Mejni gambit

V dobrem tednu dni se je diplomatski gambit, ki ga je pred več kot enim letom zaigrala slovenska vlada, iztekel v doslej najhujšo zaostritev odnosov s Hrvaško, ki so skoraj v popolnosti izničili desetletje dolga pogajanja o meji med državama. Znano je, da je gambit tista šahovska otvoritev, v kateri igralec zaradi določenih prihodnjih koristi zavestno žrtvuje kakšno manjšo figuro - na primer kmeta. Ta vloga je bila v slovensko-hrvaških odnosih že od nekdaj prepuščena Jošku Jorasu. V parafiranem obmejnem sporazumu Drnovšek-Račan so bili sporni zaselki ob Dragonji, kjer stoji tudi hiša Joška Jorasa, prepuščeni Hrvaški, Slovenija pa je v zameno dobila koridor z dostopom do mednarodnih voda. V povezavi z maloobmejnim sporazumom in sporazumom o jedrski elektrarni Krško se je za nekaj trenutkov že zdelo, da se bosta oba premiera vpisala v zgodovino. Potem se je zapletena zgradba sporazumov nenadoma začela sesuvati; sporazum o jedrski elektrarni je v Sloveniji romal na ustavno sodišče, Hrvaška pa je pričela zavlačevati izvajanje maloobmejnega sporazuma (SOPS-a) in zavrnila podpis sporazuma o meji. Nato je bilo gambita nenadoma konec in kmet, ki bi moral biti žrtvovan, se je na lastno pest v vlogi mučenika s pompom znova vrnil v igro. Hrvaški ribiči so v povračilni akciji obkolili slovenske barke v spornem morskem “trikotniku”, ki si ga lastita obe državi, in diplomatska partija šaha se je znova vrnila na začetek. Slovenska diplomacija je v sporu delovala zmedeno in nemočno, hrvaški organi pa so s kršitvijo pravic Joška Jorasa in ponovnim poskusom nadzora polovice Piranskega zaliva pokazali visoko stopnjo nasilja in prekucništva.

Provokacije

Odgovornost za nastali položaj je vsekakor na strani obeh vlad. Ne glede na poznejše kršitve pravic Joška Jorasa v postopku pred hrvaškimi organi je nesporno dejstvo, da so slovenski organi s podpisom sporne zakupne pogodbe z Joškom Jorasom dali povod za novo serijo incidentov med državama. To je, žal, samo ena od podobnih potez, s katerimi so slovenski organi že v preteklosti poskusili spremeniti dejansko stanje na južni meji v korist Slovenije. Ni nenavadno, da se je večina teh enostranskih potez porodila med politiki na desni strani političnega spektra. Konflikti so se pričeli že tedaj, ko so 14. junija 1994 poslanci Dimitrij Rupel, Zmago Jelinčič in Zoran Thaler obiskali sporne zaselke na južni meji. V kontekstu zapletov z južno mejo se je zgodila tudi zavrnitev ratifikacije sporazuma o obmejnem sodelovanju, ki ga je dve leti blokirala prav Slovenska ljudska stranka, razmere pa so se še dodatno zaostrile zaradi poraznega sklepa Bajukove vlade o "stalni prisotnosti policije na levem bregu Dragonje v katastrski občini Sečovlje", ki bi ob poskusu realizacije gotovo pripeljala do resnih oboroženih konfliktov s Hrvaško. Slovenski parlament je prav tako, čeprav po vrsti enostranskih hrvaških dejanj (graditev mejnih prehodov, nadzoru v Piranskem zalivu), pri določitvi občin vključil in nato izključil sporne zaselke v slovenske občine. Ti so pozneje dobili hrvaške, pa tudi slovenske hišne številke. Olja na ogenj je že leta 1994 prilil tudi slovenski odbor za mednarodne odnose, ki je kot slovensko pogajalsko stališče zahteval "mejo na Mirni", kar ni bilo daleč od podobnih zahtev Starmanovega odbora in Slovenske nacionalne stranke, ki sta se zavzemala za postavitev slovensko-hrvaške meje precej južneje od sedanje meje na Dragonji. Hkrati je slovenska politika storila le malo za to, da bi imela v rezervi sredstva za učinkovite odgovore na hrvaško politiko izvršenih dejstev; z nekaj gumijastimi čolni, vojsko, ki se zaradi zahtev zveze Nato reorganizira v nekaj specializiranih služb za potrebe “evroatlantskega zavezništva”, in slabotnim mornariškim bataljonom vsekakor ni mogoče zagotavljati zaščite slovenskih interesov v Piranskem zalivu.

Tudi politika Hrvaške ni bila veliko boljša. Hrvaški policijski čolni so redno vstopali v sporni “trikotnik” morja, ki si ga v Piranskem zalivu in južno od njega prisvajata obe državi, in privajali slovenske ribiče. Hrvaška načel, ki jih je zagovarjala na svojih južnih mejah, ni želela uporabiti na svoji severni meji. Na jugu, z Bosno, Hrvaško in Srbijo, je Hrvaška želela mejo, kot je zapisana v katastrih, na severu pa mejo, kot se je "de facto" ustvarila z nadzorom hrvaške policije v slovenskih delih občine Piran. Tu Hrvaška ravna enostransko in nenačelno, saj občini Piran formalno pripadajo tudi Škrile, Bužini, Mlini in Škodelini. Sklepi Badinterjeve komisije, ki jih upoštevata tako Hrvaška kot Slovenija, pa nikjer ne govorijo o tem, da bi imele nove države pravico do zasedbe ozemelj, ki niso deli njihovih občin, pa čeprav so jih in jih še zmeraj dejansko nadzorujejo. To je povsem razvidno tudi iz najnovejšega incidenta na hrvaško-jugoslovanski meji. Tam Hrvaška želi v katastrih zapisano ozemlje, ki je po spremembi rečnih strug ostalo na jugoslovanski strani. Prekucništvo hrvaške zunanje politike je opaziti tudi v večkrat ponujenih koncesijah, v katerih je Sloveniji najprej ponujala dve tretjini Piranskega zaliva, nato pa se je znova vračala na svoja prvotna izhodišča o delitvi Piranskega zaliva na polovici. S tem je hrvaška politika uspešno prekršila temeljno pravilo diplomatskih pogajanj, po katerem “ni mogoče umakniti koncesije, v katero si že privolil”. Hrvaška je od leta 1995 pa vse do letos vztrajno zavračala tudi vse predloge, ki jih je dal ameriški obrambni minister William Perry, in bila redna kršiteljica že podpisanih meddržavnih pogodb s Slovenijo. To velja tudi glede iskrenosti hrvaškega predloga o razdelitvi Piranskega zaliva po načelu "črte enake sredine", v katerem je Hrvaška obljubljala Sloveniji “neškodljiv prehod”, ki ga že tako ali tako zagotavljajo mednarodne konvencije in ga lahko Hrvaška enostransko suspendira, kadarkoli to želi.

Zamrznitev

Slovenska zunanja politika je zaradi konfliktnega razvoja odnosov s Hrvaško pred težko odločitvijo. Dosedanji sveženj sporazumov je bil gotovo največji dosežek slovenske diplomacije doslej, zato bi bilo najbolj modro pri tem, kar je doseženo, vztrajati tudi v prihodnje. Tu ima predsednik slovenske vlade vsekakor prav. Če pa je možnost vse hujših konfliktov s Hrvaško realna perspektiva, potem je arbitraža kot ena od rešitev danes vsekakor bolj sprejemljiva kot kadarkoli. Dobro obveščeni viri v slovenskem zunanjem ministrstvu ocenjujejo, da bi to pomenilo tudi razveljavitev vsega, kar je bilo v težkih pogajanjih s Hrvaško že dogovorjeno. V najhujši obliki to pomeni odpoved maloobmejnemu sporazumu in sporazumu o Krškem, v najblažji obliki pa ponovno dogovarjanje o celotni problematiki meje. Ker je bila Slovenija doslej v zameno za neposreden izhod oziroma stik slovenskih ozemeljskih voda z mednarodnimi vodami Hrvaški pripravljena priznati suverenost na spornih obmejnih ozemljih, bi to seveda znova zahtevalo revizijo slovenskih pogajalskih izhodišč z zahtevo po priznanju kopenske meje južno od Dragonje. Taktični "umik" Slovenije s tromeje občin Sečovlje, Savudrija Kaštel na sredino reke Dragonje, ki bi Hrvaški prepustil spornih 113,279 hektarja ozemlja (ki jih dejansko že "ima"), je bil po sedanjih predlogih slovenskih pogajalcev namreč možen le v primeru, da si Slovenija pridobi izhod na odprto morje in ustrezni del Piranskega zaliva.

Vse to morda sploh ne bi bilo slabo tudi zato, ker je celo v sporazumu Drnovšek-Račan skrita vrsta nejasnosti. Ni namreč jasno, kaj bi se zgodilo s slovenskim vstopom v mednarodne vode po predlaganem “dimniku”, če bi Hrvaška poskusila svoje teritorialne vode razširiti. Hrvaška ima namreč v skladu z mednarodnimi konvencijami pravico do razširitve svojega teritorialnega morja. V skladu s Konvencijo o pomorskem pravu (ki dovoljuje razširitev hrvaških voda na 12 milj), bi mednarodne vode, ki jih potrebuje Slovenija, preprosto “izginile”. Ena od možnosti, ki v tem trenutku zato znova pridobiva pomembnost, pa je ponovni razmislek o tem, da se sporni del morja razglasi za "Beneško ožino". To je leta 1994 predlagal takratni zunanji minister Dimitrij Rupel, prava avtorica te ideje pa je sedanja ustavna sodnica dr. Mirjana Škrk. V ženevski konvenciji iz leta 1958 je namreč ožina določena kot "plovna pot, prekrita s teritorialnimi morji, ki povezuje dva dela odprtega morja ali odprto morje s teritorialnim morjem tuje države". Ta konvencija pa je hkrati za morske ožine določila režim neškodljivega prehoda. S tem bi vsaj režim “neškodljivega prehoda” tudi za slovenske ladje in tiste, ki plujejo v Slovenijo ali iz nje, dobil nekoliko bolj čvrsto mednarodno osnovo. Prav tako ne bi bilo slabo, če bi si država v naslednjih letih pravočasno priskrbela sredstva za efektivno izvajanje svoje oblasti v Piranskem zalivu. In če že barantanje s Hrvaško ni obrodilo sadov, potem ne bi bilo slabo, če bi vladni pogajalci spor res prepustili arbitraži, politiki pa pogajanja medtem zamrznili, tako kot to znajo kitajski diplomati, ki trdijo, da so “potrpežljivi ljudje”, ki se ne dajo sprovocirati, radi pokažejo svoj veliki zid in ob tem ponavljajo, da lahko na primerne rešitve počakajo ne samo nekaj let, pač pa tudi nekaj desetletij, če je potrebno.