Omejevanje pravice do splava

Ko se je leta 1992 v takratni skupščini sprejemala slovenska ustava, je bil eden ključnih problemov 55. člen, v katerem je bilo predlagano besedilo, da je odločanje o rojstvih otrok svobodno, država pa zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstvo svojih otrok. Zaradi ekstremističnega stališča rimskokatoliške cerkve in njenih političnih podaljškov, da je ženska, ki opravi abortus, morilka, je sprejetje 55. člena, s tem pa tudi celotne ustave, nekaj časa viselo na nitki. Po vročekrvnih debatah je med delegati prevladalo liberalnejše stališče in 55. člen je bil sprejet z dvetretjinsko večino. Abortus je postal dano dejstvo in ženskam se ob nezaželeni nosečnosti ni bilo več treba zatekati k mazačem ali iglam za štrikanje. Država je deset let skrbela za to, da je bil splav skoraj v celoti plačan iz javne zdravstvene blagajne. Takšna politika ni slovenska posebnost, ampak značilnost vseh evropskih držav. Izjema je le Irska, kjer je splav še vedno prepovedan.

Danes se v slovenskih bolnišnicah opravi 10.000 splavov na leto. Ob takšni številki bi bil vsak poskus ukinjanja 55. člena nič manj kot političen samomor. Desna politična opcija se tega dobro zaveda, zato se je v predvolilnem letu odločila za drugačno taktiko. Splava ne bo skušala prepovedovati, pač pa bo dostopnost do njega skušala omejiti tako zelo, da se bo zanj odločalo čim manj žensk. In kako naj bi to dosegli? Tako da stroškov posega ne bi več krila javna zdravstvena blagajna oziroma obvezno zdravstveno zavarovanje. Ali povedano drugače: ženske bi si to svoboščino morale plačati prek zavarovanja ali direktno iz žepa. Pri čemer je treba pojasniti, da splav ni poceni, saj v samoplačniški varianti stane najmanj 50.000 tolarjev. Tako absurden predlog, ki v razvitem svetu pomeni pravi unikum, najdemo v predlogu novega zakona o zdravstvenem zavarovanju, ki so ga junija letos v državni zbor kot predlagatelji vložili poslanci SLS Stanislav Brenčič, Franci Rokavec in dr. Janez Podobnik, zasnovala pa ga je ekipa strokovnjakov z Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pod vodstvom dr. stom. Martina Totha. Snovalci so iz predlaganega besedila zakona izpustili vse "pregrešne" besede, kot so umetna prekinitev nosečnosti, kontracepcija in sterilizacija. V svoji vnemi so šli celo tako daleč, da so iz besedila izpustili besedo porod, kar lahko v praksi privede do absurdne situacije, ko bi ženske porod morale plačevati samoplačniško, to pa je skregano s politiko dvigovanja rodnosti, ki jo že leta zagovarja prav desna politična opcija. Verjetno pa tudi ni naključje, da je sporni predlog zakona v proceduro vložila ista politična opcija, ki je lani ostro nasprotovala zakonskemu predlogu LDS, po katerem bi pravico do umetne oploditve imele tudi zdrave samske ženske.

Poslanci SLS v besedilu zakona abortusa sicer nikjer izrecno ne prepovedujejo, zato pa finančno breme za ta poseg prelagajo na ramena žensk. Je takšno ravnanje sploh v skladu z ustavo? Če natančno preberemo 55. člen ustave, bomo videli, da je sestavljen iz dveh delov. V prvem delu govori o tem, da je odločanje o rojstvih otrok svobodno, v drugem delu pa, da je država dolžna zagotavljati možnosti za uresničevanje te svoboščine. V trenutku, ko država od žensk zahteva, da abortus plačajo iz lastnega žepa, je dostopnost do z ustavo zagotovljene svoboščine omejena. Predlog poslancev SLS je torej mogoče razumeti kot direktno nasprotje intenci 55. člena ustave. Dejstvo, da so se pri pripravi zakona med seboj povezali poslanci SLS in strokovnjaki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ni naključje. Znano je, da se minister za zdravje dr. Dušan Keber ne strinja s politiko direktorja ZZZS Franca Koširja, znano pa je tudi, da ima Košir med poslanci SLS močno podporo. Mogoče bi bilo torej sklepati, da je v ozadju skrita kupčija in da so strokovnjaki iz ZZZS iz zakona namenoma spustili abortus, v zameno pa je SLS prisegla zvestobo Koširju.

So mislili resno?

Če primerjamo sedaj veljavni zakon in predlog poslancev SLS, lahko že od daleč vidimo bistvene razlike. Veljavni zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v 23. členu namreč določa, da je z obveznim zavarovanjem vsem ženskam zagotovljeno stoodstotno plačilo zdravstvenega varstva v zvezi s svetovanjem pri načrtovanju družine, kontracepcijo, nosečnostjo in porodom. Določa pa še, da je "z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v višini najmanj 85 odstotkov vrednosti za storitve v zvezi z zagotavljanjem in zdravljenjem zmanjšane plodnosti, umetno oploditvijo, sterilizacijo in umetno prekinitvijo nosečnosti". Ali povedano drugače: po določilih veljavnega zakona država danes vsem ženskam z obveznim zdravstvenim zavarovanjem zagotavlja, da jim bo iz javne zdravstvene blagajne v celoti krila vse stroške kontracepcije, pregledov pred in med nosečnostjo in celoten porod, skoraj v celoti pa tudi stroške zdravljenja zmanjšane plodnosti, umetne oploditve, abortusa in sterilizacije.

V predlogu zakona, ki so ga v parlament vložili poslanci SLS, večine teh pravic ne najdemo več. Tako v 22. členu piše le, da obvezno zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela zavarovanim osebam v celoti zagotavlja kritje "za preglede žensk v zvezi s svetovanjem pri načrtovanju družine, nosečnostjo, patronažne obiske pred in po porodu, storitve zgodnjega odkrivanja bolezni in dejavnikov tveganja v fertilni dobi, skladno s posebnim programom". V 23. členu pa piše, da obvezno zavarovanje krije stroške "najmanj v višini 85 odstotkov pri zdravljenju bolezni za storitve specialistične ambulante in bolnišnične dejavnosti". Če besedilo pozorno preberemo, bomo opazili, da ni ne duha ne sluha več o celovitem zdravstvenem varstvu žensk. Besedilo se osredotoča na brezplačne ambulantne posvete pri ginekologu in na brezplačne patronažne obiske pred porodom in po njem. A če še tako skrbno listamo po členih, na nobeni strani ne bomo našli zapisanih ključnih besed, kot so porod, kontracepcija, sterilizacija in umetna prekinitev nosečnosti. Kontracepcija bi sicer lahko bila skrita pod zadnjo alinejo 22. člena, kjer piše, da obvezno zavarovanje v celoti krije stroške zdravil s pozitivne in vmesne liste, saj vemo, da so na te liste že zdaj uvrščene kontracepcijske tablete in da jih javna zdravstvena blagajna krije v celoti. Je pa zagotovo smešno, da se beseda v zakonu ne omenja. Če bi še nekako razumeli, da je bila izpustitev poroda iz besedila zakona lapsus, pa je takšna razlaga malo verjetna, ko gre za abortus in sterilizacijo. Ali so torej snovalci zakona zavestno zmanjšali obseg zelo pomembnih pravic?

Ko smo na zagovor klicali glavnega snovalca zakona dr. Totha, so nam na ZZZS, kjer opravlja funkcijo v. d. generalnega direktorja povedali, da je na dopustu. Tako smo se lahko oprli le na pojasnilo, ki ga je Toth pred dnevi dal novinarki Večera in v katerem zatrjuje, da predlagani zakon pravic ženskam nikakor ne zmanjšuje. Abortus in sterilizacija naj bi bila še vedno pokrita 85-odstotno, v zakonu pa naj bi ju našli pod besedilom 23. člena, ki govori o storitvah specialistične ambulantne in bolnišnične dejavnosti. Na vprašanje novinarke, zakaj novi predlog po zgledu sedaj veljavnega zakona tega ne zapiše natančno, pa je Toth odgovoril, da to ni potrebno, saj bi bilo tudi v drugih primerih takšnega naštevanja preveč in bi lahko nehote kaj izpustili. Takšna Tothova razlaga je privlečena za lase. Minister za zdravje, dr. Dušan Keber, namreč opozarja, da 23. člen govori le o zdravljenju bolezni pri specialistih in v bolnišnicah, vsi pa vemo, da abortus ni zdravljenje bolezni. Tudi sterilizacija ne pomeni zdravljenja, temveč trajno kontracepcijsko sredstvo. Besedilo tega zakona precej spominja na retoriko, ki jo je desna politična opcija uporabljala lani ob referendumu o umetni oploditvi samskih žensk. Takrat so namreč trdili, da bi moralo biti iz javnih sredstev plačano samo zdravljenje in da oploditev zdrave samske ženske ni zdravljenje. Iz predloga zakona o zdravstvenem zavarovanju pa je mogoče razbrati, da se sterilizacija in abortus lahko opravljata le, kadar obstajajo bolezenske indikacije, ne pa tudi kadar gre zgolj za socialne razloge (teh pa je devetdeset odstotkov). Logika nam govori, da se večina žensk za sterilizacijo ali abortus ne odloča zato, ker bi bilo ogroženo njihovo zdravje, temveč ko so v stiskah drugačne vrste. Če v zakon torej zapišemo, da bo država najmanj 85-odstotno krila le stroške tistih specialističnih posegov, ki so potrebni zaradi zdravljenja bolezni, na ta način vsem zdravim ženskam avtomatično omejimo dostopnost do abortusa in sterilizacije. "Težko je verjeti, da je šlo za napake. Pisci predloga novega zakona bi se lahko oprli na veljavni zakon, v katerem so eksplicitno našteti vsi pojmi, od kontracepcije, abortusa do sterilizacije. Poleg tega pa, če so predlagatelji v resnici iskreni v trditvi, da niso želeli odpraviti pravice do plačila umetne prekinitve nosečnosti iz socialnih razlogov, naj to nedvoumno potrdijo in napovejo, da bodo napako popravili. Tako bodo odpravili vse razloge za dvome v javnosti," predlaga Keber.

Brenčič, ki ni le prvi predlagatelj zakona, ampak tudi predsednik parlamentarnega odbora za zdravstvo, zanika, da so hoteli omejevati pravice žensk. "Osnovno izhodišče pri pripravi zakona je bilo, da se obseg pridobljenih pravic ne zmanjšuje. Izjemoma so predlagane le nekatere omejitve pri izplačilu nadomestil med bolniškim dopustom in omejenim trajanjem bolniške odsotnosti. Vse ostale pravice pa ostajajo plačane v takšnem obsegu, kot so bile že doslej." Na naše vprašanje, kaj bo naredil, če se izkaže, da je besedilo zakona mogoče interpetirati tako, da obvezno zavarovanje ne bo več pokrivalo stroškov abortusa in sterilizacije, pa je odgovoril: "Naredil bom vse, kar je v moji moči, da to popravim z amandmaji." To je sicer hvalevredna obljuba, ki pa jo je treba sprejeti s skepso. Primerjava med veljavnim zakonom in predlogom SLS kaže, da se bistvene spremembe pri financiranju ne tičejo le abortusa in sterilizacije, pa tudi ne le bolniškega dopusta, kot trdi Brenčič. Razlike so bistveno širše. Omejujejo se tudi druge pravice iz obveznega zavarovanja (poškodbe izven delovnega mesta, zdravila na vmesni listi), s čimer bi se po grobih ocenah 10 milijard letnih stroškov iz obveznega zavarovanja preneslo v prostovoljno. Kaj to pomeni v praksi?

Če si na smučanju zlomite nogo, vam bo obvezno zavarovanje po sedaj veljavnem zakonu pokrilo 75 odstotkov stroškov zdravljenja in rehabilitacije, po predlogu SLS pa le še 45 odstotkov. Pa še en primer: po sedaj veljavnem zakonu vam bo obvezno zavarovanje krilo polovico stroškov pri nakupu očal z dioptrijo, po predlogu omenjenega zakona pa bi vam pokrilo le še četrtino stroškov. Cilj SLS in ZZZS je torej, da se čedalje večji del stroškov za zdravstvo plačuje iz vreče prostovoljnega zavarovanja. Ker pa vemo, da to zavarovanje ne temelji na solidarnosti in da višina premij ni odvisna od osebnega dohodka, bodo posledice katastrofalne. Revnejši sloj ljudi bo vse težje prišel do zdravstvenih storitev. Ali gre Brenčiču ob tako drastičnih predlogih, ki državljanom z udarcem po njihovih denarnicah bistveno omejujejo dostop do zdravljenja, torej še verjeti, da pravice ostajajo enake? Mu gre verjeti, da bo v primeru sprejetja predlaganega zakona obvezno zavarovanje še naprej pokrivalo večino stroškov abortusa?