Diskriminatorni vsakdanjik

V Prosenjakovcih 51, v vasi, ki je le lučaj od meje z Madžarsko, so nas na dvorišču pričakali dolga vrv z opranim perilom, pes in nekoliko zmedene kure. Romske družine Horvat, štirih otrok, mame Veronike in njenega zunajzakonskega partnerja Šandorja Kovača, ni bilo doma, odšli so po nakupih v Mursko Soboto. Tja, od koder so jih preselili pred nekaj dnevi. Njihova selitev pa je v tej mirni dvojezični vasi dvignila verjetno več prahu kot napovedi obeh svetovnih vojn.

Kot sta pojasnila zakonca Rumič (soseda Horvatovih), o prodaji hiše v njihovi neposredni bližini niso vedeli nič. Komaj so opazili, da se stari sosedi selijo, že so čez dve uri tam zagledali Horvatove. Za njimi pa se je pripeljalo pet policijskih vozil. Prijazni komandir policijske postaje Murska Sobota je v zvezi s tem pojasnil, da so policisti na telefonsko številko 113 dobili anonimen klic. Neznanec jih je obvestil, da bodo Prosenjakovčani selitev romske družine preprečili s silo in da imajo zbrani pred hišo s seboj kmečko orodje: sekire, motike itd.

Deset primerno oboroženih policistov je na kraju samem ugotovilo, da pred hišo ni nobenih razjarjenih vaščanov. "Res pa je, da so se ljudje začeli zbirati potem, ko so tja prišli policisti. V pogovoru s policijo so izražali ogorčenje zaradi preselitve Romov, ker je ta potekala brez njihove vednosti," je pojasnil komandir Jožef Prša.

Kot je razložila Veronika Horvat, je morala zbranim vaščanom in policistom pokazati dokumentacijo, ki je dokazovala, da je hiša v Prosenjakovcih njena last. Da jo je kupila s pomočjo murskosoboškega stanovanjskega sklada in že plačala kupnino štiri milijone tolarjev in pol in da bo še nadaljnjih 15 let odplačevala posojilo v mesečnih obrokih po 29.132 tolarjev.

Proti Romom nimam nič, ampak ...

Horvatovi so pred selitvijo živeli v napol porušenih barakah v središču Murske Sobote, ki so v skladu z občinskimi načrti že dlje čakale na rušenje. Dvanajstim gospodinjstvom iz barak, od katerih je bila več kot polovica romskih, je stanovanjski sklad Murska Sobota po besedah direktorice Andreje Kuhar več let iskal različne možnosti za selitev. Družina Horvat pa se je edina na svojo željo preselila iz občine. Toda dokumentacija, ki jo je pokazala Veronika in ki dokazuje zakonsko podlago za selitev, vaščanov očitno ni pomirila. Še isti večer so sklicali sestanek vaškega odbora, kjer je 35 prisotnih med drugim sprejelo takle sklep: "Odločno nasprotujemo vsaki vsiljivi vselitvi neznane družine v vas Prosenjakovci, ki je domnevno socialno problematična z zelo problematično preteklostjo." Zato so se tudi odločili bojkotirati občinsko proslavo in jesenske lokalne volitve. Predsednik vaškega odbora Janez Vukan je bil deležen očitkov, češ zakaj selitve Horvatovih ni preprečil. "S funkcije sem odstopil, ker naš župan, ki bi moral zagovarjati svoje ljudi, tega ni storil. Nesramno je do naše madžarske narodne skupnosti, da so nam porinili Rome, in to take, kot je ta možakar, ki je, kot se govori, zelo problematičen," je dejal sedaj že bivši predsednik vaškega odbora. "Problematični možakar" je Šandor Kovač, Veronikin partner; od kod in kako je do ljudi prišel podatek (ta naj bi bil zakonsko varovan) o t. i. kriminalni Kovačevi preteklosti in o tem, da nima slovenskega državljanstva, nihče ne ve. Ravno tako ni jasno, kje so vaščani našli razlog za trditev, da so Horvatovi "socialno problematični", in na kakšni podlagi ukazujejo šestim ljudem, kje ti smejo bivati in kje ne.

Spektakularnost preselitve se s tem ni končala. Po vasi so se razširile govorice, da se je romska družina selila v spremstvu policije - torej na silo. Zato je policija naslednji dan sklicala varnostni sosvet, kjer je položaj pojasnila.

Pet dni kasneje je občinski svet Občine Moravske Toplice s trinajstimi glasovi za in enim proti sprejel sklep, da je "odnos sosednje Mestne občine Murska Sobota do Občine Moravske Toplice neprimeren, način njenega ravnanja pa vreden obžalovanja in ne služi dobrim sosedskim odnosom". Na predlog svetnika Tiborja Vorosa so od Mestne občine Murska Sobota zahtevali, "da nedolžno romsko družino, katero je na nezakonit in nepošten način pripeljala v Prosenjakovce 51, sprejme nazaj in ji preskrbi stanovanje v Murski Soboti". V tem dokumentu Tibor Voros, ki ni samo občinski svetnik, ampak zaseda tudi položaj predsednika madžarske narodne samoupravne skupnosti, zagotavlja, da bo v 30 dneh pridobil sredstva za odkup nesrečne hišice. Nam pa je dejal, da je "družina Horvatovih žrtev etničnega čiščenja občine Murska Sobota, konkretno župana Antona Slavca". Ravnanje soboškega župana je primerjal z Miloševićevim delovanjem in dodal: "Domačini se ne bodo strinjali s tako naselitvijo. Vedo, da v Murski Soboti obstaja romsko naselje, naj si tam najdejo prostor." Na pripombo, da se Prosenjakovci z zahtevami po selitvi približujejo standardom "etnične čistoče", je odgovoril: "Veste, mi svojih socialnih problemov ne selimo."

Soboški župan Anton Slavc o izjavi Tiborja Vorosa sploh ni hotel govoriti. "Lahko le rečem, da je govoriti podobne stvari maloumno. Če Romi za koga niso ljudje, ki si lahko kupijo hišo in se tja preselijo, občina pri tem ni nič kriva. V Murski Soboti v sožitju s sosedi po različnih stanovanjih živi okrog 300 Romov. Prvi smo sprejeli romskega svetnika v občinski svet, že dolgo pred tem, preden je ustavno sodišče k temu zavezalo druge občine ..."

Kaj natančno moti Prosenjakovčane pri selitvi Horvatovih? Že omenjena zakonca Biserka in Branko Rumič, ki sta med čakanjem na Horvatove prijazno ponudila pijačo, sta pojasnila, da proti Romom nimata nič, toda naj bodo tam, kamor spadajo - in to v Murski Soboti. "Mi smo tukaj mirno živeli, tako pa niti spati ne bomo mogli več mirno. Mladi zaradi Romov ne bodo več hoteli ostati, nazadnje še mi ne bomo mogli živeti tukaj," je potožila Biserka. Povedala sta še, da Prosenjakovce od časa do časa doleti kaj slabega: "Porinili so nam begunce - v prehodni dom, zdaj še Rome." Biserka je dodala, da se zdaj najbližji sosedi dogovarjajo o odkupu hiše s skupnim denarjem, toda za zdaj se še ne ve, kdo in koliko bo prispeval.

Veliko mlajši namestnik predsednika vaškega odbora Ernest Malačič, ki smo ga ujeli med igranjem nogometa, osebno prav tako nasprotuje selitvi: "Zato ker vem, kakšna družina je to, kaj se govori o njih - kako so kradli. Delajo se lepe, da ne bodo več, ampak če so kradli do zdaj, bodo verjetno tudi naprej. A kaj hočemo, izseliti jih ne moremo, to je, kot če bi mene hoteli seliti iz moje hiše ..." Vaščane je po njegovem strah, da se bodo Romi naselili po vseh Prosenjakovcih, saj so samo v spodnjem delu vasi prazne tri hiše. "V vasi je več starejših domačinov, kmalu jih ne bo. Kaj bo z njihovimi hišami?" Toda o zamisli o odkupu hiše ni razglabljal, zatrdil je le, da svojega denarja za to ne bo dal.

Vsi ti domačini so vsak posebej prav simpatični in prijazni in jih je s človeškega vidika mogoče razumeti. Vendar vživeti se je treba tudi v kožo Horvatovih, ki so se po izkrcanju iz stare katrce brez registrskih tablic raztepli po dvorišču. "Ah, ti novinarji, slikarji!" se je močno naglas zadrl Šandor Kovač. Vsega hudega vajeni, a le nekoliko v skrbeh zaradi navideznega negodovanja in dretja sva se s fotografinjo na povabilo počasi premaknili v hišo. Tam pa je bilo že po nekaj spregovorjenih besedah jasno, da se glasni Šandor z opaznim zlatim križem na prsih z dretjem bolj heca kakor misli resno. "Žal mi je za vse moje grehe. Priznam, ni zapora v nekdanji Jugoslaviji, kjer me ni bilo (naštel jih je več kot 13). Toda potem ko mi je soproga podarila otroke, sem se umiril," je začel razlagati, kakor pravi sam o sebi, nekdaj pravi potujoči Rom. Državljanstva, kot trdi, nima, in to nobenega, kajti dokumenti ZRJ naj bi se bili izgubili ali bili celo uničeni nekje na občini. "Sedaj živim od tega, da zbiram železo." Odločno je zanikal, da ima v hiši orožje, in priznal, da se krasti dandanes enostavno ne splača.

Veronika Horvat, ki so jo na centru za socialno delo pohvalili kot odgovorno mater, je razložila, da si je dom iskala že dlje časa. Pregledala je več hiš, toda ali te niso bile povsem primerne (brez kopalnice) ali pa je naletela na veliko nasprotovanje sosedov. Ponujali so ji tudi preselitev v romsko vas Pušča: "Toda jaz nočem, da se moji otroci družijo z Romi. Hočem, da končajo šolo in da si znajo prislužiti kruh sami. Tako, da grem raje v šotor kakor na Puščo." Kasneje je stanovanjski sklad našel hišico v Prosenjakovcih. "Hiše si vse do zadnjega trenutka nismo mogli ogledati, ker nam je ne bi hoteli prodati. Ogled sam pa smo opravili na hitro," je pojasnila Veronika. Ko je že plačala notarja za overitev kupoprodajne pogodbe, so jo obvestili, da se morajo seliti čim prej, ker bodo staro barako v Murski Soboti začeli rušiti. "Kolikor se sliši, nas bodo od tukaj nagnali nazaj v Mursko Soboto. Mi smo vsi za to, da gremo tja. Tam nismo imeli takih težav s sosedi. Toda naj nam vrnejo tisto, kar smo vložili v hišo," je dejal Šandor. Hiša v Prosenjakovcih je po mnenju črnolase Veronike predaleč od zdravnika, trgovine, cerkve in šole ... Otroci naj bi se po preselitvi vozili v prejšnjo šolo. Toda po drugi strani je materi štirih otrok, ki bi bila rada čim dlje od svojih rojakov, ta hiša všeč in bi z družino ostala tam, kjer je, če bi se sosedi umirili.

Rome v Murgle

Na drugem koncu Slovenije, sicer tudi ob meji, toda hrvaški, so nekateri ravno tako v skrbeh zaradi svojih romskih sosedov kot vaščani iz Prosenjakovcev. Podobnosti med primeroma je več. Župan občine Semič Ivan Bukovec je v predvolilnem boju pred leti v gradivu, ki ga je razpošiljal tudi po romskih vaseh, uporabljal geslo v slogu: "Zakaj nam pošiljate narkomane, če imamo že cigane." V občini Semič so takrat razpravljali o vzpostavitvi centra za pomoč odvisnikom (v Prosenjakovcih pa se pritožujejo nad prehodnim domom za tujce). Poleg tega so sedaj dobili še civilno pobudo krajana. Konkretno je to Savo Nešković, ki je petim institucijam poslal pismo (nobena se še ni odzvala), v katerem opozarja, da bo, če država ne bo ukrepala proti ravnanju Romov (ti so ga napadli, ko jih je zalotil pri kraji), organiziral vaščane. S skupnimi močmi bodo začeli postavljati ovire na cesti, da bi Romom preprečili vožnjo z neregistiranimi avtomobili in jim onemogočili gibanje v bližnji okolici. Na vprašanje, kako bo ločil "nevarne" Rome od "nedolžnih", je dejal, da ima za to že dovolj izkušenj. "Osebno proti Romom nimam nič, nasprotujem institucijam, ki mi ne zagotavljajo varnosti. Imam orožje in se lahko branim sam, brez pomoči demokratične države. Veliko sem streljal tudi v tarčo, in Roma ne bom ubil, a onemogočil ga bom vsekakor." O svojih organizatorskih sposobnostih ne dvomi, saj je bil, kot pravi, aktivni udeleženec osamosvojitvenega boja za Slovenijo. Tudi karizme temu nekaj več kot 60-letnemu polkovniku ne manjka. Toda ali mu njegove zasluge, izkušnje in druge človeške kvalitete dajejo pravico, da z Romi, ki jih zaloti pri kraji, fizično obračunava? Zakaj ne bi poklical policije? "Katere policije? Saj se, če je škoda manjša od petih tisočakov, sploh ne oglasijo. Tukaj ne govorimo o denarni vrednosti, ampak o dejanju kot takem." In smo tam ... pri slovarski opredelitvi diskriminacije - dejanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primerjavi z drugimi. Ali če želite pri pojmu rasizma - miselnost ali ravnanje, ki temelji na rasnem razlikovanju, zlasti glede na družbeno vrednost, pravice. Ni čudno, da se je v zadnjih dveh ali treh letih iz občine Semič, po pričevanju predsednika tamkajšnjega romskega društva, odselilo veliko Romov, in to predvsem zaradi nevzdržnih stikov z okolico. Polkovnik je že malo za šalo, malo zares predlagal županu, naj se semiškim Romom s skupnim denarjem kupi hiša v Murglah. Zakaj ravno tam? "Ker je to ugledno naselje, mi v Semiču smo pa že dovolj naredili zanje."