Grehi dveh sosed

Marca 1999, ko so, tako kot minule tedne, hrvaški policijski čolni začeli intenzivneje zahajati v Piranski zaliv, sem se v članku spraševal, le kako bi se odzvali, če bi si na primer v Savudriji izmislili peticijo, s katero bi zahtevali odločnejšo držo Zagreba v odnosu do Ljubljane in mejo, recimo, nekje pri Izoli. Takrat je Civilna družba za mejo v Istri začela pozivati k podpisovanju sporne peticije za določitev "pravične meje", to pa naj bi bila meja na reki Mirni. Kljub protiustavni vsebini peticije se je odzvalo kar nekaj državnih svetnikov in s tem podelilo legitimnost zbiranju podpisov. Takrat sem zapisal, da več ko jih bo, več težav bodo imeli naši pogajalci, položaj bo bolj zaostren, hrvaška stran, tudi na lokalni ravni, pa manj pripravljena na pogovor in dogovor. Čez dve leti so se v Savudriji oglasili istrski ribiči, ki so začeli umazano delo ločevanja, zbujanja nezaupanja, nestrpnosti ..., skratka delo, ki ga na slovenski strani Istre s podporo nekaterih strank opravlja Civilna družba za mejo v Istri.

Aprila 1992, ko je bila meja že vzpostavljena, so se župani vse Istre sestali v Umagu in podpisali memorandum o sodelovanju istrskih občin, v njem pa našteli vrsto ukrepov, ki bi jih bilo treba sprejeti, da bi novonastala meja čim manj prizadela odnose in komunikacijo med Istrani. V Umagu se je porodila tudi zamisel o meddržavnem sporazumu, ki bi olajšal življenje ljudi ob meji. Srečanje so ponovili leta 1995. Plod tega je bil, da sta se vladi spomladi 1996 lotili priprave maloobmejnega sporazuma (SOPS). Podpisan je bil leta 1997. Usoda sporazuma je znana, ratifikacijo v DZ je zapletla Civilna iniciativa za mejo v Istri s Starmanom in Jorasom na čelu, ki ji je prisluhnila vladna SLS. “Spričo tega se je odkrito sovraštvo do Slovenije tudi v glavah preprostih ljudi okrepilo. Prevladalo je mnenje, da smo Slovenci sebični, da si hočemo prilastiti njihovo ozemlje, da nič ne storimo, da bi bilo vsakodnevno prehajanje meje lažje, saj več kot polovica Istre gravitira proti Trstu. To so izkoristili hrvaški nacionalisti in vse skupaj je izbruhnilo ob parafiranju sporazuma o meji," pravi Aurelio Juri, poslanec ZLSD.

Povsem drugačno je mnenje Daniela Starmana, saj ta misli, da bi morala vlada "... zaradi zaščite ozemeljske enotnosti in nedeljivosti Slovenije uresničiti zavezujoče sklepe Bajukove vlade z dne 29. 11. 2000 o vzpostavitvi statusa quo na kopnem in na morju z dne 25. 6. 1991”. In vendar se oba zavzemata, da bi sporna vprašanja v odnosih med državama, predvsem vprašanje meje na morju, reševal nekdo tretji. Po Starmanovem mnenju se Hrvaška pri določanju meje na morju s Slovenijo in Federacijo BiH, zlasti pa s Srbijo in Črno goro obnaša, kot da je edina naslednica jugoslovanskega ozemeljskega morja. Po njegovem je tako ravnanje v očitnem nasprotju s stališči in smernicami Badinterjeve komisije glede razpada nekdanje Jugoslavije. "Menim, da je nujno vzpostaviti sodelovanje naslednic nekdanje SFRJ tudi glede vprašanj določanja meje na morju med novimi obalnimi državami. Jelinčičeva teza, da je meja na morju stvar sukcesije, je po mojem dobro izhodišče, zato je njegov poziv treba podpreti. "

Juri je sam prej nasprotoval mednarodni arbitraži: "Kot zagovornik kompromisne rešitve spora sem najodločneje zaploskal dogovoru, ki sta ga dosegla predsednika vlad o dokončni razmejitvi med državama, zlasti na morju. Oddaljevanje od doseženega me je razočaralo, še posebej pa me je presenetil odpor proti izvajanju maloobmejnega sporazuma na morju v hrvaški Istri. Menim, da nova pogajanja o meji ne pridejo več v poštev, ker bi bilo že samo strinjanje s pogajanji za našo stran oddaljevanje od določenega. Sedaj ni druge poti, kot da se umiri žoga in ponudi nova rešitev, ta pa je vse skupaj izročiti mednarodni arbitraži. A moramo pohiteti, preden razmere v zalivu uidejo izpod nadzora."

Različni, a hkrati podobni pa niso pogledi samo na slovenski strani istrske meje. Saborski poslanec IDS Damir Kain se je vse od osamosvojitve zavzemal za kondominij v Piranskem zalivu. "Tovrstnim incidentom, ki upam, da se ne bodo končali z ekscesom, bi se lahko izognili že ob osamosvojitvi. Danes kondominij, rešitev, ki sem jo podpiral, ni več mogoča," pravi Kain. "Morda bi bilo vseeno najboljše, da se čim prej odločimo za mednarodno arbitražo. Predvidevam, da sta o takšni rešitvi govorila tudi premiera, saj drugače minister Picula ne bi mogel na svojo roko govoriti o natančnih datumih pristopa, mesecu ali dveh." Tudi županja Umaga Floriana Bassanese Radin zagovarja arbitražo. "Pri tem sporazumu, ki je za prebivalce naše občine popolnoma nesprejemljiv, gre za ozemeljsko koncesijo, ki jo je bil pripravljen nekdo iz vlade RH podariti drugi strani. Bodimo pošteni, Sloveniji je podaril nekaj, česar ne bi dobila niti z eno arbitražo. Če bi sporazum o meji zaživel, bi to za Hrvaško pomenilo izgubo skoraj 150 kvadratnih km morja in po svoje bi postala vprašljiva ne samo suverenost države, temveč tudi obstoj okoli sto ribičev, ki v tem delu Istre živijo od ribolova," pravi gospa Bassanese, za katero je maloobmejni sporazum oziroma njegov 49. člen popolnoma nesprejemljiv.

Skorajda vsi, ki se v Istri tako ali drugače ukvarjajo s politiko in sosedskimi odnosi, za nastale razmere krivijo vladi v Ljubljani in Zagrebu in zastrižejo z ušesi in jeziki, ko slišijo, da bo položaj menda rešila mešana komisija. Mejni incidenti pa medtem niso samo vse pogostejši, ampak tudi vse nevarnejši. Tako, da celo dobronamerne besede Damirja Kaina lahko izzvenijo kot grožnja: "Ko človek stopi na ribiško barko, se mu vse skupaj zazdi smešno, saj hipoma ugotovi, da je to problem, ki ga je mogoče rešiti v dveh minutah. Tisti, ki zagovarjajo prihod vojaških ladij v zaliv in vojaških enot, se morda niti ne zavedajo, da bi takšna novica na CNN v trenutku pomenila konec turizma in ribištva na obeh straneh meje.”