10. 9. 2002 | Mladina 36 | Politika
S poezijo nad mejo
Meddržavni literarni incident neposredno nad Dragonjo
S peticijo nad politiko in turiste
© Denis Sarkić
"Svetujem vam, da tega, kar ste zdaj naredili, tam na oni strani ne ponovite," je svetoval slovenski carinik kolegu Sarkiću, ki je med prečkanjem mejnega prehoda Sečovlje z že dodobra utečeno kretnjo poblisknil z listnico, kjer se je takoj zraven osebne lesketala tudi novinarska izkaznica z mastnim rdečim napisom PRESS. "Ne bodo vas spustili, najbolje bo, da rečeta, da sta namenjena v Poreč." Kolegu iz druge revije so svetovali, naj trdi, da je prišel slikat ptiče, vendar mu ni potem hrvaška obmejna policija nasedla čisto nič bolj, kot je nasedla najinemu gambitu, da greva kockat v igralnico Mulino, ki je v neposredni bližini Jorasove domačije. "Bojim se da danas nećete imati previše sreće," nama je pot brezprizivno zabetoniral plečati uniformirani brkonja, ki je na najino nedolžno povpraševalno mežikanje odbrundal z: "Pa čitate valjda novine, znate kako je, Joras i to ..." Preden so naju v elegantnem loku obrnili za 180 stopinj, so nama povedali še, da je vse skupaj zaradi najine varnosti, na kar sta jih zanimali še imeni najinih očetov, materi sta se jim zdeli nepomembni.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
10. 9. 2002 | Mladina 36 | Politika
S peticijo nad politiko in turiste
© Denis Sarkić
"Svetujem vam, da tega, kar ste zdaj naredili, tam na oni strani ne ponovite," je svetoval slovenski carinik kolegu Sarkiću, ki je med prečkanjem mejnega prehoda Sečovlje z že dodobra utečeno kretnjo poblisknil z listnico, kjer se je takoj zraven osebne lesketala tudi novinarska izkaznica z mastnim rdečim napisom PRESS. "Ne bodo vas spustili, najbolje bo, da rečeta, da sta namenjena v Poreč." Kolegu iz druge revije so svetovali, naj trdi, da je prišel slikat ptiče, vendar mu ni potem hrvaška obmejna policija nasedla čisto nič bolj, kot je nasedla najinemu gambitu, da greva kockat v igralnico Mulino, ki je v neposredni bližini Jorasove domačije. "Bojim se da danas nećete imati previše sreće," nama je pot brezprizivno zabetoniral plečati uniformirani brkonja, ki je na najino nedolžno povpraševalno mežikanje odbrundal z: "Pa čitate valjda novine, znate kako je, Joras i to ..." Preden so naju v elegantnem loku obrnili za 180 stopinj, so nama povedali še, da je vse skupaj zaradi najine varnosti, na kar sta jih zanimali še imeni najinih očetov, materi sta se jim zdeli nepomembni.
Tako sva se lahko pridružila že precej pisani družbici na enak način zarotiranih novinarjev in protestnikov. Na popoldne enega toplejših dni tega novembrskega poletja je atmosfera najbolj vrela v neposredni bližini preproste, s prastarim rožičastim prtom prekrite mizice z napisom Slovenija ZA Jorasa, kjer se je podpisovala peticija interniranemu gospodu v prid in ob kateri je živce zaradi zagamanosti hrvaških organov izgubljala zdaj ta, zdaj ona istrska ženica, medtem ko je hrvaške novinarje (ti so proniknili na našo stran brez najmanjšega problema) zanimalo predvsem, koliko (ne koliko sto, ampak koliko) ljudi je za zdaj peticijo že podpisalo. Vsekakor so jo podpisali prav vsi slovenski literati, ki so se do točke izkrcanja pripeljali z avtobusom in se potem dostojanstveno sprehodili do Plovanije.
Tik preden so dosegli ciljno ravnico hrvaške carinske postaje, so se jim na samem koncu mosta v neprebojen blok postavile hrvaške uniforme in jim izza enako neprebojnih sončnih očal strumno zdiktirale, naj se obrnejo, da v Hrvaško ob tem času ne bodo prišli in da je vse skupaj v njihovo lastno dobro, saj da jim hrvaška policija ne more zagotoviti varnosti. "Kaj, bo kdo streljal, bo kdo hand-granato na nas vrgel?" je priletelo nekje iz zadka strnjene kolone, vlogo glavnih pogajalcev pa sta prevzela Dane Zajc in Franci Feltrin, tudi uradno glavna predstavnika Odbora za zaščito slovenskih državljanov pred tujo državo, ki so ga ustanovili pri Slovenski konferenci Svetovnega slovenskega kongresa. Najprej sta poskusila policiste prepričati, da bodo udeleženci zbora, ki naj bi pri Jorasovi domačiji z branjem pesmi izrazili protest proti protipravni ugrabitvi slovenskega državljana, za celo kožo - če je treba - magari poskrbeli sami, nakar sta se spravila dokazovat, da grejo vsi skupaj tako ali tako na zasebno posest in da ne bo nobenega javnega shoda, torej nima tudi nihče nikomur nič jamčiti; vse brez haska.
"Kaj, nas boste bili? Zaprli? Saj nismo lopovi, smo inteligentni ljudje!" je nazadnje privrelo iz Francija Feltrina, ko se je začela neizprosna falanga pomikati naprej in je skušala prišleke dobesedno zriniti nazaj na slovensko stran: "Ne dirajte me! Ne dirajte, ja stojim tu!" Falanga se je ustavila, vendar ne tudi globoko šokirani monolog: "Nekaj slovenskih intelektualcev se bojite, nimamo orožja, samo par svinčnikov, vi pa s pištolami, vas ni nič sram?! Naši turisti vam polnijo denarnice in mi smo vaši prijatelji! Samo žal mi je, da so vaši nadrejeni to, kar so!" Eden izmed hrvaških policistov, tisti edini sproščeni in nasmejani v celi vrsti živčnih sovražnih njušk, je odgovoril, da se prijatelji na ta način pač ne pogovarjajo drug z drugim, nakar jim je na nekaj visokoletečih misli o moči in hkrati nenasilnosti poezije odgovoril, da tudi sam piše pesmi, vendar kakega vidnega vtisa nanje s tem ni naredil.
S posebnim prebojem navidezne pat pozicije (slovenska odprava si ni zares upala siliti v pendreke, hrvaški branitelji pa si je v navzočnosti vseh kamer tudi niso upali zriniti z mostu) je potem poskusil Andrej Aplenc in jim kot državljan ZDA pokazal ameriški potni list, vendar ga kljub temu niso hoteli spustiti mimo, to pa je vse navzoče navdalo z nemalo dodatnega ogorčenja. Minute so tekle in nazadnje se je masa zadovoljila z eno gromoglasno, doživeto, svečano Zdravljico, nakar se je začasno umaknila nekaj deset metrov nižje, tako da je za nekaj časa celo lahko stekel promet. "Dobri so, dobro nas drkajo ..." je zamišljeno godel Niko Grafenauer med listanjem svoje pesniške zbirke, medtem ko so se prvi nastopajoči že vsi polni čustev postavili pred alejo bujnega šelestečega trsja in prvič zajeli sapo, a se je v zadnjem trenutku nekdo spomnil, da bi bilo literarni program morda vseeno primerneje izpeljati na samem mostu med državama, tako da so se vsi skupaj še enkrat premaknili tja nad skoraj usahlo rečno strugo.
"Torej, smo na cesti, na vročem asfaltu!" je dramatično povzel Rudi Šeligo, "in glede na včerajšnje navodilo provincialnega ljubljanskega dnevnika, naj se lepo obnašamo, smo si osnažili čevlje, ki si jih zdaj tule sicer spet mažemo, se pa vsaj lepo obnašamo!" Ko je postavil temelj, po katerem so prišli v dolgoletni bogati tradiciji kulturnega odpora s svojo prisotnostjo vsi skupaj do konca branit tisto, kar je temeljno človeško, je gospod Rudi sklenil postaviti še glavna dejstva:
a) Joško Joras je bil ugrabljen na slovenskem ozemlju, kar tole tule nedvomno je: Hrvaška je imela prek sicer slabega sporazuma Drnovšek-Račan imenitno priložnost, da te zaselke dobi, vendar je ponudbo zavrnila, s čimer je dvakrat priznala, da v resnici niso njeni;
b) Joško Joras je politični jetnik v hrvaški državi. To, da ni, je navaden larifari, saj so policijske države tako ali tako vedno delovale na natanko tak način, torej da so političnim zapornikom naprtile neke banalne male prekrške, zaradi katerih jih lahko zagrabijo. Joras je bil označen za provokatorja, kar je spet tipična terminologija policijskih držav;
c) Drnovškova vlada milo odgovarja na agresivne šahovske poteze in si sploh ne zna razložiti nastale situacije, je preprosto ne razume.
Bivši kulturni minister je referat končal s pozivom hrvaškim umetniškim kolegom, naj vendarle razpršijo vso tisto meglo in demagogijo, ki jim jo sejejo domači mediji, in se še enkrat - kot v preteklosti že ničkolikokrat - skupaj s slovenskimi postavijo v obrambo resnice in pravice. Po tem ognjevitem izlaganju je lahko govorila samo še poezija in sredi nikogaršnje zemlje, na betonskem mostiču tik pred hrvaško kontrolno postajo, so začeli deževati soneti o solinah, cele strani za zdaj še neobjavljenih romanov in misli o angelih varuhih, ki jim je doslej nekako uspelo paziti na pamet Slovencev in Hrvatov, zdaj pa lahko samo še hlipajo. Z domoljubno iskro v očeh in z v iskrenosti široko razprtimi dlanmi so nastopili Tone Pavček, Saša Vuga, Jože Snoj, Marjan Tomšič, Niko Grafenauer, Vlado Žabot, Tone Kuntner, Barbara Korun in na koncu še Dane Zajc, ki je posebej za to priložnost skupaj spravil sestavek z ambicijo hudomušnosti, in sicer o tem, kako bi se začela naša gospoda, če bi jo čez noč preimenovali v Drnušo, Kućana in Rupalja ter jo pisno obvestili, da so jo preklopili na tuj vodovod, vendarle nekoliko aktivneje pogajati, če nič drugega vsaj, o čimprejšnjem začetku pogajanj.
Za sam konec so se od poezije opiti udeleženci shoda - "Da pokažemo našo moč!" - spontano odločili še, da bodo za petnajst minut simbolično zaprli cesto, kar so v resnici sicer počeli že več kot uro in pol, saj so se lahko mimo njihovih vzhičenih rim sparjeni turisti v najboljšem primeru cijazili s hitrostjo omedlelega polža. V zlovoljne zblojene oči dokončno zabetoniranih počitnikarjev so se zazrli z mirnim pogledom blagohotne državotvornosti, pot s hrvaške strani pa so na tleh še dodatno simbolično zaprli z miniaturnim slovenskim praporčkom, malim simbolom za malo državico velikih ljudi. Čez približno štiri minute so akcijo končali, ker so se morda vsaj podzavesti zavedele, da pretiravati vseeno ne bi šlo, na kar so se vkrcali v avtobus in zapustili prizorišče.