Na stadion lahko pozabimo

To njihovo razmišljanje poznam. Moja kandidatura je predvsem demonstracija tega, da sem neodvisen in da se ne bojim. Kandidaturo želim uporabiti predvsem kot vzvod, da bi lista Ljubljana, moje mesto, s katero grem na volitve, dosegla čim boljši izid. Na županskih volitvah je moj cilj drugi krog. Zavedam pa se, da bo to zelo težko - glede na to, da je politični prostor razdeljen med sedanje stranke in da imajo stabilno volilno telo. Domišljam si, da je možno z nestrankarskim pristopom, z nepolitičnim pristopom doseči sinergijo različnih energij, ki se pojavljajo, ali recimo nezadovoljstva. Pogovarjal sem se z več strankami in interesnimi skupinami, z nekaterimi se še pogovarjam. Imel sem kar nekaj ponudb strank, da bi bil njihov kandidat, pa me to ni zanimalo.

Tudi to dokazuje, da ima Potočnikova zelo veliko možnosti za ponovno izvolitev.

Splošno znano je, da ima vsak aktualni kandidat oziroma aktualni župan, ki kandidira, veliko prednost. Zaradi prepoznavnosti, zaradi stvari, ki jih je dosegel, in navsezadnje, ker lahko izkoristi sedanji položaj za kampanjo. Poglejte Potočnikovo, slika se ob otvoritvah ... odpira 30 delovišč po mestu, ki bi jih lahko že veliko prej, pa jih raje zdaj. Tudi vprašanje zavetišča za živali, ki bi moralo biti že zdavnaj rešeno, pa ga bodo po naključju odprli ravno oktobra ... Tako to gre, ampak nisem šel v kampanjo proti Viki, temveč sem šel kandidirat za župana Ljubljane, torej za Ljubljano. Za vse tiste, ki mislijo, da je zgodba, ki jo razlagam, prava.

Katera zgodba je prava?

Ko sem bil direktor mestne uprave, sem mesto podrobno spoznal, in to mi pomaga. To je moja prednost, da sem seznanjen s problematiko še danes, navsezadnje sem sedaj mestni svetnik. Tako so mi projekti, ki se izvajajo in ki se ne, zelo znani. V mestu sem delal skoraj deset let. To je doba, ko Ljubljano začutiš, ko veš, kaj je narobe, in spoznaš ogromno ljudi. Vidiš tudi, kje bi se kaka stvar dala bolje in hitreje narediti. Ne trdim, da niso nič naredili, to bi bilo nekorektno. Trdim pa, da so naredili bistveno premalo in bistveno predrago. Tisto, kar lahko obljubim brez najmanjših težav, je, da ko bom župan, bom nekatere stvari naredil hitreje in za mesto oziroma davkoplačevalce ceneje.

Kateri so konkretni projekti, ki bi jih bilo mogoče narediti ceneje?

Zanesljivo je to zdaj aktualna čistilna naprava. Ta projekt bo stal Ljubljano dvakrat preveč za enak učinek. Tako kažejo neodvisne strokovne raziskave. Ne glede na to, da bo VO-KA zagotavljal, da je to, kar so naredili, najboljše. Druga stvar je, da nam ni treba zapraviti 800 milijonov tolarjev za vzpenjačo na grad, ker je to projekt, ki ga je mogoče izpeljati z zunanjim kapitalom. Treba se ga je lotiti tako, da razpišeš ustrezno koncesijo in tistemu, ki je pripravljen v to vložiti, zagotoviš, da bo neko obdobje to upravljal in tržil. Denar, ki bi nam tako ostal, pa bi uporabili za druge projekte.

Pa vzpenjačo sploh potrebujemo?

Vzpenjača ima smisel, ne toliko zaradi prometne rešitve kot zaradi turistične oziroma kulturne popestritve. Podobno je vprašanje garažnih hiš. Povsod po svetu je jasno, da garažno hišo v mestnem jedru, kjer je frekvenca visoka, kjer bo zanesljivo več kot 80-odstotna zasedenost, gradiš s koncesijo. Iz zasebnega kapitala. Ni treba vlagati mestnih milijard. Še danes nisem dobil odgovora na to, koliko je stala na primer garažna hiša Kozolec oziroma kaj je z lastništvom. [Author ID1: at Thu Sep 26 12:42:00 2002 ]

Kako je tam z zasedenostjo?

Vedno večja je. Spomnim se, da ko smo naredili razpis, ki ga je potem prejšnji župan Dimitrij Rupel razveljavil, iz meni neznanih razlogov, je bila tu delegacija avstrijskih podjetij, ki so se zanimala za to. Vprašali so nas samo, ali bomo v mestu uredili politiko sankcioniranja nepravilno parkiranih vozil.

Avstrijci bi verjetno samo še bolj nabili cene ...

Pristojnost glede določanja cen mora mesto v koncesijski pogodbi obdržati. Pri ceni mora biti soglasje. Če se jim po določeni ceni ne izplača, se poveča število koncesijskih let ...

Potočnikova nam je v intervjuju povedala, da ne morejo nič, če je garažna hiša zasebna.

To bo popravil trg. Mesto mora biti sposobno ponuditi nekaj lokacij, kjer se bodo garaže zgradile, in tako se bo zagotovila nižja cena. Nastale razmere so posledica tega, da je uprava neorganizirana. Nekdo mora to operativno delati.

Kljub vsemu Potočnikovi priznavajo, da je parkiranje na višji ravni, kot je bilo.

Ja. Politika modrih con z ustrezno politiko sankcioniranja je prinesla izboljšanje. Res je tudi, da smo to poskusili narediti že leta 1996, pa nas je takrat ustavilo ustavno sodišče in zadevo razveljavilo. Ključnega pomena pa se mi zdi, da mesto ni naredilo niti ene stvari, da bi ponudilo drugo možnost, če imaš politiko sankcioniranja. Niti ene nove garažne hiše nismo dobili. Vprašal sem jih, koliko parkirnih mest je mesto zgradilo, glede na to, da je Vika obljubljala 2000 novih. V odgovor so mi dali stvari, ki so bile zgrajene že pred štirimi leti, Kozolec, Dolgi most. Največja stvar, ki so jo naredili, je, da so pri kinu Vič asfaltirali divje parkirišče. V štirih letih bi lahko zgradili najmanj tri garažne hiše. Pri tem, da so znane lokacije. Res pa je, da so s prihodom novega šefa za urbanizem Igorja Jurančiča celotno prejšnjo zgodbo dali na stran in se lotili zadev, kot da prej ni bilo ničesar. Kot da ni bilo raziskav, kot da ni bilo projektov. Zgodbo so v celoti na novo odprli in šli plačevat silne milijone, da so nazadnje ugotovili tako rekoč iste stvari.

Veliko se je govorilo o športnih objektih, še zlasti o stadionu. Bolj ali manj javno se govori, da stadiona v Stožicah ne bo.

Pred volitvami tega zagotovo ne bodo priznali.

Tudi Jure Schollmayer, lastnik NK Olimpija, že govori o tem, da bo na svojo roko pokril tribune starega stadiona za Bežigradom. Kaj menite o tem?

Ponovil bom stvar, ki jo ves čas razlagam. Točno leto je od tega, kar smo sprejemali odlok o ustanovitvi podjetja Stadion, d. o. o. Edini sem bil, ki je povedal, da je to, kar počnejo, neumnost in za Ljubljano škodljivo. Zaradi tega so mi hoteli nabiti, da sem proti stadionu. Trdil sem, da je nespodobno, da je nekdo, ki je direktor Holdinga, ki ima ogromno dela, spotoma še direktor podjetja, ki bo zgradilo tako pomemben objekt za Ljubljano v prihodnjih 80 letih. To lahko pomeni, ali da perejo denar ali pa v tej državi ni nobenega drugega sposobnega menedžerja. Drugič, če je stadion nacionalni projekt in ga potrebujemo zaradi Evrope ... Ali ni potem pošteno, da ga gradi tudi država Slovenija? Ne strinjam se, da bomo vse to plačali davkoplačevalci iz Ljubljane. Ustanovitelja podjetja bi morala biti država in mesto. Ko pa predsednik vlade reče, da je dal za stadion 150 milijonov, je to zame neokusna šala. Za ta denar še dokumentacije ne moreš zbrati. Ko bodo še dosežki reprezentance slabši, bo ostala Ljubljana sama.

Se strinjate, da bi morali za najmanjši možni znesek posodobiti tudi sedanji stadion?

Trdim, da resne razprave o tem, kje naj bo novi stadion, sploh ni bilo. Lani se je županja odločila, tako rekoč čez noč, da bo stadion v Stožicah. Kupili so zemljo, ki je bila predraga, in tam naj bi gradili. Najverjetneje pa bodo po volitvah vsaj za dve leti pozabili na stadion. Sedanja lokacija za Bežigradom bi bila idealna. Plečnikove dediščine je na stadionu zelo malo; zraven je veliko zemljišča, ki ga lahko uredimo za garažno hišo. Vendar ta razprava sploh ni možna. Vsi, ki mislimo drugače, smo proti stadionu.

Ko smo že pri športu, se dotaknimo še košarkarjev Uniona Olimpije. Mesto Ljubljana je njihov sponzor z nemajhnimi 50 milijoni tolarjev na leto.

Problem Olimpije je bil, da izvršni odbor ni deloval in ni opravljal svoje funkcije. Dejstvo je, da je bila vsa zgodba koncentrirana v eni sami osebi, to je v trenerju Zmagu Sagadinu. Ta v klubu ni opravljal samo funkcije trenerja, ampak tudi človeka, ki je odločal o finančnih rečeh. Čeprav on to zanika in tega bivši direktor Olimpije Rado Lorbek ne bo nikoli priznal. Hkrati sem prepričan, da vsi novinarji, ki to spremljajo podrobneje, vedo o tem več kot jaz. Res je, bil sem v klubu, vanj sem prišel s podpisano pogodbo, da prevzamem finance. Vendar se je v mesecu dni pokazalo, da to ni možno.

Zakaj?

Jasno se je postavilo, ali Sagadin ali Sodržnik. Potem je bila izbira zelo lahka. Jaz nisem pripravljen ničesar podpisovati, ne da bi vedel, kaj se dogaja. Potem smo sprejeli dogovor, da se ustanovi podjetje Olimpica, d. o. o. , ki bi sodelovalo s sponzorji, prek tega podjetja naj bi šlo trženje itd. Vzporedno pa so ti fantje ustanovili svoje podjetje Sidro, d. o. o.

Stvari so bile vse slabše, finančno in rezultatsko. Vseskozi smo imeli občutek, da se igralci razmeroma drago kupujejo, potem pa razmeroma poceni prodajajo?

Težava je bila v tem, da je bila vsa moč odločanja osredotočena v eni osebi. Takrat ljudje izgubijo občutek za realnost. Sam nisem sodeloval pri teh nakupih in provizijah, zato tega podrobno ne poznam. Marsikaj sem slišal. Problematično je, če si lahko klub, ki je v taki finančni stiski, kot je bila Olimpija lani, privošči, da v eni sezoni zamenja okoli 30 igralcev, pa se potem nekateri izkažejo za povsem neprimerne.

Ste vi ob tem kaj rekli?

Bil sem direktor Olimpice, d. o. o., ki je imela nalogo ukvarjati se s sponzorji ... Ko sem videl, da tako ne bo šlo, ker so nekateri šli tudi v ta projekt s figo v žepu, sem se temu primerno odzval. Na ustrezne naslove sem poslal primeren dopis, predvsem zato, da pustim sledove, da ne bi bilo videti, da sem za vse kriv sam.

V trenutku, ko je imel Slovan eno obetavnejših moštev, Lakoviča, Paviča, Maraviča, Novaka, Gruzijca Ckitišvilija in Ugrekhelidzeja, če omenimo samo najpomembnejše, se Olimpija ni zanimala za nobenega od njih. Če sedaj pogledamo, v katerih klubih igrajo, vidimo, da je šlo za sijajne igralce. Pa še zelo poceni so bili.

Sagadin je bil strokovna avtoriteta. Odgovor pa ni strokovne narave, ampak finančne.

Ste še v Olimpici?

Ne. Sporazumno smo se razšli.

Pred kratkim je Forum za Ljubljano izdal publikacijo, ki govori o ljudeh, ki v mestu odločajo o gradnji, zelo obremenilno. Kakšen je vaš komentar?

Zadeva je povezana s prihodom novega šefa za urbanizem Igorja Jurančiča. Tej zgodbi se sedaj hočeš nočeš očita gradbeniški lobi. Moram reči, da je zelo problematično, ko kup stvari kaže na to, da se izkorišča položaj, da se zadovoljijo posamični interesi. Pri tem bi bilo treba stvari v urbanizmu raziskati. Nespodobno se mi zdi, da je županja vedela, da je Jurančič lastnik podjetja, kar je tudi po zakonu narobe, zaradi konkurenčne klavzule. Če si čisto nezlonameren, je logično, da pomisliš, da bo mimogrede še kaj dobrega naredil za svojo firmo oziroma za partnerje v tej firmi. Spremljam to, da se oglaša veliko ljudi zaradi težav, ki so jih imeli v zvezi z urbanizmom. Zgodilo se je že, da je ustavno sodišče celo razveljavilo določilo odloka, ki ga je urbanizem pripravil in ga do konca zagovarjal. Pa se ni zgodilo nič, to pomeni, da županja stoji za njim, ne glede na vse. To so zelo sporne stvari. Urbanizem kot javna služba mora funkcionirati, ne tako, da bi ljudem grenil življenje pri gradnji, ampak da jim pomaga in ugodi. V okviru zakona, jasno. Občutek imam, da je vodenje tam zelo problematično. Primer, kjer sem sam izgubil zaupanje vanje. Sem član odbora za urbanizem in [Author ID2: at Thu Sep 26 12:42:00 2002 ]pogosto obravnavamo zadeve, pri katerih večinoma ne poznaš vsega ozadja. Ko smo sprejemali osnutek PUP-a v Sneberjah, sem vprašal, kdo je lastnik zemlje, kdo bo investitor. Prepričali so me, da bodo tisti kmetje tam veseli, da bodo lahko gradili sami. Naiven sem jim verjel, da bodo res gradili posamezniki, saj bi to pomenilo, da mesto dejansko spreminja prostorski akt na podlagi strateške usmeritve urbanističnega razvoja in ne zgolj zaradi kapitalskih interesov.

Čez dva dni je imel LUZ tiskovno konferenco, kjer je z veseljem objavil, da bodo tam gradili oni. Ne kmetje. Počutil sem se kot idiot. Za vse vem, od kod prihajajo, z Jurančičem na čelu. Zdaj vem, kaj si lahko mislim o teh ljudeh.

V času vašega direktorovanja so se urejale stvari v zvezi z odločitvijo o nastanku novega naselja v ljubljanskih Kosezah. Kako ste sodelovali pri tem?

Takrat sem vodil upravo, ki je pripravljala akte. Ljubljana je bila zainteresirana, da se namesto tiste svinjarije, ki je bila tam, naredi kaj lepega. Tudi v dolgoročnem planu je bilo tam predvideno, da se nameni za stanovanjsko gradnjo. Zato so se sprejeli taki akti. Je pa res, da zadeva ni videti tako dobro, kot smo si vsi skupaj želeli. Mislim, da so tu veliko vlogo odigrali arhitekti, ki so se poskrili, ko so ugotovili, da odziv javnosti ni ravno dober.

Obljubljate, da se boste veliko ukvarjali s preprečevanjem korupcije. Torej veste, da v MOL-u obstaja korupcija.

Prepričan sem, da korupcija obstaja in da bo prej ali slej tudi dokazana. Nekaj je že bilo, ko so prijeli enega uradnika. Čeprav sem že povedal, da so žrtvovali malo ribo, da so velike lahko plavale naprej, in za tem stojim. Eden večjih primerov korupcije je nakup SIB banke, ki je bila kupljena iz plačanega plina. Sočasno pa mesto nima denarja, da bi dalo subvencijo za ljubljanski potniški promet. To je navadno sprenevedanje. Bistvo je, da nisem nikoli dobil odgovora, kdo se je resnično odločil, čeprav se je županja sama pohvalila, da je to njena zamisel. Kasneje so vse pokrili s sklepi nadzornih svetov, ampak kdaj in kdo je to sprejel, kdo je bil v tistem ozkem krogu ljudi, ki je za to vedel ... Kdaj so se prodale zadnje delnice pred to veliko operacijo? Prepričan sem, da je šlo za zlorabo notranjih informacij in okoriščanje. Navsezadnje ta primer obravnava tudi Urad za preprečevanje korupcije. Druga stvar je čistilna naprava. Projekt, ki bi v Nemčiji stal 60 milijonov nemških mark, je pri nas stal 115 milijonov mark.