Nesojena svetnica

Že v osnovni šoli si imela kot romski otrok težave.

Najhuje je bilo v prvem razredu, ko sem obiskovala romski razred v osnovni šoli Leskovec pri Krškem. Ko je razredničarka (še zmeraj dela v šolstvu) dobivala obiske v svojih šolskih prostorih, sem jim kuhala kavo. Morali smo ji kupovati cigarete. Pogosto ji je zmanjkalo potrpežljivosti, pa je kakega otroka oklofutala ali zlasala - na primer udarila me je, ko sem čečkala po radirki. To je bil vsakdanjik - nič posebnega. Da ne govorim o tem, da smo bili, če je v šoli kaj izginilo, krivi romski otroci.

Kaj se je zgodilo, ko so te iz "romskega" razreda premestili v "navaden" razred?

Ko je po prvi šolski uri zazvonil zvonec, so fantje začeli divjati po razredu. Razmetali so moje zvezke, prevrnili mojo klop, me zmerjali, pljuvali vame, me zmerjali s "ciganko", pa še marsikaj. Pozneje so se ponavljale podobne stvari.

Tvoj brat je zaradi spremembe razreda zapustil šolo.

Ko so ga v petem razredu premestili iz romskega v navadni razred, ni zdržal. Zdaj dela kot zidar. Sestra je končala osnovno šolo, sedaj končuje frizersko šolo, toda tudi tam ima kot Romkinja težave.

Zakaj si se ti odločila za nadaljnje izobraževanje?

Od petega razreda osnovne šole sem imela zelo dobro razredničarko, ki me je spodbujala. Tudi doma so me podpirali. Končala sem trgovsko šolo, zdaj ob delu obiskujem drugi letnik vzgojiteljske.

Delati si začela kot pomočnica vzgojiteljice v vrtcu v skupini z romskimi otroki, v šoli, v katero si sama nekoč hodila ...

Neizmerno sem se veselila te službe. Mislila sem, da sem končno prišla na boljše. Da so me zaposlili zato, da lahko kaj storim za romske otroke. Izkazalo pa se je, da so me vzeli zaradi reklame - češ, mi imamo med zaposlenimi romsko dekle. Ko pa je bilo treba kaj postoriti, so dvignili roke.

So se razmere v vrtcu in šoli dosti spremenile od takrat, ko si ti hodila tja?

V šestih mesecih dela sem naletela na dva huda primera. Bili smo na izletu v Kekčevi deželi, ko je prišla romska punčka in mi je pokazala roko - bila je uščipnjena do krvi. Kaznovala jo je učiteljica. Ko sem sodelavkam opisala primer, so rekle, da je verjetno to storila nehote. Pa sem rekla, da se v tej šoli marsikaj dogaja nehote.

Drugi primer sem videla na lastne oči. Učiteljica je otroka med izletom odpeljala za avtobus. Stala sem zraven in videla, kako ga je nadirala in udarila. Ko me je zagledala, je rekla: "Pridi sem - povej mu po cigansko, naj me uboga. Če ne bo, bom znorela." Otrok je bil vidno prestrašen, povedala sem, da naj prikima, da jo bo ubogal. Prikimal je in potem se je učiteljica umirila.

Eden od očitkov tvojih kolegov je letel ravno na to, da govoriš z romskimi otroki romsko.

Prijavili so me ravnatelju, češ, zakaj govorim romsko, saj imajo velike težave s slovenščino. Z manjšimi otroki, za katere sem tudi skrbela, sem govorila slovensko. Čeprav zato, ker so odraščali v romskih družinah, ne morejo kar takoj začeti govoriti slovensko, pogosto tudi ne razumejo, kaj od njih hočejo, in je povsem normalno, da jim prevajam. Po romsko sem pogovarjala z dekleti iz petega, šestega razreda. Ravnatelju sem tudi predlagala, da se z njimi prostovoljno dobivam po pouku. Kajti z njimi je nujno treba govoriti o temah, kakršna je recimo spolnost - saj imajo zaradi nepoznavanja velike težave. Toda na šoli mi niso rekli niti ja niti ne - skratka velikega interesa za vzgojo tam na žalost ni.

Zakaj si dala odpoved?

Vzdušje v vrtcu mi ni bilo nikoli naklonjeno. Nikdar mi niso povedali v obraz, kaj jih moti, a marsikdo me je gledal postrani in je samo čakal na moje napake. Recimo, ravnatelju so potožili, zakaj nisem prijavila šolarke Romkinje, da kadi. Moja prednost med temi otroki je bila to, da sem njihova, zato punce nikoli ne bi prijavila (poleg tega to sploh ni bila moja dolžnost, kajti ni bila med mojimi otroki). Ko sem ravnatelju povedala za dva omenjena primera nasilja nad otroki, mi je rekel, da tam nisem zaposlena kot policaj in naj se za to ne brigam. Nisem več zdržala. Če bi ostala še nekaj časa, bi se mi zmešalo.

Verjetno bi si marsikatera učiteljica v opravičilo za grobost rekla, da je z romskimi otroki križ. Se strinjaš?

Romski otroci so težavni tudi zaradi kulturnih in jezikovnih razlik. Z njimi morajo delati posebej usposobljeni pedagogi, v naši šoli in vrtcu pa takih ni.

Pravijo, da naj bi se te razlike zmanjševale, da se morajo Romi vključiti v okolico. Toda kako? Naša skupina v vrtcu se je na primer imenovala "ostržki", toda vsepovsod, na luknjaču za papir, na obešalnikih za obleke itd., je pisalo ROMI. Počutila sem se kot v ameriškem filmu, kjer so črnci ločeni od belcev.

Še en primer. Ko se je začelo govoriti o tem, da bom med počitnicami delala v centralnem vrtcu, torej s slovenskimi otroki, mi je pomočnica ravnatelja lepo povedala, da morajo najprej imeti sestanek s starši teh otrok. Jih obvestiti, da bo njihove otroke pazila Romkinja ter jih vprašati za soglasje - da ja ne bo kdo nasprotoval.

Vidi se ti, da si hudo prizadeta, a nisi videti kot dekle, ki se vda brez boja. Kako boš naprej?

Ko sem dala odpoved, sem padla v depresijo. Sedaj ne vidim smisla v izobraževanju do konca. Pred mano je tema in za mano je tema. Zaradi pretresov v službi imam tudi zdravstvene težave - kakor je rekel zdravnik, je vzrok za nočne napade dušenja psihične narave. Ponoči sanjam o šoli, o otrocih. Nikoli ne bom pozabila, kako je punčka (gojenka) jokala ob mojem odhodu ... (sama začne jokati). Želim si oditi iz tega kraja in drugje zaživeti na novo.

Potemtakem ne razmišljaš več o karieri romske svetnice?

Na splošno se mi zdi, da bodo Romi s svojim predstavnikom v občinskem svetu veliko pridobili. Toda sama sem opustila misel na to, kajti za ta boj nimam fizičnih moči.