Poslovanje z malopridno državo

Ameriške divizije bodo vsak trenutek postrojene, da ponovno butnejo po Iraku. Nemško TV občinstvo pa si je v oddaji TV postaje ARD , ki se je dogodila 18. avgusta, lahko ogledalo prispevek, ki govori o tem, da je slovensko podjetje Iskratel pred štirimi leti poslovalo z malopridnim Irakom. Novico ARD-ja je v Slovenijo prenesel dnevnik Finance: posel, sklenjen med Iskratelom in Irakom, naj bi bil vreden 13 milijonov dolarjev, problematičen pa naj bi bil zato, ker so Združeni narodi ob iraški invaziji na Kuvajt proti Bagdadu uvedli ostre sankcije. Novica je za Nemce zanimiva zato, ker je Iskratel povezan z nemškim gigantom Siemensom. Siemens je namreč lastnik 47-odstotnega deleža uspešnega kranjskega podjetja. Naj se ob novici, da slovensko podjetje sodeluje z režimom Sadama Huseina, zgražamo in primemo za revolver? Morda pa podjetni Gorenci ne počno nič nezakonitega in neetičnega. Ali pa počno reči, ki jih počno tudi varuhi svetovnega reda. Pa dajmo cel problem pod mikroskop!

Matične knjige pravijo, da je podjetje Iskratel nastalo leta 1989. V resnici korenine podjetja segajo v leto 1946, ko je v Kranju začela obratovati Iskra. Prve telefonske centrale so izdelali leta 1951, naslednja desetletja pa je bil tisti del Iskre, v katerem so se ukvarjali s telekomunikacijami, eden najbolj vitalnih kosov slovenske industrije. V osemdesetih letih se je telekomunikacijski del Iskre imenoval Iskra Telematika. Sredi osemdesetih je Iskra Temelatika izgubila belgijskega strateškega partnerja. Multinacionalka ITT je namreč prodala belgijsko firmo Bell Telephone Manufacturing, novi lastniki, francoski Alcatel, pa ni bil več zainteresiran za sodelovanje s Kranjčani. Zato je Iskra leta 1989 navezala stik s nemškim Siemensom. Nemški gigant je kupil malo manj od polovice kranjskega podjetja. Od leta 1989 se firma imenuje Iskratel.

Za Iskratel lahko rečemo, da je ena redkih slovenskih multinacionalk. Ne gre sicer za orjaški konglomerat; prej gre za miniaturno multinacionalko. Pa vendar. Iskratel ima podjetja, predstavništva ali pisarne v Rusiji, Belorusiji, Ukrajini, Kazahstanu, Turčiji, Argentini in na Balkanu. V podjetju Iskratel d.o.o. je zaposlenih dobrih 800 oseb, v podjetjih, ki so povezana z Iskratelom, pa službuje še nekaj sto oseb. Iskratel je eno redkih slovenskih podjetij, ki znatno količino denarja namenja tudi razvoju. Lani so Kranjčani za razvoj namenili 33 milijonov evrov. Za izobraževanje so lani namenili dober milijon evrov. Eden od projektov Iskratela je tudi razvoj hitrega ADSL sistema.

Sporni posel med Iskratelom in Irakom naj bi se po navedbah ARD-ja pripetil leta 1998. Podatki o poslovanju Iskratela kažejo, da je bilo leto 1998 za Iskratel eno težjih. Težave je namreč povzročala huda ruska finančna kriza. Leta 1998 Iskratel ni beležil rasti, pač pa je bil letni promet, ki je znašal 102 milijona evrov, skorajda do decimalke enak prometu iz leta 1997. Tudi leto 1999 je bilo za Iskratel sorazmerno težko, saj so se izvozni posli celo skrčili, podjetje pa je rast zagotavljalo s posli na slovenskem trgu. Po letu 1999 je izvoz spet poskočil.

Neuvrščeni

Tradicija poslovanja slovenskih podjetij z Irakom sega v obdobje gibanja neuvrščenih. Do leta 1990 Irak v mednarodni skupnosti ni imel status diabolične države, ki se rola okoli osi zla, pač pa je veljal za državo, ki v regiji zagotavlja ravnotežje moči in preprečuje ekspanzijo z islamskim fundamentalizmom kontaminiranega Irana. Hkrati je Irak veljal za ameriškega zaveznika in lokalno velesilo, ki se je deset let uspešno vojskovala s teheranskim režimom. Vsaj dve slovenski podjetji, SCT in Smelt, sta si v osemdesetih letih dobro življenje zagotavljali tudi s posli v Iraku. Legende govorijo celo o tem, da so slovenski projektanti sodelovali pri gradnji kasneje tako razvpitih Sadamovih bunkerjev. Kljub stroškom, ki jih je imel Irak z vojno, je ta država veljala za zanesljivega plačnika, saj je za plačilo, če ne z drugim, lahko jamčila z bogatimi zalogami nafte.

Leta 1990 se je Irak z napadom na sosednji Kuvajt uštel. Sadam je napačno domneval, da mednarodne skupnosti okupacija sosednje totalitarne državice ne bo vznemirjala. Bushu starejšemu je iraška okupacija Kuvajta prišla zelo prav, ker mu je omogočila, da do temeljev razsuje stara razmerja moči in postavi povsem nova razmerja. O tedaj v Saudski Arabiji stojijo ameriška oporišča, Irak je dobil svoj Puščavski vihar, diabolizirani bagdadski režim pa je bil do leta 1996 izpostavljen najstrožjim sankcijam.

Varnostni svet Združenih narodov je leta 1996 sankcije proti Iraku omilil. Izkazalo se je namreč, da sankcije niso prizadele režima, ki ga pooseblja Sadam Husein, pač pa prebivalstvo, predvsem otroke. S programom Nafta za hrano naj bi preprečili humanitarno katastrofo. Po letu 1996 je določeno trgovanje z Irakom dopustno, firma, ki posluje z Irakom, pa se mora soočiti z zapleteno birokratsko proceduro, ki jo narekuje Združeni narodi. Predvsem mora podjetje dobiti množico dovoljenj, ki jih izdajajo poseben urad Združenih narodov, zadolžen za izvajanje programa Nafta za hrano. V okviru tega programa je v zadnjih letih dopuščeno tudi trgovanje s telekomunikacijskimi aparaturami. Združeni narodi so namreč sprejeli interpretacijo, da bo humanitarni program Nafta za hrano uspešen le, če bo Iraku dovoljeno kupiti tudi določeno količino dobrin, ki zagotavljajo delovanje infrastrukture. Tako je v Irak mogoče prodajati farmacevtske in medicinske izdelke, dobrine, uporabne v kmetijstvu, izobraževanju ter telekomunikacijah in transportu.

Poročilo urada Združenih narodov, ki spremlja program Nafta za hrano, govori o tem, da so Združeni narodi do letošnjega junija verificirali 646 pogodb, ki se tičejo transporta in telekomunikacij. Telekomunikacijski posli z Irakom torej niso nujno sporni. Ob kranjskem poslu z Irakom se zato zastavlja predvsem vprašanje, ali so posredniki, prek katerih je Iskratel izvažal telefonske centrale, pridobili vsa dovoljenja Združenih narodov.

Poročila, ki jih objavlja ameriški senat, pa govorijo o tem, da do Iraka prihaja tudi sofisticirana ameriška telekomunikacijska tehnologija; ta tehnologija je bistveno bolj sofisticirana od telefonskih central. Gary Milhollin, zaslužni profesor s pravne fakultete univerze v Wisconsinu in direktor projekta za nadzor jedrskega oboroževanja, ki je lani pričal pred enim od senatnih odborov, je navedel več primerov, ko je ameriška tehnologija, uporabna tudi za vojaške namene, prišla do Iraka. Procedura je bila v resnici preprosta. Ameriško tehnologijo je kupilo kitajsko podjetje Huawei Technologies, to pa je trgovalo z Irakom. Do Iraka naj bi tako prišli izdelki družb Motorola, Digital Equipment Corporation, Hewlett Packard, Sun Microsystems, IBM in Qualcomm. Tehnologija, ki so jo Američani prodajali Kitajcem, ti pa naj bi jo preprodali Iraku, naj bi bila uporabna za gradnjo zračne obrambe.

Še bolj hecne pa stvari postanejo, če vemo, kdo je z Irakom sklepal naftne posle. Naftna korporacija Halliburton, ki jo je po letu 1995 vodil sedanji podpredsednik ZDA Richard B. Cheney, je prek svojih podružnic z Irakom sklenila za 73 milijonov dolarjev poslov. Ko je bila leta 2000 operacija razkrita, se je podpredsednik Cheney branil, da ni odgovoren za posle podružnic. Zadeva postane še bolj smešna, če vemo, da je Cheney v administraciji Georgea Busha starejšega opravljal posle obrambnega ministra. Cheney je torej zgradil koalicijo, ki je pred desetletjem stolkla Irak, firma, ki jo je vodil, pa je nekaj let zatem prek podružnic sklepala pogodbe o obnavljanju razsutih naftovodov in kupovala nafto.

Naj se torej ob novici, da je kranjsko podjetje v Irak prodalo dober ducat digitalnih telefonskih central, zgražamo? No, v resnici se zdi, da se je kranjsko podjetje znašlo v imenitni družbi. In ko so iskali način, kako izpeljati posel, so to naredili tako, kot da bi za nasvet vprašali sedanjega ameriškega podpredsednika. Posel z Irakom so - kot Cheneyev Halliburton - speljali prek podružnice. Pravno-formalno vzeto je Iskratelov posel z Irakom izvedlo rusko podjetje. Torej z Irakom ni poslovala niti Siemensova matična država Nemčija niti Slovenija. Z Irakom je poslovala Rusija.

Po letu 1996, ko so Združeni narodi lansirali program Nafta za hrano, Slovenija z Irakom ni navezala diplomatskih odnosov. Gospodarski stiki pa so relativno šibki. Statistični letopis navaja, da je Slovenija leta 1998 v Irak izvozila za 252 milijonov SIT blaga, leta 1999 za 49 milijonov SIT, leta 2000 pa za 82 milijonov. V glasilu Gospodarske zbornice Slovenije Glas gospodarstva so bili lani objavljeni krajši nasveti, kako poslovati z Irakom. Ista revija je leta 2000 objavila novičko, da iraško podjetje povprašuje po dobavitelju konzervirane hrane. Na spletni strani podjetja Iskrateling, ki je povezano z Iskratelom, smo zasledili podatek, da tudi to podjetje posluje z Irakom.

Če država z Irakom nima uradnih stikov, to še ne pomeni, da stikov niso navezali politiki. Poslanec in predsednik SNS Zmago Jelinčič je v Irak potoval večkrat. Po obisku se je hvalil, kako dobre gospodarske ponudbe je prinesel v Slovenijo. Hkrati pa se je jezil, češ da vlada nič ne naredi, da bi se iraške ponudbe, ki jih je prinesel, spremenile v posel. No, Jelinčičeva jeza je odveč. Če naj bi bilo gospodarstvo avtonomen sistem, omejen z zakonskim okvirjem, bi bilo napak pričakovati, da bo posle sklepala vlada. V resnici tudi tega ni treba pričakovati, da bi vlada posle pospeševala. Problem pa se pojavi, ko vlada posle blokira. Novic, da bi slovenska vlada blokirala kak posel z Irakom, sicer ni. Res pa je, da je zaradi slovenske vlade blokiran vsaj en posel z državo, ki menda sodi na razširjeni seznam malopridnih držav. Ravenski železarji so namreč izdelali večje število topovskih cevi, vendar izdelek zaradi posredovanja vlade ni zapustil Koroške. Problem naj bi bil v tem, da je cevi naročila Sirija.

In kaj je narobe s Sirijo? Razen domneve, da tudi Sirija sodi med malopridne države, je s to državo vse OK. Dodati pa velja, da je bila Sirija izvoljena v varnosti svet Združenih narodov. Železarji naj torej ne bi poslovali z državo, ki jih je generalna skupščina Združenih narodov zaupala, da sedi v varnostnem svetu.