Večja pravičnost ali populizem

Slovenija je ena redkih držav, kjer je kar 90 odstotkov ljudi vključenih v prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Razlog za to je preprost. Obvezno zdravstveno zavarovanje sicer zajema večino zdravstvenih tveganj, a še zdaleč ne vseh in tudi ne v celoti, kar pomeni, da se je treba za razliko do polne cene dodatno prostovoljno zavarovati ali pa to razliko plačati direktno iz žepa. Zaradi tega je večina državljanov danes prisiljena plačevati ne le obvezno, ampak tudi dodatno prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Brez tega bi za zdravljenje morali poseči globoko v svoje denarnice. Kako globoko, povedo podatki o cenah zdravstvenih storitev. Hospitalizacija na internističnem oddelku za sedem dni stane 325.360 tolarjev, in ker doplačilo znaša 25 odstotkov, bi brez prostovoljnega zavarovanja iz žepa prispevali 48.804 tolarjev. Na kirurgiji je cena v povprečju 310.853 tolarjev, ob 15-odstotnem doplačilu pa bi vas brez zavarovanja zdravljenje stalo 46.627 tolarjev. Operacija sive mrene stane 160.649 tolarjev in pri 5-odstotnem doplačilu bi morali iz lastnega žepa prispevati 24.097 tolarjev. Operacija na odprtem srcu stane 2.641.298 tolarjev, doplačilo zanjo pa je pet odstotkov, kar nanese 132.064 tolarjev. Zaradi takšnih cen prostovoljno zavarovanje seveda ni stvar opcije, ampak nuja. K nujnosti še dodatno prispeva dejstvo, da se čedalje več pravic iz obveznega seli v prostovoljno zavarovanje. Danes imata zavarovalnici Vzajemna in Adriatic, ki ponujata prostovoljno zavarovanje, v svojih portfeljih skoraj 1,5 milijona zavarovancev. To pa je po mnenju ministra za zdravje dr. Dušana Kebra bistveno več kot v tujini, kjer naj bi imelo prostovoljno zavarovanje sklenjenih le med 10 in 20 odstotkov prebivalcev, in to predvsem tistih, ki pripadajo najvišjih slojem in ki si to lahko privoščijo.

Glavna težava slovenskega sistema je po ministrovem mnenju ta, da je nepravičen do revnejših zavarovancev. Zakaj? Za obvezno zavarovanje tako bogati kot revni plačujejo enak odstotek od brutoplače. V absolutnem znesku torej tisti, ki imajo višje plače, za zdravje dajejo več kot tisti, ki imajo nizke plače. Vzajemne ali Adriatica torej ne zanima, ali smo bogati ali revni. Za vse velja enaka premija, ki jo zavarovalnici po potrebi zvišujeta, kar se je nazadnje zgodilo s 1. septembrom letos. Primerjava med minimalno bruto plačo, ki trenutno znaša 101.611 tolarjev, in bruto plačo direktorja v višini treh milijonov tolarjev pokaže, da bo moral revnejši državljan, ki ima tako obvezno kot dodatno zdravstveno zavarovanje, za svoje zdravje vsako leto nameniti 1,2 mesečne bruto plače, bogati direktor pa komaj 0,8 svoje plače. To pa je po Kebrovem mnenju nepravično.

To krivičnost namerava minister popraviti s temeljito reformo zdravstvenega zavarovanja. Tako naj bi bile v prihodnjih nekaj letih najpomembnejše zdravstvene pravice - te pa so po Kebrovem mnenju skoraj vse - pokrite z obveznim zavarovanjem. Prostovoljno zavarovanje pa bi krilo le manjši del manj pomembnih pravic. In posledica? Za zdravljenje pravih zdravstvenih težav po novem ljudem ne bi bilo več treba skleniti nobenega dodatnega zavarovanja. Seveda to ne pomeni, da bi bilo prostovoljno zavarovanje v celoti ukinjeno, pomeni le, da vanj ne bi bilo več vključenih 90 odstotkov ljudi, ker za to ne bi bilo nobene potrebe. Temeljno vprašanje je, katere zdravstvene pravice bi bile po končani reformi v celoti izločene iz košarice obveznega zavarovanja in prenesene v prostovoljno. Minister odgovora na to za zdaj še ne zna dati. Zelo verjetno pa je, da bo ena od bistvenih sprememb narejena pri zdravilih. Po novem naj bi namreč vsa generična zdravila oziroma tista z najnižjo ceno preselili v obvezno zavarovanje, kemično ista originalna zdravila, ki so dražja, pa v prostovoljno. Seveda le takrat, ko bi za originalno zdravilo obstajal ekvivalenten generik. Zelo verjetno je tudi, da bi se iz obveznega zavarovanja izločila zobna protetika. Poleg tega naj bi bilo komercialno prostovoljno zavarovanje po novem tudi nekakšna bližnjica do zdravstvenih storitev. Tisti, ki bi poleg obveznega plačevali še prostovoljno zavarovanje, bi namreč hitreje prišli do določenega zdravstvenega posega, za katerega sicer obstajajo dolge čakalne vrste. Tisti, ki se bo torej hotel izogniti čakanju, bo moral plačati še vzporedno zavarovanje. Premija zanj bo seveda bistveno dražja, kot je sedanja premija za prostovoljno zavarovanje.

Reforma pa predvideva še uvedbo novega elementa - participacije. To pomeni, da bi morali določene zdravstvene pravice, ki bi bile sicer pokrite v obveznem zavarovanju, ob obisku zdravnika doplačati direktno iz žepa. Keber ob tem poudarja, da ne bo uvajal starega, ampak nov model participacije, ki bo imel socialne omejitve. Vsi zavarovanci tako ne bi plačevali enako visoke participacije, ampak bi obstajale omejitve po posameznih razredih, glede na višino dohodkov. "To pomeni, da bi na primer najrevnejši na leto participirali največ 10.000 tolarjev, nato pa bi sledila progresivna lestvica, tako da bi najbogatejši participirali največ 100.000 tolarjev letno," pojasnjuje Keber. "Če bi bila meja postavljena previsoko, bi se namreč revnejši začeli izogibati zdravstvu." Participacija ima po ministrovem prepričanju tudi vzgojni učinek, saj je znano, da Slovenci zdravnika v povprečju obiščemo osemkrat letno, medtem ko na primer Švedi le trikrat.

Končni cilj reforme je povečanje solidarnosti. Se pravi, da bi revnejši za zdravje plačevali manj kot doslej, bogati pa več, vsi pa bi v zameno za to imeli enake pravice. "Uvajamo torej edinstven primer, ko bomo vzeli iz denarnic bogatih in dali v denarnice revnim," pravi Keber. Slišati je sicer lepo, toda kako zagotoviti denar za tak projekt? ZZZS prek obveznega zavarovanja na leto v svoj proračun nabere približno 350 milijard tolarjev, Vzajemna in Adriatic pa prek prostovoljnega zavarovanja 65 milijard tolarjev. Ker bi s Kebrovo reformo bistveno zmanjšali število prostovoljnih zavarovanj, bi s tem tudi zmanjšali dosedanji proračun za zdravstvo. Da bi lahko ohranili enako raven zdravstvenih pravic, bi torej morali najti vir za nadomestitev manjkajočih 65 milijard iz prostovoljnega zavarovanja. Kebrov odgovor na to je enostaven: treba bo zvišati prispevno stopnjo za obvezno zavarovanje. Ta trenutno znaša 13,45 odstotka, od tega delodajalci prispevajo 7,09 odstotka, delavci pa 6,36 odstotka. Po grobih izračunih bi bil potreben vsaj 3-odstoten dvig prispevne stopnje, saj bi morali s tem dvigom pokriti tako manjkajočih 65 milijard kot tudi 15 milijard primanjkljaja v blagajni ZZZS. Ključno vprašanje je, ali je za tak dvig prispevne stopnje mogoče dobiti zadostno politično podporo. Keber tiskovne konference, na kateri je napovedal reformo, ni po naključju sklical na sedežu LDS namesto v prostorih ministrstva. S tem je dal javnosti vedeti, da ima za seboj podporo svoje stranke, torej tudi podporo finančnega ministra Toneta Ropa. Toda ali je Rop res pripravljen podpreti dvig prispevne stopnje za 3 odstotke, ko pa je še pred časom nasprotoval bistveno nižjemu dvigu za 0,2 odstotka? Prav tako je težko verjeti, da bo LDS za takšno spremembo dobila podporo drugih političnih strank v parlamentu. Dvig prispevne stopnje pomeni podražitev delovne sile, kar v končni fazi pomeni manjšo konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Z makroekonomskega vidika dvig prispevne stopnje ne pomeni nič dobrega. Trije odstotki se slišijo malo, toda za podjetja pomenijo milijarde. Nič čudnega torej, da interesno združenje delodajalcev pri gospodarski zbornici vsakršnemu dvigu ostro nasprotuje. Reforma zato postavlja pred politike pomembno vprašanje: kako daleč gre lahko država v svoji socialni pravičnosti, ne da bi pri tem bistveno škodovala gospodarstvu? Te dileme se očitno zaveda tudi Keber, saj kot drugo možnost, kako nabrati manjkajočih 65 milijard tolarjev, omenja poseben davek za zdravstvo.

"Kebrova ideja je z vidika zavarovancev božanska. Ponuja jim nebesa na zemlji. Pravični svet. Toda eno je ideja, drugo pa njena izvedba. Mislim, da se gre čisti populizem," trdi pomočnik direktorja ZZZS dr. Martin Toth. "Takšnega modela, v katerem bi obvezno zavarovanje v celoti pokrilo skoraj vse pravice, ne poznajo v nobeni razviti državi. Zato pa ga poznajo Rusija, Kitajska, Koreja in Kuba. Tam imajo ljudje sicer vse pravice, vendar do njih lahko pridejo le prek podkupnin." Sprašuje se, ali nas skuša minister vrniti v stare čase, ko so si revnejši prednost v čakalni vrsti zagotavljali prek modrih kuvert. Tudi uvedba participacije se mu ne zdi posrečena, češ da je zanjo treba takoj oprostiti vse otroke, študente do 26. leta, nosečnice, starostnike, kronične bolnike ... "Na koncu bi jo plačevala le še tretjina ljudi, in to predvsem revnejši, saj so ti bolj podvrženi boleznim kot bogati in zato tudi pogosteje obiskujejo zdravnika. Poleg tega pa mora biti participacija, če je še tako socialno naravnana, dovolj visoka, da je z njo mogoče pokriti vsaj stroške pobiranja." Ker bi reforma najbolj prizadela zavarovalnico Vzajemno, pri kateri ima prostovoljna zavarovanja sklenjenih kar 1,2 milijona državljanov, smo za mnenje povprašali še člana uprave Vzajemne Marka Jakliča. Prepričan je, da Keber ne ponuja nič boljši sistem od sedanjega. "Kar predlaga minister, je socialna utopija. Tudi sam bi najrajši videl, da ne bi imeli nobenih dodatnih zavarovanj in bi vse stroške zdravstvenih storitev krila država, toda to je takšna utopija, kot je bil komunizem. Na papirju se sliši super, v praksi pa ne deluje." Ne verjame, da bo Kebru uspelo dobiti dovoljšno politično podporo za dvig prispevne stopnje. Brez tega pa se reforma zdravstvenega zavarovanja lahko izide le, če bi bistveno privarčevali na strani izvajalcev zdravstvenih storitev, predvsem bolnišnic. A kot vemo, se ta reforma tudi še ni zares začela. Jaklič sicer priznava, da je pri nas v prostovoljno zavarovanje res vključeno nenavadno veliko ljudi, a meni, da to ni nič slabega. "Tujci nam takšno število zavarovancev zavidajo, ker si tudi sami želijo, da bi se zdravstvo v čim manjši meri financiralo iz javnih sredstev in čim bolj iz zasebnih žepov. Sama država namreč bremena ne zmore." Zaradi novejših metod zdravljenja, dražjih zdravil in staranja prebivalstva postaja zdravstvo vse dražje. V zahodnoevropskih državah zdravstvena inflacija že za šest odstotkih točk presega redno inflacijo, v Sloveniji pa še za bistveno več. "Zaradi tako visokih stroškov se vloga dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj v razvitih državah kvečjemu povečuje, ne pa zmanjšuje, kot javnost skuša prepričati Keber," trdi Jaklič. "Pozablja se tudi, da prostovoljno zavarovanje ne temelji le na vzajemnosti, ampak vsaj deloma tudi na solidarnosti. To je zasluga Vzajemne, kajti če bi se držali zakona, ki je bil sprejet aprila 1998 in po katerem bi se premije morale oblikovati glede na riziko, upokojenci danes ne bi plačevali približno enako visokih premij kot mladi, ampak vsaj šestkrat višje. Vzajemna torej na lastnih plečih nosi breme sociale." Prepričan je, da bo Keber s svojo reformo dosegel ravno obratni učinek od želenega - namesto da bi revnejšim pomagal, jih bo še dodatno obremenil, saj bo dostop do zdravstvenih pravic postal še bolj odvisen od socialnega položaja državljanov. "Revnejši bodo sicer imeli vse pravice pokrite iz obveznega zavarovanja, vendar pa bodo te pravice zapisane le na papirju. Če si revnejši že danes ne morejo privoščiti 3800 sit mesečne premije za prostovoljno zavarovanje, si bodo še toliko težje privoščili komercialno zavarovanje, ki bi jim omogočalo preskok čakalne vrste. Zaradi manjšega števila zavarovancev bodo namreč premije v prostovoljnem zavarovanju bistveno višje od sedanjih."