vso potrebno prometno infrastrukturo, ulice, javni prevoz, poslovne stavbe, trgovske centre, galerije, parke, rekreacijske površine, hotele, zdravilišče, tematske parke, pošte, banke in drugo." Sledi podrobnejši opis kompleksa, ki pravzaprav spominja na megalomanski BTC s 400 manjšimi in devetimi večjimi trgovinami. Tam naj bi našle prostor "trgovske hiše znanih blagovnih znamk" in "specializirane prodajalne". Družbo naj bi jim delala "kulturno-zabaviščna četrt", zraven katere naj bi bil "multikino s 30 dvoranami", "zabaviščni tematski park", "vodni park", "igrišče za golf", javna promenada z internim prevozom in celo "monorail", posebna železnica. "Mesto v mestu" naj bi bilo zgrajeno ob avtocesti iz smeri Zagreba, v bližini tako imenovane "Kvantaške pijace" in odcepa mednarodne ceste za Novi Sad (manj kot 10 km od letališča Surčin in okoli 6 km pred središčem Beograda).

"Edinstvena pešpromenada" naj bi celotnemu območju dajala "poseben pečat in čar", pešci naj bi se sprehajali po promenadah, postavljenih nad cestami, hkrati naj bi bil na območju, kjer so povezave za pešce med posameznimi objekti dolge tudi do 1,5 km, uveden interni `javni promet'. Ob promenadi naj bi potekala "brezplačna linija internega javnega prometa - monorail, ki ima postaje ob vseh pomembnih objektih na promenadi in omogoča hitro in privlačno potovanje od točke A do točke B. Pešpromenada se skupaj s traso monoraila izmenično dviga nad prometne tokove in spušča v zelene pasove ... Na eni strani je termalno zdravilišče s termalno vodo in v podaljšku športno-rekreacijska četrt s ponudbo nogometnega stadiona, igrišč za košarko in odbojko, tenis in golf ter vodnega parka (aqualanda), na drugi pa zabaviščni park za otroke, podoben Gardalandu (Italija), kulturni center in velik multikino s 30 dvoranami." S takimi živimi barvami slikajo obljubljeno (bližnjo) prihodnost avtorji projekta "mesto v mestu". Gradnja tega čudesa, ki naj bi sprejelo do 100.000 obiskovalcev na dan, naj bi se pričela že prihodnjo pomlad, končana pa naj bi bila v pičlih sedmih letih. Načrte za mesto naj bi narisali na beograjski fakulteti za arhitekturo.

Tajnica, fikus in poštni predal

Predstavnica za stike z javnostjo Slovenske kuće Ana Bovan trdi, da bi v prihodnosti s svojim projektom lahko odprl 1500 delovnih mest. Sedanjost je nekoliko drugačna - Slovenska kuća naj bi najela le okoli 450 kvadratnih metrov poslovnih prostorov v središču Beograda, da bi ponudila storitve slovenskim podjetjem, ki nameravajo poslovati v Srbiji.

Sanjsko "mesto v mestu" Marjan Podobnik s partnerji za sedaj "trži" le na številnih in ponavljajočih se tiskovnih konferencah, ki pa ponujajo le malo otipljivega. O Podobnikovih projektih v Srbiji očitno nimajo posebno dobrega mnenja niti na slovenskem veleposlaništvu v Beogradu, ki se sicer intenzivno ukvarja s promocijo slovenskega gospodarstva na jugoslovanskem in srbskem trgu. "Zadeva je še precej v oblakih. Vse skupaj je dokaj daleč od resnega začetka. Najpomembnejša stvar pri takem projektu ni zamisel, pač pa denar, tega pa sedaj očitno še zmeraj precej primanjkuje," nam je na dan, ko je v Beogradu Marjan Podobnik na tiskovni konferenci predstavil svoj načrt, v neformalnem pogovoru dejal eden od visokih uslužbencev slovenskega veleposlaništva. Med srbskimi poslovneži, med katerimi smo preverjali pomen projekta, prevladuje dvom; megalomanski projekti imajo v Srbiji že od neuspeha Miloševićevega "posojila za prerod Srbije" in različnih bančnih piramid (od razvpitega gazda Jezde do Dafine) slab sloves. Večini se zdi zamisel še eden od poskusov poceni "nabirke" tujega kapitala in slepomišenja na račun srbskega trga.

Nekaj več posluha za projekt Slovenske kuće imajo srbski izseljenci. Njihova glasila so na opaznih mestih objavila, da bo na 150 hektarjih površine zgrajen trgovski center "na evropski ravni". V enem od intervjujev za izseljenske medije je Marjan Podobnik že spomladi dejal, da bo cena gradnje, ki bi "zlahka presegla 500 milijonov evrov", odvisna od cene zemljišča in da zato upa, da se bo s pristojnimi lahko dogovoril za nižjo ceno. Na vprašanje, od kod bo dobil kapital, je Marjan Podobnik odgovoril, da bo poskusil "pritegniti kapital skoraj z vsega sveta". Projekt naj bi predstavili v Moskvi, na Japonskem, Dunaju, v arabskih državah, ZDA in Avstraliji. "Želimo si in si prizadevamo, da bi pomemben del vloženih sredstev prišel iz jugoslovanskih podjetij. To je projekt s srbsko dušo in evropsko širino. Seveda vemo, da Jugoslavija sedaj nima veliko denarja, toda obstajajo podjetja v tujini, ki bi lahko vložila sredstva v obojestransko korist," je za Avalo dejal Marjan Podobnik.

Podobnik je prepričan, da je sedaj pravi trenutek za takšen projekt, ker je Beograd mesto, "kakršnega ni na vsem Balkanu in v regiji". Podobnega mnenja je Dragan Brajović, direktor podjetja Slovenska kuća, ki pojasnjuje, da bo denar za gradnjo sanjskega "mesta v mestu" priskrbel "konzorcij podjetij, ki bodo po načelu sodelovanja solastniki dela mesta".

Vsi ti lepi načrti se pokažejo v precej drugačni luči, ko pogledamo dejstva. Nikakršnega dvoma ni, da danes že več kot dvomilijonski Beograd potrebuje velika trgovska središča. Zaplete pa se pri denarju in potrebni infrastrukturi. Prostor, na katerem je Marjan Podobnik želel zgraditi "mesto v mestu", je neurejena poljana, kjer je vse polno romskih in barakarskih naselij. Vlaganja v infrastrukturo bi lahko precej podražila projekt. Poleg tega imajo stavbe na območju beograjskega Sejma in na podobnih lokacijah tako kot BTC v Ljubljani precej več prednosti. Vmes so, kakor smo izvedeli od predstavnikov Slovenske kuće, posegle tudi beograjske mestne oblasti in se izkazale za manj kooperativne, kakor se je pričakovalo. Neuradno smo izvedeli, da je lokacija, obljubljena in prikazana na internetu kot "dokončna stvar", po vsej verjetnosti že preteklost. Še več - vodilni v Slovenski kući že razmišljajo o "alternativnih lokacijah" in premestitvi "mesta v mestu" v bližino nekega drugega mesta v Srbiji, kjer so oblasti, drugače od beograjskih mestnih svetnikov, menda "pokazale precejšnje zanimanje in dobro voljo".

Še težje bo z denarjem. Do tega trenutka naj bi se v "konzorcij" včlanili le dve slovenski in eno srbsko podjetje. Imen avtorji projekta ne želijo razkriti, tako da gre morda celo za podjetja ustanoviteljev samih. Do zdaj naj bi bil po dvomljivih trditvah avtorjev projekta zagotovljen le vložek v višini 25 milijonov evrov (to je le 5 odstotkov osnovnega zneska), nejasno pa ostaja tudi, pod kakšnimi pogoji naj bi bil sploh mogoč nakup zemljišča v bližini Beograda ali kjerkoli drugod v Srbiji. Ob nedavnem obisku dr. Janeza Drnovška v Beogradu je celo hrvaški Večernji list v poročilih iz Beograda omenil, da se nekateri partnerji Slovenske kuće "že umikajo iz projekta Slovenska kuća, ki je nastal na podlagi skupnega vlaganja slovenskih proizvajalcev blaga za široko porabo".

Zelo malo zaupanja v uspešnost tega projekta pa vlivajo tudi dosedanji podjetniški podvigi Marjana Podobnika v Srbiji. Njegovo podjetje je pred nekaj meseci obnovilo zaprto farmo v bližini Vršca. Delavci, ki leto dni niso dobili plač, so tako lahko pričeli delati. Uvoženih je bilo okoli 50.000 piščancev za pitanje. Na slovesnem odprtju farme je bil prisoten tudi slovenski minister za kmetijstvo Franci But. Načrtovano je bilo, da se pod trgovsko znamko Koko-bel izvozi celo do 450.000 piščancev na ruski trg. Posel pa je bil nenadoma prekinjen zaradi nerazčiščenih poslovnih odnosov. Partner podjetja Marjana Podobnika in lastnik Kolonijala iz Vršca Milanko Stupar je že kmalu po začetku posla obtožil Slovensko kućo, da je od načrtovanih 310.000 nemških mark v podjetje Agrouljma vložila precej manj in da mu Podobnikovo podjetje dolguje 50.000 evrov. Megalomanski načrti, ki mu jih je opisoval Podobnik, se mu po dosedanjih izkušnjah zdijo podobni "piramidam", saj mu Marjan Podobnik, ko ga je spraševal o podrobnostih glede mesta v mestu, menda ni znal pojasniti niti tega, kakšne "kinodvorane" namerava zgraditi v svojem "sanjskem mestu" - takšne za 20 ali za 500 ljudi ali takšne, kjer potekajo intimne predstave "za okencem" za komaj dva udeleženca.

Marjan Podobnik je nasprotno v izjavah za srbske medije trdil, da je njegovo podjetje vložilo 133.600 nemških mark in da je preostala sredstva v višini do načrtovanih 310.000 mark porabilo za "osvajanje trga" oziroma izvoz piščancev v Rusijo. Po njegovem pripovedovanju se je zalomilo pri najemu mešalnice, ker so tam delali delavci, ki so plače dobili po vplačilih Slovenske kuće. Pričevanje z druge strani, torej pričevanje predstavnika enega od partnerskih podjetij, ki so se spustila v posel s podjetjem Marjana Podobnika, je precej drugačno.

"Slovenci so prišli, da bi obračali naš denar. Vse smo plačali sami, oni želijo samo izkoristiti naš trg. Enako bodo gotovo prevarani tudi upniki. Že nekaj mesecev se pogajajo, dejansko pa drugim preprečujejo delo. Obveznosti niso izpolnjevali pravočasno. Svoj kapital znamo obračati tudi sami. Verjeli smo, da je to pravi posel. Vsi v podjetju so si celo želeli, da bi se pojavil kdo s slovenskim kapitalom. Ko so končno prišli, s Podobnikom na čelu, so govorili tako, kakor da jih je sam Bog poslal k nam, sklicevali so se na številne visoke politike iz Beograda in Evrope, potem od njih ni bilo ne glasu, ne pomoči, še manj denarja ... Ko pa so se pričeli kopičiti dolgovi, smo videli, da nas Podobnikovi želijo samo izkoristiti," je dejal Boško Baračkov, direktor zadružnega podjetja Profagro, ki je sklenilo pogodbo o poslovnem sodelovanju z Agrouljmo. Slavko Tomić, namestnik direktorja Boška Baračkova, dodaja, da so kljub slabim izkušnjam še naprej pripravljeni sodelovati s komerkoli, celo s Podobnikom, toda "samo v finančno korektnih odnosih". Po pripovedovanju direktorja Baračkova je bilo tudi "odprtje" Podobnikove piščančje farme, ki so ga prikazali celo v posebni reportaži na slovenski televiziji, nekakšna - prevara. "Povabili so me kot gosta na dneve Slovenije v Beogradu ... Medtem ko sem bil v Beogradu, sta slovenski minister But in Marjan Podobnik odšla v Agrouljmo, kjer sta slovesno 'pognala' proizvodnjo piščancev!" Pri tem Podobnikovo podjetje, ki je bilo takrat še v "fazi registracije", sploh ni kupilo Agrouljme, pač pa je začelo sodelovanje z enkratnim uvozom piščancev. "Sodelovali smo komaj mesec dni. Šlo je samo za eno pošiljko piščancev. Ti so še sedaj v hladilnicah v Vršcu in čakajo na nadaljnje odločitve. Nič ni odšlo v Rusijo," je pojasnil Borislav Kiš, šef proizvodnje podjetja Agrouljma. Usoda iz Slovenije uvoženih piščancev, pitanih po revolucionarni "slovenski tehnologiji", je bila zato kaj klavrna. Predvideni so bili, da končajo kot piščanci za žar, težki od kilograma tristo gramov do kilograma in pol. Ker se je spor vlekel, so bili piščanci vse starejši in vse bolj tolsti. Ko so končali pod noži, so imeli že krepko čez dva kilograma. Kajpada, to so že kokoši in ne piščanci, vendar se v podjetju Profagro ne vznemirjajo in zagotavljajo, da jih bodo kljub temu že "prodali kot piščance". Končne odločitve bodo seveda stvar inšpekcij in sodišč.

Zgodba z "Marjanovimi piščanci" je bila za mnoge, ki so se morda celo ogreli za vsekakor zanimiv "spletni" projekt "mesta v mestu", dokaj hladna prha. Tistemu, ki ima težave celo z vodenjem ene same kurje farme, bi bilo verjetno res zelo tvegano prepustiti organizacijo megalomanskega, več sto milijonov evrov vrednega investicijskega projekta. Čeprav je res, da je bil v Sloveniji kar nekaj let celo podpredsednik vlade.