Srečanje, ki ga ni bilo

V nedeljo opoldne, v času, ko ves normalni svet uživa brezdelje, je slovenske medije napadla nepričakovana novica. Iz daljne Moskve, kjer se je ravno mudil Janez Drnovšek, je priromalo sporočilo, da naj bi slovenski premier na posebnem srečanju z Aleksijem II., ruskim patriarhom in vodjem ruske pravoslavne cerkve, predlagal, naj ta obišče Slovenijo in naj se tukaj sreča s svojim bratom iz Vatikana. Novica je bila šokantna, katoliška in pravoslavna cerkev se zadnje čase gledata bolj skozi puškine cevi kot pa prek mavričnih očal ekumenske prijaznosti. Moskovsko sporočilo pa je postalo še bolj neverjetno, ko je novica čez nekaj ur dobila svojo nadgradnjo. Ruska tiskovna agencija Intar-tass je namreč sporočila, da je Vsevolod Čaplin, uradni predstavnik Aleksija II., povabilo na srečanje pod določenimi pogoji celo sprejel. "Če bodo rešena temeljna nesoglasja med rusko pravoslavno in rimskokatoliško cerkvijo, potem bi bilo primerno mesto za srečanje med ruskim patriarhom Aleksijem II. in poglavarjem katoliške cerkve papežem Janezom Pavlom II. kaka majhna država, ki ima ugled kot nevtralna v zgodovini."

Tisto nedeljo je slovenska diplomacija, s slovenskim cerkvenim vodstvom vkup, kar žarela. Še najbolj navdušen in od zadovoljstva obžarjen je bil Franc Rode, ki se je ravno mudil v Šentrupertu, na slovesni maši, posvečeni štirim slovenskim svetniškim kandidatom, ki naj bi v kratkem postali blaženi. Rode novice na začetku ni hotel komentirati, a se je nekaj ur pozneje omehčal in novinarski ekipi TV Slovenija v zanj nenavadno prijaznem in dobrovoljno navdušenem slogu povedal, da misel o srečanju pestujejo že dolgo časa, da se je o tem večkrat pogovarjal z nekdanjim ruskim veleposlanikom, da sicer ve, da so odnosi med svetim sedežem in rusko pravoslavno cerkvijo (RPC) napeti, "vendar pa dobra volja obstaja na obeh straneh, ki gotovo želita zgladiti probleme, ki so nastali". Zvečer so novico o povabilo in veselje ob morebitnem srečanju potrdili tudi v kabinetu predsednika vlade. Misel o Sloveniji kot diplomatski velesili in o Brdu kot novodobnem Camp Davidu pa je bila prelepa, da bi trajala več kot nekaj dni. Že v torek je Čaplin v pogovoru za ruski časnik Nezavisimaja gazeta obširno pojasnil svojo prvo izjavo. Potrdil je, da je Drnovšek patriarhu sam predlagal Slovenijo kot gostiteljico srečanja med poglavarji "sestrskih cerkva", vendar je zanikal, da bo do srečanja resnično prišlo. "Takšno srečanje za zdaj ni načrtovano niti v daljni prihodnosti." Senzacije je bilo konec. Slovenija ne bo kmalu gostila zgodovinskega srečanja in cerkvi bosta še dolgo vztrajali vsaka na svoji strani križa. V zgodbi o spodrsljaju slovenske diplomacije pa je zanimiva še ena, ne nepomembna malenkost, uradno Vatikan slovenske pobude še ni komentiral.

Za zdaj odpovedano srečanje ima nekaj zanimivih podrobnosti. Zakaj naj bi se zgodilo v Sloveniji, je pravzaprav jasno. Slovenija, ta najbolj zahodna izmed slovanskih držav, ima z RPC dobre odnose. Vsako leto se namreč pred rusko kapelico, ki je na cesti na Vršič postavljena v spomin 172 ruskih ujetnikov, zbere cvet državniškega vrha, ruskih prijateljev in dostojanstvenikov različnih cerkva. Marca je Rode patriarha uradno povabil na ogled te simbolne točke rusko-slovenskega prijateljevanja, vendar je Aleksij II., kakor se za poglavarja cerkve pač spodobi, čakal še na povabilo države, na Drnovškov obisk Rusije. Slovenije pa z Rusijo ne povezujejo le vojni spomini in slovanska duša, pomembnejše od tega, pa tudi od ruskega navdušenja nad Portorožem, so gospodarske in politične vezi. Slovenija je v očeh Rusije najbolj razvita med nekdanjimi komunističnimi državami, a hkrati tudi najbolj nevtralna od držav nekdanjega vzhodnega bloka. Seveda pa bi bila ta usodna privlačnost premalo, če ne bi bile notranjepolitične razmere primerne za takšen obisk, ali bolje, če se slovenski politiki skupaj s cerkvenim vodstvom ne bi na vso silo trudili, da bi do takšnega dogodka prišlo. Naivno bi bilo pričakovati, da je njihov interes samo želja po prepoznavnosti "majhne, lepe, a po krivici spregledane dežele na sončni strani Alp". V organizaciji tako pomembnega dogodka cerkveni in državni voditelji gotovo vidijo tudi uresničitve svojih osebnih ambicij. Domnevni sestanek patriarha in papeža bi bil vsekakor dobra promocija tako za Janeza Drnovška kot za Franca Rodeta. Prvega zaradi očitno nespornih zunanjepolitičnih kvalitet in drugega zaradi religioznega dogodka, ki ne bi ostal neopažen samo v svetovnih medijih, pač pa bi se z velikimi črkami vpisal tudi v zgodovino in bil korak bližje zapeljivemu škrlatu kardinalske oprave.

Poskakujoče navdušenje Slovencev nad organizacijo zgodovinskega dogodka pa vsaj za cerkveno stran skriva tudi nekaj pasti. Rodetove besede o ateističnem otoku, zatohlem ozračju enoumja, dekadenci, sramotnih členih naše ustave in podobne brezjanske izpeljave ne morejo veljati za državo, v kateri naj bi se zgodilo zgodovinsko srečanje za sedaj ločenih religioznih sester. Kljub temu da je težko verjeti, da bi se ob evforiji, ki bi med sestankom gotovo upijanila tradicionalno hladne slovenske vernike, kdo spomnil na očitna pretiravanja velikega gromovnika. Rode pa ima še eno težavo; če namreč na veliko prijateljuje z ruskimi brati in z njimi goji "tople odnose", se lahko hitro zgodi, da si bo znotraj do Moskve sovražno razpoloženega dela rimske kurije nakopal na vrat kar nekaj sovražnikov, ki mu bodo očitali popustljivost, kolaboracijo ali še kaj hujšega.

Do srečanja torej (še) ne bo prišlo, slovensko povabilo patriarhu pa je bolj kot resna napoved izzvenelo kot namerno plasiranje informacije tako slovenskih kot tudi ruskih medijev. Razlog je preprost, v Sloveniji se pripravlja predsedniška tekma, v Rusiji pa so odnosi med sprtima cerkvama zmeraj in vedno novica za naslovnice časnikov. Za diplomatski "spodrsljaj" pa ni kriva le ambicioznost političnega in cerkvenega vrha v Sloveniji, ampak tudi ignoriranje aktualnih napetosti med Moskvo in Vatikanom. Ambicija po organizaciji drugega vrhunskega srečanja na Brdu je imela namreč tako malo možnosti, da je bila na neki način celo komična. Sicer pa Slovenija ni edina, ki se je opekla v ihtavi želji organizacije vrhunskega zasedanja. Pred kratkim je podobno diplomatsko zaušnico dobil tudi beloruski predsednik Lukašenko, ki se je sam ponudil za organizacijo tega težko pričakovanega srečanja.