3. 9. 2002 | Mladina 35 | Politika
Aretacija kot zdravilo
Bo obramba Joška Jorasa postala “nacionalni interes”?
Dvojec za južno mejo: Starman & Joras
© Marko Jamnik
Čeprav smo se v Sloveniji zgražali nad incidenti, ki jih je v Piranskem zalivu vsak dan uprizarjala hrvaška policija, smo incident, ki ga je na kopnem, točneje v Mlinih, enem od treh spornih obmejnih zaselkov, ponovno uprizoril Joško Joras s pomočjo sklada kmetijskih zemljišč, sprejeli kot junaško dejanje. Za kaj gre? Tudi Slovenija se je, tako kot Hrvaška, zavezala, da bo ob nedefinirani meji spoštovala stanje iz leta 1991. Vlada se je celo odločila, da se 61. člen zakona o ustanovitvi občin na območju treh spornih zaselkov ne bo izvajal do sprejetja dokončnega dogovora o meji, da do takrat ne bo posegala na sporno območje in da tam velja, enako kot na morju, stanje, ki je veljalo junija 1991. Kljub temu je Sklad kmetijskih zemljišč Republike Slovenije z Joškom Jorasom sklenil zakupno pogodbo o upravljanju 2,5 hektarja zemljišča na levem bregu Dragonje, na katerem naj bi Joras vzrejal konje. Slovenski mediji so na dan, ko je Joras čez mejo na mejnem prehodu Sečovlje pripeljal prvo kobilo z žrebetom, zapisali (bilo je le nekaj dni pred aretacijo), da je s sklenitvijo zakupne pogodbe ponovno dokazal, da so sporno zemljišče in sporni zaselki še vedno v pristojnosti in pod jurisdikcijo Slovenije. Pri tem bi se veljalo spomniti, kako smo se odzvali na naši strani, ko so hrvaški ribiči pred obalo Kanegre pred leti postavili školjčišče.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
3. 9. 2002 | Mladina 35 | Politika
Dvojec za južno mejo: Starman & Joras
© Marko Jamnik
Čeprav smo se v Sloveniji zgražali nad incidenti, ki jih je v Piranskem zalivu vsak dan uprizarjala hrvaška policija, smo incident, ki ga je na kopnem, točneje v Mlinih, enem od treh spornih obmejnih zaselkov, ponovno uprizoril Joško Joras s pomočjo sklada kmetijskih zemljišč, sprejeli kot junaško dejanje. Za kaj gre? Tudi Slovenija se je, tako kot Hrvaška, zavezala, da bo ob nedefinirani meji spoštovala stanje iz leta 1991. Vlada se je celo odločila, da se 61. člen zakona o ustanovitvi občin na območju treh spornih zaselkov ne bo izvajal do sprejetja dokončnega dogovora o meji, da do takrat ne bo posegala na sporno območje in da tam velja, enako kot na morju, stanje, ki je veljalo junija 1991. Kljub temu je Sklad kmetijskih zemljišč Republike Slovenije z Joškom Jorasom sklenil zakupno pogodbo o upravljanju 2,5 hektarja zemljišča na levem bregu Dragonje, na katerem naj bi Joras vzrejal konje. Slovenski mediji so na dan, ko je Joras čez mejo na mejnem prehodu Sečovlje pripeljal prvo kobilo z žrebetom, zapisali (bilo je le nekaj dni pred aretacijo), da je s sklenitvijo zakupne pogodbe ponovno dokazal, da so sporno zemljišče in sporni zaselki še vedno v pristojnosti in pod jurisdikcijo Slovenije. Pri tem bi se veljalo spomniti, kako smo se odzvali na naši strani, ko so hrvaški ribiči pred obalo Kanegre pred leti postavili školjčišče.
S sporazumom Račan-Drnovšek, ki je sila podoben tistemu, ki so ga že pred desetimi leti predlagali takratni istrski župani z obeh bregov Dragonje, skrajneži v obeh državah vsekakor niso zadovoljni od samega začetka. Po dobrem letu pa je, kot se za vse nacionalistične sindrome tega sveta spodobi, vprašanje slovensko-hrvaške meje v obeh državah ponovno postalo ujetnik notranjepolitičnih, osebnih, prestižnih in predvsem absurdnih sporov. Hrvaške oblasti so Jošku Jorasu s tem, ko so ga aretirale, naredile največjo možno uslugo. Ko so mu parlamentarne stranke namenile vso pozornost, so njegovemu povzročanju incidentov na meji podelile legitimnost. Več ko jih bo, več težav bodo imeli pogajalci, položaj bo bolj zaostren, možnosti za dialog in dogovor pa manjše.
Joško Joras je v puljskem zaporu že deset dni. Hrvaški policisti so mu na mejnem prehodu Sečovlje po nalogu sodnika za prekrške iz Umaga odvzeli prostost zaradi neplačila denarnih kazni v skupni vrednosti okoli 800 evrov, ki si jih je bil Joras prislužil s kršenjem javnega reda in miru oziroma z nespoštovanjem in nepriznavanjem začasne meje. Joras je v zadnjih letih, vsakič v dobro izbranem trenutku v času kislih kumaric, po znanem scenariju v navzočnosti medijev čez mejni prehod iz Slovenije na svoj dom hotel pripeljati več, kot dovoljuje hrvaška zakonodaja. Prevažal je pralni stroj, otroško spalnico, velike količine mleka ... Zaplet je navadno trajal, dokler Joras ni popustil in se z natovorjenim avtomobilom vrnil v Slovenijo. Da hrvaški obmejni organi ravnajo korektno, je potrdil direktor slovenske carine in dodal, da bi tudi slovenski cariniki v nasprotnem primeru ravnali enako. Joras pa je kljub vsemu vztrajal in trdil, da med državama ni mejnih prehodov, temveč samo kontrolne točke, saj meja ni določena. Da Joras nima prav, je pred dnevi na TVS povedal tudi notranji minister dr. Rado Bohinc in ponovno potrdil, da v Sečovljah ni samo kontrolna točka, temveč zakonit mejni prehod. Skratka, Joras je kršil zakon, zato so ga hrvaški organi kaznovali. Ker pa Joras, kot je znano, ne priznava hrvaške jurisdikcije, kazni ni plačal. Mimogrede, po sporazumu Drnovšek-Račan sporni zaselki na levem bregu Dragonje ostanejo na Hrvaškem, tam pa so bili tudi že pred osamosvojitvijo.
Sicer pa aretacija Joška Jorasa na hrvaški strani pomeni neke vrste pomiritev razmer. To, da morajo hrvaške oblasti nekaj storiti z Jorasom, so med drugimi zahtevali ogorčeni umaški ribiči, ki so Jorasovo izzivanje na meji in njegovo razobešanje zastav jemali kot žalitev. Spomnite se, kakšni so bili odzivi v Sloveniji, ko je pred približno desetimi leti italijanski poslanec nacionalnega zavezništva Roberto Menia sredi Kopra razobesil italijansko zastavo. Na Hrvaškem so z aretacijo seveda zadovoljni in pravijo, da se je oblast v primeru Joras končno odzvala kot oblast pravne države. Damir Kain, saborski poslanec in podpredsednik IDZ, pravi: “Jorasu je morda Hrvaška naredila celo uslugo, saj so se že začeli zbirati posamezniki (več kot sto), ki bi protestirali na njegovem posestvu. Sicer pa je Joras šarlatan, instrument v rokah slovenskih provokatorjev. In to do trenutka, ko bi se mu lahko zgodilo kaj hudega. Tedaj bi postal politični simbol in mučenik." Da je Joras provokator, menijo tudi skoraj vsi poslanci iz slovenske Istre. A četudi ima Kain sicer prav, ko pravi, da so hrvaške oblasti Jorasu naredile uslugo in ga z aretacijo pravzaprav zavarovale, spregleduje, da ga je hrvaška oblast s tem, ko še ni kaznovala mladeničev, ki so z njegove hiše sneli slovensko zastavo, že začela povzdigovati v mučenika.
Čeprav je generalni direktor slovenske policije Marko Pogorevc dejal, da slovenska policija ni nikoli v preteklosti ukrepala na drugem bregu Dragonje in da torej ne vidi nobenega razloga, zakaj bi nenadoma od nje zahtevali kršitev zakonov, se je za to prejšnji teden zavzelo kar nekaj slovenskih političnih strank (tudi vladna SLS) in organizacij. Novorevijaši so celo ustanovili Odbor za varstvo slovenskih državljanov pred tujo državo. Sicer pa to ne bi smelo biti nepričakovano. Dr. Andrej Bajuk je v času predsedovanja vladi po nasvetu svojega svetovalca za vprašanja meje v Istri odvetnika Daniela Starmana in ob podpori Janeza Janše hotel izpeljati nekakšno policijsko intervencijsko akcijo onstran reke Dragonje.
O temi v dnevnih novicah:
O meji
V vojno zaradi rib?
Za 30 dni v zapor