Sporni kandidat

Pred tednom je začel veljati začasni ribolovni režim po SOPS-u; ta slovenskim in hrvaškim ribičem omogoča prost ribolov brez kvot in omejitev od Lovrečice do Ankarana, kar je veliko manj, kot je sprva predvideval maloobmejni sporazum, a to je edini sporazum, ki sta ga državi zmogli izpeljati do konca, in še ta sedaj poka po šivih. Ali sta Slovenija in Hrvaška postali talki svojih borcev za pravično mejo, bo jasno v teh dneh, ko naj bi slovenski ribiči ponovno začeli ribariti v spornem trikotniku, kjer so se poleti vrstili incidenti, saj minuli teden ribiči zaradi slabega vremena niso zapuščali mandračev. Skratka, desetletje neuspešnih poskusov reševanja vprašanja slovensko-hrvaških sporov oziroma dolgoletno diplomatsko stopicanje na mestu in pomanjkanje jasnih političnih stališč je ustvarilo prazen prostor za različne civilne jastrebe, ki v imenu nacionalnih mitov zaostrujejo reševanje tako kočljivih vprašanj, kot je vprašanje meje. Delo politikov so prevzeli borci za pravično mejo na kopnem in na morju. S podporo nekaterih vladnih politikov, predvsem pa opozicijskih strank so dobili dovolj veliko politično težo, da se je manevrski prostor Ljubljane in Zagreba skorajda izničili. Oba, ribiško združenje na Bujskem in njegov predsednik Daniele Kolec in Odbor za zaščito slovenskih državljanov pred tujo državo, svojima vladama postavljata ultimat in jima ne puščata prostora za pogajanja ali kompromise. Ribiči zahtevajo razveljavitev SOPS-a in grozijo, da bodo vzeli oblast v svoje roke, odbor pa vlado poziva, naj ozemlje, na katerem živi Joško Joras, ustrezno zavaruje, drugače povedano zasede in enostransko priključi k Sloveniji ne glede na to, da ga nadzira hrvaška policija.

Primer Joras pa je s tem, ko je “narodni junak” začel zbirati pet tisoč podpisov in se z geslom za celovit Piranski zaliv vključil v predsedniško tekmo, dobil nove razsežnosti. Že leta 1997, na zadnjih lokalnih volitvah, so se mnogi spraševali, kako se je Jošku Jorasu uspelo vpisati v volilni imenik občine Piran, saj Joras živi v zaselku Škrile. Sam pravi, da v Mlinih, vendar je stvar takšna: ime celotnega zaselka se glasi Mlini - Škrile, vendar je del zaselka, ki se imenuje Mlini, na desnem bregu Dragonje oziroma pod jurisdikcijo Slovenije, večji del zaselka, ki se imenuje Škrile, pa na levem, južnem bregu Dragonje. Jorasova hiša stoji na južnem bregu, ki od leta 1947 sodi v občino Buje in je do določitve meje pod jurisdikcijo Hrvaške. Leta 1945 sta zaselek sestavljali dve hiši oziroma sta v njem živeli dve družini, ki sta skupaj šteli 16 članov. Ti so se istega leta od prvega do zadnjega izrekli za pripadnike italijanske narodnosti. Kakorkoli, do 3. oktobra 1994, ko je bila ob sprejetju zakona o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij ustanovljena občina Piran, je tudi Joras, tako kot vsi drugi prebivalci spornih zaselkov, spoštoval jurisdikcijo Hrvaške na tem območju. Vlada, predlagateljica zakona, je sprva določila tudi območje te obmejne občine v mejah, ki jih je določala temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in so veljale na dan 25. junija 1991. Vendar je takrat Zmago Jelinčič na podlagi starih meja občine Piran vložil amandma, državni zbor pa ga je sprejel in območje občine razširil na tri sporne zaselke. Skratka, DZ je k občini Piran priključil zaselke, ki so na dan osamosvojitve spadali v občino Buje. Ker se je vlada zavedala problematičnosti priključitve spornega ozemlja, je že na naslednji seji parlamenta predlagala in uveljavila člen 6 a zakona o ustanovitvi občin, ki pravi: "Določbe tega zakona, ki se nanašajo na območja zaselkov Bužini, Škodelin in Škrile, se ne uporabljajo do določitve meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.” Joras, ki živi v zaselku Škrile, tako ni imel pravne oziroma zakonske podlage, da bi postal občan občine Piran, ker ima stalno prebivališče pač na območju, kjer se po členu 6 a zakona o ustanovitvi občin zakon ni smel izvajati.

Kljub temu je Jorasu geodetska uprava, sklicujoč se na zemljiško knjigo občine Piran, kjer so sporni zaselki vpisani kot del katastrske občine Sečovlje, dodelila novo hišno številko, in sicer Sečovlje 1, kar je bila kršitev tega zakona. To je Jorasu omogočilo vpis v volilni imenik občine Piran in izvolitev v občinski svet. Leta 1997 so na slovenskem zunanjem ministrstvu na vprašanje, ali Joško Joras sploh sme kandidirati za občinskega svetnika, odgovorili v za pravno državo zelo nenavadnem slogu: "Zaradi pritiska javnosti smo gospodu Jorasu pogledali skozi prste." Menda naj bi bil Jorasu kariero omogočil nekdanji podpredsednik vlade Marjan Podobnik, podporo pa je nadaljeval zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Ta ga še danes spodbuja k nezakonitim dejanjem z izjavami, da hrvaške jurisdikcije nad njegovo hišo in spornimi zaselki onstran Dragonje ne smemo priznati, dokler ne bo sklenjen dogovor o meji. Skratka, po Ruplovem mnenju Joras živi na nikogaršnjem ozemlju, nad katerim Slovenija jurisdikcije ne more izvajati, Hrvaška pa je ne sme.

Joško Joras po vsem povedanem torej ni imel nobene zakonske podlage, da bi postal občan občine Piran. Če bi se vlada držala zakona, ki ga je sprejel državni zbor, Joras ne bi bil v Sloveniji niti prijavljen. Tedaj pa tudi ne bi smel kandidirati za predsednika države.