Spolzka pot na Triglav

Naše ustavno sodišče, drugače tako pazljivo zavarovano pred budnim očesom javnosti, nam od časa do časa vendarle odškrne vrata delovanja svojega organizma: po eni strani verjetno malo zato, da ne bi dajalo vtisa totalnega slonokoščenega stolpa, po drugi pa, ker želi tako posredno nakazati, da pripisuje posamezni zadevi nekoliko večji pomen kot kakšni drugi. Precej varno se zdi sklepati, da je ustavne sodnike, ko so se odločili za javnost sredine razprave o zakonu o lastninjenju zavarovalnic, vodil predvsem tisti drugi dejavnik.

Preja o titanskem boju za vse prej kot zanemarljiv priliv kapitala iz procesa razvzajemljanja naše daleč največje zavarovalnice se vleče že leta in nazadnje, ko je bila pravna materija predočena temu najvišjemu izmed vseh tribunalov, je ta spomladi 2001 razsodil v korist zasebnega kapitala, saj je ustavno sodišče prejšnji zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic razveljavilo. Tako je bilo treba v skladu s kompleksno sodbo spisati nov predlog zakona, tega pa odvetniki glavnih Triglavovih delničarjev zdaj zopet izpodbijajo na podlagi zelo podobnih, če ne kar identičnih poant: med drugim mu najbolj očitajo, da si je zastavil povsem isti cilj kot že ovrženi zakon, torej protiustavni poseg v delež zasebnih lastnikov, ki so leta 1991 ob preoblikovanju prej socialistično enovite Zavarovalne skupnosti Triglav v štiri manjše delniške družbe Zavarovalnico Triglav, d. d., s finančnimi injekcijami iz svojega žepa rešili iz hudo kriznega položaja, nakar se je podjetju s spretnim krmarjenjem in z uspešnim lobiranjem uspelo povzpeti na zeleno vejo, na kateri ga vidimo danes.

V sredo so pred strumno posedeno falango škrlatnih varuhov slovenskega ustavnega reda priložnost za utemeljitev pogleda na nastali kipeči kotel najrazličnejših apetitov dobili vsi večji igralci v tej zavarovalniški igri, tudi sindikat delavcev. Temu je beseda pripadla celo prvemu in njegov predstavnik Drago Ščernjavič je povedal, da se počutijo zaposleni v zavarovalniški družbi že od samega začetka odrinjeni, danes pa so iz procesa lastninjenja tako ali tako popolnoma izključeni, čeprav so k razcvetu firme največ prispevali prav oni, med drugim so se v ta namen celo odpovedovali delu plače, zdaj pa jim ne grejo iz tega čisto nobene pravice. Naslednji so mikrofon v začasno last prevzeli zastopniki Triglavovih delničarjev: Miro Senica, eden izmed predstavnikov Triglavovih delničarjev, je poudaril predvsem ključnost izbire metode za razmejevanje med družbenim in zasebnim kapitalom v sklopu zavarovalnice, osebno pa ga najbolj moti, da si je vlada preprosto izbrala neko do decimalke natančno določeno številko, ki jo želi vknjižiti v svojo blagajno, in potem nanjo navesila celotno metodo, kako do nje priti.

Med vsemi odvetniki delničarjev je zadevo daleč najsočneje povzel Stojan Zdolšek. Postuliral je, da je vse skupaj sicer videti izjemno zapleteno - konec koncev se vsepovprek na veliko uporablja visoka finančna terminologija, na katero se pogosto niti odvetniki ne spoznajo najbolje, kar vlada s pridom izkorišča - da pa je razkol v resnici izjemno preprost in da gre v resnici izključno za boj za kapital. Vlada sicer navaja, da varuje "javni interes", a ji tega interesa sploh ni uspelo ustrezno utemeljiti, interes - in to je interes, ki ga sploh ne skrivajo - njegovih klientov pa je v tem, da bi lahko obdržali čim več tistega, kar so pridobili povsem legalno, z lastnim investicijskim tveganjem, "prav ničesar nismo ukradli!" Kot delničar nikakor ne more privoliti v to, da bi njegovo premoženje upravljala država: "Najprej mi vzame, potem bo pa še skrbela zame, ker sem - kaj? - neprišteven? In če že MORAM imeti nekega skrbnika, če sem resnično nesposoben, potem želim imeti kakega drugega!"

Po Zdolškovem mnenju bo vlada kapital, ki ga želi pridobiti na ta način, tako ali tako prodala tujcem, to ni nobena demagogija, temveč čisto dejstvo, tako da je njen odnos do celotne problematike v resnici upravičen samo, ko želi poklicati v Bruselj in reči Fantje, dosti kapitala imam, prodali bomo! Ob tem zastopnikom delničarjev prav ta vlada pisno očita "pravno sprevrženost", za kar pričakuje tukaj danes v zelo kratkem osebno opravičilo navzočega gospoda Ropa. Sam sicer ni znan kot "mehak odvetnik" in ni ponavadi v sodni dvorani res prav nič nežen, žali pa svojih pravnih nasprotnikov vseeno nikakor ne. Za konec: če je bila država celih trinajst let neaktivna in teh trinajst let ni znala pravno zavarovati nenominiranega kapitala, zakaj bi morali biti zaradi tega na škodi sami delničarji? "To je princip iz petnajstega stoletja!"

Finančni minister je prišel ustavnim sodnikom razložit predvsem tistih nekaj osnovnih posplošitev, ki so po njegovem prepričanju nujne za ustrezno razumevanje spora, za vse kompleksnejše analize pa je imel s sabo pisan in številen strokovni pravni tim. Tone Rop je zatrdil, da pravkar slišani govori nasprotnikov vse trditve vlade samo potrjujejo in dajejo še dodaten prav zagotovilu, da je zakon popolnoma v skladu z ustavo. Čeprav smo v resnici preživeli dvanajstletno obdobje "pravne praznine", ko so podjetje upravljali izključno manjšinski lastniki po izključno svojem interesu, naj bi jim bili dali ob preoblikovanju leta 1991 jasno vedeti, da bo neizogibno prišel tudi čas, ko bo treba določiti delež družbenega kapitala v njihovem podjetju. Po ministrovem goreče izraženem prepričanju je zakon, ki je zdaj pred presojo ustavnega občinstva, nujno obravnavati "izključno in samo kot celoto", saj bi odprava kateregakoli člena avtomatično porušila njegov osnovni namen, namreč enakopravnost zasebnega in družbenega kapitala. (S temi njegovimi besedami se je kasneje v eni izmed na videz neskončnih replik zavzeto strinjal Miro Senica, seveda pa jih je razumel predvsem v smislu: če pade en sam člen, pade celota, kakor je tudi prav!)

Najvišji predstavnik vlade se je zavzel za dokapitalizacijo s soudeležbo nenominiranega kapitala in dodal, da gledano v celoti za to državo in vlado ni nobene možne alternative predočenemu zakonu: če ta ne bi bil sprejet, bi ves sistem pretrpel nenadoknadljivo škodo. Za izračun kapitalskih deležev je ekonomsko gledano vladina metoda tako ali tako edina smiselna, saj bi po drugih metodah izgubili vsi, navsezadnje celo delničarji sami. Kar se tiče navedb, da namerava država tako pridobljeni kapital prodati tujcem, jih je finančni minister ostro zavrnil, Triglav torej nikakor NE bo naprodaj inozemstvu.

Nada Klemenčič, direktorica Triglava, je v kratkem govoru povedala, da se ji kot dolgoletni delavki v zavarovalništvu zdi malo smešno, kako se o zadevi že ves ta čas pogovarjamo, in da bi rada še enkrat posebej poudarila, da je leta 1991 državo večkrat prosila za denar. Sama bi najraje videla, da bi bila država takrat pomagala, saj potem vsem skupaj zdaj ne bi bilo treba niti približno sedeti tukaj, a kaj, ko je vedno znova dobila odgovor, da bo vlada denar veliko raje vložila v Ljubljansko banko. Popolnoma jasno je, da je bil ob ustanovitvi štirih delniških družb odstotek nenominiranega kapitala v vsaki izmed njih identičen, zdaj pa se je zopet spisal zakon, ki naj bi veljal zgolj za Zavarovalnico Triglav (v zvezi s tem je Stojan Zdolšek v zaključnem govoru dejal, da je to že skoraj kriminal.)

Ko je bilo zadovoljivo odgovorjeno na tistih nekaj vprašanj, ki so se jih za celovito razumevanje posamezni ustavni sodniki čutili dolžni postaviti posameznim akterjem, je bila razprava končana, sodišče pa je obljubilo, da bo vse skupaj skrbno preučilo. Večina udeležencev razprave se je strinjala, da bo zares odločilna predvsem metoda izračuna kapitalskih deležev, v zvezi s čimer je sodišče izjavilo, da se sploh ne namerava spuščati v presojo, ali obstajajo še kakšne boljše, temveč se bo ukvarjalo zgolj s tehtanjem protiustavnosti tiste, ki je bila predložena v zakonu. Minister Rop je deloval po razpravi kot vedno utrujeno suveren in je kameram dvestoodstotno prepričan o svojem prav razlagal, da je zadeva v resnici izjemno preprosta, da pa seveda lahko razume strah in odpor delničarjev pred povsem legitimnim podržavljanjem lastnine, ki so jo sami prej šteli za izključno zasebno. Z njim se lahko vsekakor strinjamo, da je vse skupaj preprosto, saj je več kot jasno, da zanima obe strani izključno kapital in sta pripravljeni v smotru pridobitve tega kapitala reči in storiti tako rekoč karkoli, celo na tiskovni konferenci razkriti višino svoje direktorske plače. Hkrati pa ne moremo mimo dejstva, da je trenutno stanje totalne vojne predvsem posledica še ene izmed šlamparij vlade, ki leta 1991 ob toliko drugih na videz tolstejših molznicah očitno ni imela niti časa niti volje za sanacijo podjetja, ki je bilo takrat v najboljšem primeru videti rizično, nakar ji je ob njegovem vztrajnem brstenju seveda megalomansko narastel apetit. Apetit, ki je še toliko večji zato, ker je bila Zavarovalnica Triglav doslej ena redkih, če ne kar edina finančna institucija na najvišji ravni, na katero politika ni imela neposrednega vpliva oziroma je imela prej sama zavarovalnica nekaj vpliva na politiko, samo za začetek recimo prek samaritanskega sponzoriranja raznih kolesarskih dirk po Sloveniji, katerih organizacijskemu odboru predsedujejo razni vodje poslanskih skupin LDS, in raznih Srebrnih teniških lig, v katerih potijo srebrni pot razni srebrni ustavni sodniki. Vsekakor ostaja bitka za Triglav, kot smo že zapisali, mama vseh bitk.