Festival Slovenija

Komunisti so se spotaknili, kasneje formirana Koalicija Slovenija je znala izrabiti priložnost in okope je prvič v novi Karantaniji zasedla resnično demokratična vlada, ki pa je pol leta kasneje klecnila pod kombinirano težo zlikovskih peres in objektivov ter lastne naivne vere, da bo slovenski volilec znal ceniti horukovsko saniranje vsega, kar so prej v desetletjih zagrešili Titovi vnuki. Ti so se na volitvah spet pohlepno zažrli v narodov život, s prej tako oglušujoče "desne" strani parlamenta pa je zazevala taka neznačilna tišina, da smo se začeli novinarji med sabo hecati, da so Janeza Janšo očitno ugrabili nezemljani ali pa vsaj Al Kaida in ga iz za zdaj še nerazkritih razlogov zamenjali z neslišnim, nasmejano zadržanim simulacrumom. Ker je letos zopet volilno leto, pa imamo seveda vso pravico pričakovati tudi kakšen blimp na te dni res vse preravni življenjski črti opozicijskega organizma, in na tihem smo se ga nadejali prav na letošnjem velikem Festivalu Slovenija, ki sta ga na veliko radost svojega članstva na prekrasno toplo nedeljo v Mengšu priredili SDS in NSi.

Ob oceni tovrstnega dogodka človek preprosto ne more mimo primerjave s festivalom, ki ga je SDS septembra 2000 priredila v Ribnici, kjer se je pod vtisom snežne kepe, ki po izrazito strmem klancu hrumi proti ciljni ravnini in pri tem nezadržno pridobiva maso, zbralo pravo malo morje končno spet upajočih gorečnežev. Če jim je takrat uspelo brez vidnejšega naprezanja ohlapno zapolniti cel stadion z ožjo okolico, so se morali tokrat stisniti na pomožno igrišče lokalnega nogometnega terena. Na bolj pozitivni noti lahko dodamo, da so bili tisti, ki so prišli, zato toliko bolj tapravi in so se znali na tehtne, po mikrofonu prenesene misli svojih prvakov odzvati s toliko bolj bučno zvočno nagrado.

Teh misli je nekaj vsekakor bilo. Kot prvega med njih pospeševalci moramo seveda navesti doktor Bajuka, ki je, tako kot vedno, vestno opravil domačo nalogo in se prišel pokazat z novim učinkovito tako sestavljenim kot izvedenim govorom, polnim brezkompromisne retorike in strastne mimike, ki narodnozavedno dušo skupaj kar kličeta po obkrožanju volilne številke. Navzoče je pozdravil kot edine prave socialdemokrate v Sloveniji in sodobne dediče velikanov, kot sta bila Ivan Cankar ter Albin Prepeluh. V nadaljevanju se je razgovoril o preperelih vzorcih naše totalitarne preteklosti, s pomočjo katerih ena in ista peščica še vedno odloča na hrbtih pridne in marljive večine, saj LDS s svojimi satelitskimi sopotniki in zakulisnimi prišepetovalci na hinavski in prav prefinjen način ohranja stanje, kjer se zdi mešetarjenje z vplivi edina sploh možna naložba.

Koalicija Slovenija, edina politična zaveza za izvorno demokracijo v našem političnem prostoru in živ dokaz, da pomlad ni zgolj lep spomin, si je za cilj zastavila trenutek, ko bomo vsi, vključno z vodstvom Zavarovalnice Triglav, podrejeni jasnim in enakim pravilom igre in ko poštenost - tako kot danes cinično govorijo v LDS - ne bo veljala za znak neozdravljive zaplankanosti in pomanjkanja naprednega svetovljanstva. Čeprav prirejajo mediji ponavadi vsesplošne volitve pred volitvami, ni v prav nobenih zvezdah zapisano, da morajo slovensko državo zastopati in voditi nekdanji voditelji komunistične Jugoslavije. "Ker za Slovenijo je samo najboljše dovolj, bomo jeseni za predsednico izvolili Barbaro Brezigar!" Prijatelji in prijateljice, mi moremo in zmoremo!

Čeprav je doktor Bajuk na tovrstnih prireditvah ponavadi mišljen predvsem kot predskupina (česar se verjetno tudi sam nekako zaveda in se mu zdi to na videz čisto v redu), je s tem kremenitim manifestom tokrat povsem zasenčil prijatelja Janeza, ki se ga, kar se tiče govora, v tako medli in predvsem ne najbolj koherentni luči osebno preprosto ne morem spomniti. V izrazito kratkem nagovoru je zbranim prijateljem povedal, da so se v tem čudovitem mestu zbrali zato, da strnejo vrste, stopijo naprej in novembra izvolijo Barbaro Brezigar. Ne mine mesec, ko nam ne bi kdo povedal, da bo treba kje še nekaj plačati, in od tega, kako se bomo odločili jeseni, bo odvisno, koliko položnic bomo še dobili, kakšne številke bodo na njih napisane in kako dolgo jih bodo naši otroci še odplačevali. Vtis, da se ne da nič premakniti, je zmoten! Mnoge javne figure na visokih institucionalnih položajih si namreč samo ne upajo pokazati svojih pristnih simpatij do opozicije, saj bi to pomenilo njihovo takojšnjo odstavitev, v resnici pa je njihovo srce še kako na pravem mestu. Demokracija se širi, proces je kljub hudemu odporu neustavljiv, danes smo se zbrali zato, da bo naslednje leto Slovenija boljša, hvala.

Težko je sicer med seboj uskladiti trditev, da se človeške duše ne dajo kupiti, in vizijo cele vrste odličnikov, ki zaradi drhtenja ob misli na izgubo stolčka tajijo gorečo ljubezen do gospoda Janeza, razen če ne gre za neko tako rekoč partizansko gibanje, ki znotraj dekadentnega komunističnega stroja plemenito tvega lastno prihodnost med tihimi pripravami pravšnjih razmer za dokončni zmagoviti sunek demokracije. Kakorkoli že, tris glavnih govornikov je zaključila predsedniška kandidatka, ki jo je na oder pospremil citat Mance Košir, in sicer, da je za Barbaro zato, ker je za življenje, ki je lepo. Gospa Barbara je na odru prebrala referat, ki se je na dolgo in široko ukvarjal z opisi ustanovitve naše države in programa Zedinjene Slovenije, predvsem pa je bil poln nekih abstraktnih cvetk o naši ustavi in začetku enaindvajsetega stoletja. Vsaj med novinarji nisem bil edini, ki se mu je zdelo v vsem tem času daleč najbolj zanimivo bolščati v drobcen modri balonček, ki se je iz občinstva počasi počasi dvigal visoko v sončno nebo, a je bilo potrebam zelotov očitno vseeno korektno zadoščeno, saj so govornico nazaj medse pospremili s posebej toplim aplavzom, tako da jim je morala potem še lep čas nežno mahati in stopati gor na klopco, verjetno nekako tako kot v svojih časih neka povsem druga BB.

Ko je neki kvintet ubrano zadonel Eno devo le bom ljubil, ni moglo biti seveda prav nobenega dvoma, natanko katero imajo vsi navzoči v mislih. Ostanek tople nedelje je bil posvečen sprostitvi in razbibrigi, kar pomeni, da se je veliko pelo in nekaj malega celo plesalo, obračalo mastne živali in potrkavalo na velike zvonove, prodajalo posebne, anatomski meri evra prikrojene listnice in zastonj talalo stare izvode strankarskega glasila. Poleg Victory je za glavno zvezdo verjetno veljala Karmen Stavec, zmagovalka ljudskih src, ki je svoj na matrico odžgoleni nastop seveda otvorila prav "s pesmijo, za katero ste bili prepričani, da bi bila najbolj umestna za Estonijo, pa ni zmagala!", in jo nekam nevarno zasopla zaključila z vestičko, da se sicer nerada hvali, da pa je prav ta skladbica zmagala na paralelnem festivalu Eurosonga v Madridu, kar je prvič, da je tam zmagala slovenska predstavnica, no ampak, tako da veste.

Po prizorišču so na visokih hoduljah ves čas stopicljali našminkani ljudje in v okolico puhali pisane roje velikih milnih mehurčkov, največjega pa je verjetno puhnila ena izmed oseb za stike z javnostmi, ki je nam, novinarjem, razložila, da se je spet zbralo okrog deset tisoč koalicijinih simpatizerjev. Če smo bili silovito prijazni, jih na obeh delih prireditvenega prostora nismo zmogli našteti več kot tri tisoč, kar smo kasneje preverili tudi pri nekaj varnostnikih, ki so se po lastni oceni sicer nagibali bolj proti dvema. Pred dvema letoma, ko so na enako toplem ribniškem stadionu liderji zagotavljali jesensko dokončno zmago Bajukove vlade in si pri tem verjetno vsaj delno celo verjeli, je Janez Janša v neprimerno udarnejšem govoru med drugim zablestel tudi z imenitno šalo na račun tega, kako bo (recimo, da se jih je v Ribnici resnično nabralo za slabih deset jurjev) naslednji dan v Delu pisalo, da se je na tamkajšnjem stadionu zbralo za tisočaka obiskovalcev. Naj bomo ob tej priložnosti torej mi tisti, ki bomo namesto Dela zapisali, da sta se od strankinih privržencev na pomožnem igrišču v Mengšu v nedeljo poleg Janeza, Andreja in Barbare zbrala še natanko dva.