Od miške do medveda

Situacija je bila napeta. Potočki hladnega piarja so curljali iz izbranih in domala zrešetanih odgovorov na vprašanja, zastavljena v sobanah Krke, d. d. Tokratno tehtanje vejic in pik se nanaša na več kot občutljivo temo: poskusi na živalih. Farmacevtska orjaka Krka in Lek sicer nista originatorski podjetji, ampak generični, kar pomeni, da proizvajata cenejše preparate po patentih. Toda po zakonodaji morata zaradi varnosti preizkusiti zdravila na živalih in okarakterizirati možne nečistoče, ki nastanejo med neodvisnim patentnim postopkom. "Prelomnica za zakonodajo, ki urejuje področje preizkusov na živalih, je nastala v 60., 70. letih prejšnjega stoletja. Tedaj je talidomid, analgetik, ki so ga uporabljale tudi nosečnice, negativno vplival na plod. Otroci so bili zaradi zdravila rojeni brez prstka, uhlja itd. Preizkusi, opravljeni po takratni zakonodaji, niso zadostovali, zato je zakonodaja postala strožja," je dejal vodja Krkine Službe za predklinične raziskave Stanislav Zalar.

Krka za preizkušanje svojih proizvodov vzreja živali vse od sedemdesetih let. V Hudenjah, ki so le nekaj minut od Novega mesta, imajo na nekdanji kmetiji v najemu prostore za vzrejo mišk, kuncev in psov pasme beagel. Podgane bivajo pod strožjim nadzorom drugje (tam tudi izvajajo zahtevnejše poskuse), kamor nas, z obrazložitvijo, da gre za posebne higienske razmere, niso spustili.

Pes plezalec

Kunci, z rožnatimi ušesi, a sicer beli kot sneg, dajejo prej vtis igrač kot živih bitij. Potem ko v Hudenjah dosežejo dvokilogramsko težo (toda ne več kot štiri), jih za 14 dni odpeljejo v karanteno in pozneje uvajajo v poskus, ob koncu katerega jih žrtvujejo s pomočjo plina CO2.

Med belino kožuhov pade v oči ena sama siva samička. "V svetu se trenutno dela le na belih kuncih - mi na novozelandcih, pri katerih se bolje vidijo žile in ni večjih odstopanj pri posameznikih. A naši delavci so se navezali na sivo samičko, ki je bila v poskusih v preteklosti, in smo jo tudi obdržali," je pojasnil veterinar, vodja Oddelka za vzrejo poskusnih živali dr. Igor Kadunc.

Bele miške, s kot iz stekla rdečimi očmi, ravno tako živijo v kletkah v kombinaciji en samec in dve ali tri samičke. Slednje kotijo na 21 dni, zato skorajda ni bivalnika, kjer ne bi bilo mladičev. Pred vhodom v prostore s kletkami, ki so opremljene s centralnim sistemom napajanja (miška z zobmi pritiska na stebriček v cevki, skozi katero priteka trikrat filtrirana voda), pri kuncih pa tudi z opremo za splakovanje pladnjev, kamor padajo iztrebki, si mora vsak obiskovalec obrisati podplate ob gobo, napojeno z razkužilom.

Če kunce in miške za poskus odpeljejo drugam, živahne beagle, ki bivajo v boksih na prostem, za poskus ne selijo nikamor. "Žival ne sme biti pod stresom, kar lahko povzroči že to, da jo pestuje tujec, kaj šele selitev. Zato psov, ki jim v poskusu dajemo tablete in jemljemo vzorce krvi in urina, ne selimo z lokacije, kjer poteka vzreja," pojasnjuje vodja vzreje, ki ima tudi doma psa. Na začetku postavitve boksov se je nekoč zgodilo, da so psi ušli iz pesjaka in lastnikom kmetije, sledeč lovskim nagonom, pomorili več kot 30 kur. "Pred leti smo tudi opazili, da so bile nekatere samičke, čeprav jih nismo parili in so bile ločene od samcev, na nepojasnjen način breje," se je spomnil anekdote Kadunc. "Ker se to ni zgodilo enkrat, sem začel opazovati pesjak ponoči od zgoraj. Izkazalo se je, da je eden od psov čez noč splezal čez ograjo (ta je imela dovolj velike luknje, da je lahko dal taco noter) k sosedam, opravil svoje, proti jutru pa se je vedno vrnil v svoj pesjak, kjer smo ga vsako jutro našli sicer zaspanega, a zadovoljnega."

Nekoliko okrogli pes Miha, ki je (kot pravijo) star približno 10 let, je bil v poskusu že večkrat. Na njem so ugotavljali na primer koncentracijo antibiotika v krvi, da bi vedeli, na koliko časa ga je treba predpisati pacientu. "Na sploh so v svetu angleški zajčarji ali beagli najpogosteje uporabljeni v farmacevtiki. Ker niso preveliki, niso agresivni, dobro se počutijo v čredi itd.," je pojasnil Zalar.

Veteran Miha, ko ga spustijo na prosto, gane s prijaznostjo. "Naši psi živijo vse do spoštljive starosti, tudi tedaj, ko niso več uporabni za poskuse. Jih pa ne oddajamo, ker je starejšega psa izredno težko socializirati," je dejal vodja vzreje. Zalar pa doda: "S psi delamo čedalje manj, na njih pa testiramo predvsem veterinarske preparate."

Usoda zdravila v telesu

Iz Krke je pot vodila v Lek. Tam so sporočili, da laboratorij, v katerem izvajajo raziskave, popolnoma prenavljajo. Živali, populacijo, ki so jo zmanjšali na minimum, so začasno preselili na zasebno kmetijo in tam naj ne bi bilo za oko našega fotografa nič zanimivega. "V novih prostorih bomo imeli popolnoma nadzorovano vzrejo z več računalniške tehnologije," je pojasnila Polonca Grosman, vodja oddelka Biološke kontrole pri sektorju Kontrola kakovosti v Leku. Primanjkljaj živali nameravajo nadomestiti z nakupom v tujini, kjer je cena živali odvisna od njihove teže in starosti. Recimo, italijanski ponudnik laboratorijskih živali Harlan (njihov cenik na spletnih straneh zbuja začudenje z raznolikostjo vrst in podvrst ene same podgane, da o drugih živalih niti ne govorimo) je nekoč miške prodajal po 5 in podgane po 20 nemških mark. "Delamo s kunci, miškami in podganami. Psov nimamo in jih tudi nikoli nismo imeli. Število živali zelo niha glede na proizvodnjo (zahteve kupcev). Če po njih nimamo potrebe, jih ne dajemo v razplod, kajti žival za poskus ne sme biti pretežka, to pa je vezano na starost," je povedala Grosmanova.

Tipični test, ki se izvaja na kuncih, je test na pirogenost (v latinščini 'ogenj', 'vroč'), ki kontrolira vse parenteralne raztopine (injekcije, infuzijske raztopine), ki gredo v človeški organizem direktno (ne skozi prebavni trakt) in je njihov učinek takojšen. "Kuncu se v ušesno veno injicira zdravilo, nato se tri ure meri njegova telesna temperatura. V primeru prisotnosti nezaželenih snovi - pirogenov v preparatu se kuncem temperatura dvigne."

Do leta 1980 je bila uradno v svetu za ugotavljanje ostankov razpadlih bakterij v raztopini priznana le ta metoda. Pozneje pa se je razširil tudi alternativni način raziskovanja. Toda tudi ta ne izključuje udeležbe živali, kajti temelji na reakciji med krvjo podkvastega raka, ki živi ob morski obali, in razpadlih bakterijah. "Prvi so se s to metodo začeli ukvarjati Američani, ki so morali kasneje zaradi prevelikega iztrebljanja teh živali sprejeti posebne ukrepe. Ti predpisujejo proizvajalcem, da morajo biti locirani na obali, da žival potem, ko ji odvzamejo odmerek krvi, ponovno spustijo v naravo z najmanjšim stresom zanjo." Vendar se lekovci ne morejo vedno zatekati k že dostopni alternativi. "To, ali zdravilo testiramo na živali ali v epruvetki, je odvisno tudi od kupca zdravila. Države bivše Sovjetske zveze in tudi druge izražajo nezaupanje v alternativne metode in še vedno zahtevajo teste na živalih. Zato smo tako rekoč prisiljeni izvajati poskuse na živalih, čeprav imamo na voljo alternativno metodo." Tudi tukaj žival, ki ni več primerna za poskus (starost, bolezen), žrtvujejo s pomočjo plina: "Nekoč smo živali usmrtili, tako kot to delajo v klavnicah, ampak od tega je minilo že več desetletij."

Medved?

Seveda je treba imeti za vse poskuse na živalih posebno dovoljenje, ki ga izdaja Veterinarska uprava RS (VURS) in po potrebi tudi drugi organi. Recimo ministrstvo za okolje in prostor, če je žival treba odvzeti iz narave. Po besedah direktorja VURSA mag. Zorana Kovača naj bi bilo leta 2000 odobrenih 19 prošenj za izvajanje poskusa, leta 2001 32 vlog in letos že 36 vlog. Vloga se odobri za več let in lahko tudi za celo serijo poskusov, zato po mnenju Kovača ne moremo govoriti o trendu porasta ali padca poskusov. "Letos smo zavrnili tri vloge. Eno dokončno, ker je bil po naših podatkih podoben poskus že izveden in ne vidimo potrebe po tem, da bi ga ponavljali." Druga zavrnjena vloga se nanaša na poskus omame pri medvedu: "Medved je pri nas zaščitena žival, zato smo vlogo zavrnili, ampak predlagatelj je vložil pritožbo." Po izdanem dovoljenju se odredi tudi, kateri veterinarski inšpektor bo nadzoroval skladnost poteka poskusa z zakonom. "Letos smo enkrat ustavili poskus, ker smo menili, da žival ni bila primerna za eksperiment," je dejal Kovač. Na vprašanje, kdo je kršil zakon, je direktor le omenil, da naj bi bila to znanstvena ustanova. "Nasploh se v Sloveniji izvaja veliko več poskusov v znanstvene kot komercialne namene. Kar pa je v nasprotju s prepričanjem javnosti."

Čarovniška kuhinja

Natančnega števila živali, uporabljenih v poskusih v zadnjih letih, nam niso povedali, ker podatke še zbirajo. Toda iz doktorske disertacije Dragice Ornik o uporabi živali v poskusih in sistemu nadzora izvemo, da je bilo v letih od 1992 do 1996 vsega skupaj uporabljenih 164.710 živali. Rekorderji v poskusih so miši (83.221), na drugem mestu je perutnina (40.122) in na tretjem podgane (30.629). Za pouk in prakso pri različnih institucijah se je v teh petih letih porabilo povprečno sto živali letno.

Predstojnica Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo (enega od izvajalcev takega pouka) prof. dr. Metka V. Budihna, dr. med., je pojasnila, da se inštitut kot pedagoško-raziskovalna ustanova ukvarja z raziskavami, ki preučujejo vpliv snovi (zdravil, strupov, snovi, ki so v človeškem ali živalskem organizmu) na živi organizem. Zaradi mračnih zelenomodrih barv, s katerimi so obarvani prostori inštituta, sodelavci radi zbijajo šale, češ da delajo kot v čarovniški kuhinji. "Žal, če hočemo ugotavljati učinke novih snovi na organizem, pri katerih je, recimo, treba meriti tlak ali telesno temperaturo, ne moremo uporabljati alternativnih metod, kakršno je delo na izoliranih organih (te dobimo pogosto tudi od živali iz rednega zakola) ali gojenih tkivih (pripravimo jih sami ali jih kupimo v tujini)." Usodo zdravila v živem telesu opazujejo pri podganah, miših, budrah in mačkih. "Mačke dobimo iz vasi (zmenimo se s kmeti, ki so jim te živali odveč) en dan pred poskusom. Če se le da, poskus opravimo že taisti dan, zato da živali ne izpostavimo odvečnemu stresu." Mački so kot tudi druge živali med poskusom, ki traja od dve do tri ure, v anesteziji. "Torej ne čutijo bolečine. Damo zdravilo in nato ugotavljamo učinke - iščemo nove indikacije za stara zdravila ali preizkušamo nova zdravila. Za te namene živali ne okužujemo. Po koncu poskusa žival žrtvujemo tako, da ji damo večjo dozo anestetika." Za usmrčeno žival se pogosto inštituti dogovorijo, da njene organe (vse od izolirane kože do žil) uporabijo v znanstvene namene tudi po smrti.

Trpljenje po nepotrebnem

Poizkusom na živalih se je mogoče izogniti pri vajah, kjer študente seznanijo z že znanimi dejstvi. "Miši smo na vajah uporabljali (letos želimo to prakso ukiniti) za preučevanje vpliva nekaterih snovi na osrednji živčni sistem. Miške se mučijo približno tako, kot če vi vzamete uspavala, seveda z injekcijo." Te poskuse bi se dalo po mnenju Budihnove povsem opustiti, saj obstajajo računalniški programi (cena se giblje okrog 300 angleških funtov), ki jih dobro simulirajo. "Čeprav smo v zadnjih letih prosili različne ustrezne ustanove za več računalnikov in sredstva za nabavo programske opreme, imamo še vedno za okoli 500 študentov le dva računalnika."

Podobnega mnenja je tudi dekan Veterinarske fakultete in predstojnik Nacionalnega veterinarskega inštituta dr. Milan Pogačnik: "Noben veterinar ne bo boljši, če secira žabo, kar smo še pred kratkim počeli. Zato imamo sedaj video material ipd. Tudi ročnih spretnosti pri kirurgiji šivanja se učimo sedaj na mrtvih in ne živih živalih." Navzočnost živali v poskusu v magistrskih delih doktorjev veterinarske medicine je manj pogosta kakor pri doktorskih disertacijah. "Najbolje bi bilo, če teh poskusov sploh ne bi bilo. Toda če že jih izvajamo, moramo zagotoviti optimalne razmere in strokovno usposobljeni kader," trdi Pogačnik. Zato bo veterinarska fakulteta v zimskem semestru začela izvajati posebno obvezno izobraževanje za oskrbnike živali, raziskovalce in nadzornike poskusov.

Ekstremisti

Na vseh zgoraj omenjenih ustanovah so zagotovili, da lahko delajo z živalmi v poskusih ne samo usposobljeni strokovnjaki, ampak ljudje, ki imajo dejansko radi živali. "Brez pravega humanega odnosa sploh ne zdržijo," je dejala predstavnica Leka Grosmanova. Vendar je očitno, da se nekateri ne strinjajo s poskusi ne glede na v javnosti prikazano koristnost za človeštvo. Tako so bile pred leti predavalnice Medicinske fakultete, kamor spada Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, "okrašene" z nalepkami, ki so pozivale k prenehanju mučenja živali v znanstvene namene. Junija letos pa so vrata Klinike za kirurgijo in male živali pri Veterinarski fakulteti polili z rdečo barvo. Napis na zidu zraven: "Tukaj delajo poskuse na psih" pa govori o tem, da rdeča barva verjetno ni bila izbrana naključno.

Predstojnik klinike prof. dr. Zlatko Pavlica, ki so ga nekoč napadli aktivisti proti mučenju živali zaradi njegove doktorske disertacije (vpliv zobne pulpe na plombo), ki jo je napisal na podlagi poskusov na dvanajstih psih, je situacijo z napisom tudi pojasnil. "Naša sodelavka je dejansko izvajala poskus na dveh beaglih. Preučevala je uporabo hipertoničnih raztopin v zgoščenih oblikah." Gre namreč za to, da se populacija psov stara. Starejši psi v primerih, ko bi bilo treba nadomeščati tekočino (krvavitve, operacije), ne morejo predelati toliko tekočine, kot je vsebuje normalna raztopina, zato naj bi bila zanje primernejša koncentrirana raztopina. "Psa sta živa in zdrava. V času poskusa pa sta bila v anesteziji." Nasploh meni, da izpade, kakršen je grafit, delajo tako imenovani "psevdo" zaščitniki. "Kot eksperimentalni model so bili uporabljeni najprej ljudje. Kasneje je človeštvo prešlo na živalske modele. Zdaj se pod pritiskom močnega lobija in laičnega javnega mnenja vračamo k človeškemu modelu."

Samosvoja Lea Eva Mueller, ki se predstavlja kot svetovalna direktorica v Svetovni zvezi za varstvo živali, o nalepkah na medicinski fakulteti niti ne dvomi (razen če niso bile v slovenskem jeziku), da so bile njene. "Prva v Sloveniji sem začela na svoje stroške izdajati nalepke proti mučenju živali." Ob pogledu na fotografijo s protestnim grafitom se ji zasvetijo oči. "Tako kot animalisti po celem svetu vdirajo v laboratorije in iz kletk izpuščajo mučenike, tudi naši borci, ker nimajo finančnih sredstev in se počutijo nemočne, počnejo ilegalne stvari. Tudi jaz kdaj naredim kaj ilegalnega, takšna je pač naša borba." Tako je pred leti na nezakonit način vdrla na Krkino kmetijo v Hudenjih. "Te kratkodlake pse beagle imajo pod milim nebom, skozi rešetke pa jih pozimi hladi leden veter!" Zase pravi, da je v velikem konfliktu z veterinarji: "Z leti otopijo in nimajo več pravega občutka v srcu. Če bi bili dejansko ljubitelji živali, bi se že zdavnaj zavzeli za azil v prestolnici, ostrejšo zakonodajo glede poskusov in ustanavljali društva proti mučenju živali. Vem pa, da jih je več med lovci, ribiči itd."

Na srečanje je vegetarijanka z dvanajstletnim stažem in štiridesetimi leti dela proti mučenju živali prišla s kopico materiala, med katerim so bili tudi proizvodi, ki niso preizkušeni na živalih. "Bodite pozorni pri nakupih. Skoraj vse, kar pride v stik s človekom, gre pred tem skozi poskusne živali."

To, da se v Sloveniji premalo naredi pri označevanju izdelkov, ki niso bili preizkušenih na živalih, je poudarila Nataša Siard, ki je predstavnica Zveze društev proti mučenju živali v Strokovnem svetu za zaščito živali, ki ima svetovalno vlogo pri ministrstvu za kmetijstvo. "Trenutno je v svetu okrog deset milijonov živali v poskusu. Zaradi neobstoja skupne baze podatkov in pomanjkljivega izmenjavanja informacij med ustanovami se nekateri poskusi opravljajo večkrat, čeprav za to ni potrebe," je poudarila Siardova. "O tem, kakšno je sedaj stanje v Sloveniji glede poskusov, je težko ugotavljati, saj so podatki varovani, ravno tako kot drugje po svetu." V zraku je čutiti napetost. Skrbno varovanje vzbuja sume pri aktivistih. Ekstremni aktivisti z akcijami razburjajo strokovnjake, ki so prepričani o pravilnosti svojega dela in trdijo, da če ne bodo trpeli oni (živali) potem bomo mi (ljudje). Kdo bo koga?