Porivanje na Muri

Ko zagledaš piramido, si rečeš - vau! Bega in muči te le eno vprašanje: Kako je to sploh nastalo? Kako hudiča so to naredili? Kako so premikali vse tiste orjaške, težke kocke in jih spravili tja gor? Glede na monumentalnost piramid in glede na čas, v katerem so nastale, vse racionalne razlage zvenijo tako banalno in neprepričljivo, da lahko dahneš le: Egipčanske skrivnosti so skrivnosti samih Egipčanov. Ne preseneča, da mnogi vsled te skrivnostnosti raje verjamejo, da so piramide naredili zunajzemeljski faraoni, jasno, s tehnologijo iz prihodnosti - da je bila potemtakem potrebna nadnaravna intervencija. Ne, piramide ne izgledajo kot človeško delo. In pred isto dilemo stojite, ko zagledate kak orjaški most - gledaš in gledaš, skušaš pogruntati, v čem je štos, a na koncu vedno ostaneš brez ključa. Kako so to naredili? Kako so ga spravili čez? Nimaš pojma. Drži, ko ga zagledaš, se ti niti ne sanja, kako je nastal, obenem pa ne verjameš, da so ga preprosto zgradili. Mostovi so videti kot sodobne piramide.

Bil je čas, da s fotoKrajncem pograbiva slovar tujk, leksikon nizke gradnje, enciklopedijo egipčanske mitologije, zbrana dela von Daenikena in zemljevid sveta ter zdrviva na randi z zunajzemeljskimi faraoni, saj veste, tja gori, na Muro, na stičišče Pomurja in Prlekije, bolje rečeno, Bakovcev in Vučje vasi - na največji in najdaljši slovenski most vseh časov. Avtocesti Koper-Lendava bo dodal nekaj egipčanske elegance - in nekaj zunajzemeljskega seksapila. Ni problema, tam okrog je itak že vse vlažno. Mura pač rada poplavlja. In ker most - delo Inženirskega biroja Ponting (projektant), DARSa (naročnik) in Gradisa (izvajalec) - stoji na poplavnem območju, ne preseneča, da je dolg 833 metrov, pa četudi je Mura tam široka le pičlih 70 metrov. Lahko bi naredili tudi tri krajše mostove, saj veste, lahko bi kombinirali, toda raje so se odločili za najdaljši slovenski most. Ki meri dobrih 23.000 kvadratnih metrov. Ne, ni ravno visok, prej narobe - na nobeni točki ne gre čez 9 metrov. Ne moreš reči, da se ga vidi že na daleč, ker je nekako skrit med gostim, relativno visokim drevjem. Nevsiljiv je, a monumentalen, ajatola mrtvih rokavov, piramida murskih depresij, nadnaraven, toda nižji od narave. Za iskrenega samomorilca je zagotovo prenizek, a po drugi strani - sodobni samomorilci dajejo preveč na imidž, da bi ga lahko ignorirali.

Umetnost narivanja

Ko pridete na gradbišče, ki ga vodi udig. Maja Žiberna, vas čaka že prvo presenečenje: kakih blaznih mašin, beštij, za katere verjameš, da lahko premikajo gore in delajo čudeže, ni na spregled. Vse je pravzaprav majhno, huh, eterično. Nekaj dvigal, kopice robnikov, stonoge (alias “opažni vozički za izdelavo robnih vencev”), kotli za kuhanje bitumna, ki ga potrebujejo za hidroizolacijo, in brezimne konstrukcije, jasno, brez kakih silnih dimenzij. To skrivnost te murske piramide le še napne. “Tu ni nobene skrivnosti,” dahne gdč. Žiberna. Ja - čakam? “Gradi se po najbolj sodobni tehnologiji.” Ja? “Po tehnologiji postopnega narivanja.” Aha. Postopno narivanje. “Ja, postopno narivanje.” Šur. “Narivna gradnja.” Jasno, lahko bi si mislil. “Narivanje.” E, vidite, ta beseda je ključ: Narivanje. Vse mi je bilo v hipu jasno!

Vraga, nič mi ni bilo jasno. Če bi me vprašali, kako se zgradi most, bi lahko le špekuliral - na “narivanje” ne bi nikoli pomislil. In ker mi je narivanje zvenelo bolj egipčansko kot Omar Sharif, gdč. Maji ni preostalo drugega, kot da mi je začela narivati osnovnošolsko, okej, srednješolsko materijo. “Bistvo narivne gradnje je, da most delaš na enem mestu.” Na mestu. Niti premakneš se ne. Okej, pojdimo po vrsti. To, da najprej pride geodet, ki vse skupaj zakoliči, da potem 15 metrov globoko - vse tja do laporaste gline - nabijejo tolste, hudo armirane betonske pilote, ki nosijo betonske temelje, na katerih stojijo stebri (tu jih je 19 X 2), in da celoten proces vključuje zelo veliko armiranja, zelo veliko betoniranja in zelo veliko priključnih armatur (ja, elementi se drug drugemu prilegajo kot lego kocke), da je potemtakem treba najprej izdelati podporno konstrukcijo, se razume samo po sebi. Tu ni nič iracionalnega. Ali pa skrivnostnega. Celo sam sem slutil nekaj takega. Kot bi rekla odgovorna voditeljica del: “Tu ni nobene skrivnosti.” Kar nas pripelje do dejanskega pragibalca - narivanja.

Pazite: na začetku mostu - gledano s prekmurske strani - imajo neke sorte bazo, “delavnico”, kot pravijo temu opažu, v katerem izdelujejo posamezne segmente mostu. Brez panike, vse skupaj je zelo enostavno, celo banalno - najprej položijo armature, sledi betonaža. V enem tednu tako v tem opažu nastane segment oz. kos mostu, dolg 20 metrov. In vsak ponedeljek nov segment premaknejo naprej, bolje rečeno, most premaknejo za 20 metrov - in v opažu, ki je fiksen in ves čas isti, se sprosti prostor za nov dvajsetmetrski segment, za nov kos mostu. Ko mi je rekla, da je trik v premikanju mostu, sem začel iskati kolesa. “Ne, nobenih koles ni.” Toda segmenti mostu se premikajo čez Muro, drug za drugim, kontinuirano, ne da bi se sama “delavnica” sploh premaknila. In da ne bo kake pomote: “Pri tem se premika cel most hkrati.” Ups?

Cel most hkrati? Kako to naredijo? Kdo to naredi? Ni kaj, čas je za soočenje z zunajzemeljskim bitjem. Kar pa vas naj ne zavede - zunajzemeljska bitja včasih izgledajo zelo banalno. Zunajzemeljsko bitje, ki premika največji slovenski most, je hidravlika. Ja, hidravlika ga dvigne in potiska naprej. Peha ga. Poriva. Nariva. In ta visokotlačna hidravlika - Eberspaecher Hochdruck Hydraulik - ni videti ravno spektakularno. Prej narobe - gre za mašino, ki vam pride do pasu, nanjo pa so priključena jeklena ležišča, na katerih ždi betonski segment. In ta hidravlična ležišča segment zgrabijo... ga dvignejo in premaknejo za 20 centimetrov naprej... ga spustijo, odložijo... se prazna vrnejo nazaj v izhodišče... ga spet zgrabijo, dvignejo in premaknejo za 20 centimetrov naprej... in tako znova in znova... naprej in naprej... dokler se most ne premakne za 20 metrov naprej. Ta selitev mostu - to potovanje, to potiskanje, to narivanje - traja približno dve uri, vse skupaj pa poteka bolj ali manj avtomatizirano, toda mehanično, brez kakega računalnika. In ne da ne potrebujejo žive sile. Ker most drsi po stebrih in ker sta na vsakem stebru po dve začasni ležišči, bazično “lepo oblikovani jekleni konstrukciji, oblečeni v rostfrei”, morajo med narivanjem vlagati teflonske plošče, ki so namazane s posebno mastjo, da bi čim bolj eliminirali trenje, kar pomeni, da sta na vsakem stebru potrebna dva človeka - in da pri tem potovanju mostu sodeluje praktično vseh 60 mož, ki jim poveljuje Maja Žiberna.

Sliši se hecno, celo nadnaravno in za lase privlečeno, toda most res potuje - ee, hidravlično drsi - po teflonskih ploščah. “Tudi domačinom je zastajal dih. Niso si znali razlagati, kako to počnemo. Le debelo so gledali. Še celo nekaterim gradbincem je bilo le navidez jasno, v čem je trik, ko pa so reč videli, so začudeno rekli - aja, to se premika,” pripoveduje udig. Lojze Hozjan, nadzornik mostogradnje (via DDC via DARS). Vse te plošče so kakopak začasne - kasneje se jih odstrani. Tako kot so začasna ležišča, ki se jih kasneje zamenja s stalnimi ležišči. Pri vstavljanju je treba paziti le na manjši detajl - plošča mora biti pravilno obrnjena, kajti drsna je le ena stran. Ta hidravlika ima horizontalno potisno moč 600 ton - toda ironično, potiska težo 16.200 ton. Toliko namreč tehta najdaljši slovenski most. “Trik je v igri trenja. V ležiščih mora biti trenje čim manjše, da most lažje zdrsne, med mizo in betonom pa čim večje, da ne zdrsne v prazno. Tako da se na koncu upira le približno 320 ton.” Sam most pa je tudi vertikalno rahlo zakrivljen, tako da dve tretjini mostu na “prleški strani” visita dol. “Most zato na koncu lažje drsi.” Kar je dobro zdaj, ko je most praktično potegnjen do konca in ko vsak ponedeljek potuje že skoraj vseh megatonskih 833 metrov. To je vse. Stojiš na mestu - pred tabo pa nastaja monument. “Spredaj filaš in zadaj nastaja klobasa,” pravi Hozjan. Preprosto! To bi znala tudi zunajzemeljska bitja. Še huje - to so morali znati tudi Egipčani. Ta, ki je izumil to hidravliko, je gotovo bogat. Kot faraon.

Rality check

Najdaljši slovenski most - in obenem “največji in najtežji narinjeni betonski objekt pri nas” - so začeli graditi leta 2000, nosečnost pa bo trajala tri leta. “In kot kaže, bo tudi ostal največji slovenski most,” pravi gdč. Žiberna. Kaj pa tisti pri Črnem kalu? “Tisto je viadukt.” Ah. “Med mostovi, ki so bili zgrajeni narivno, je eden izmed največjih na svetu.” Vidite, ko človek gradi most, vendarle postane malce sentimentalen. “Eni hodijo v kino, eni pa gradijo mostove.” No, no, saj vsi vemo, kaj se zgodi, ko se konča most - začne se cesta, nekaj banalnega, vsakdanjega. To vsi vemo - in to vsi tudi občutimo. V avtu te vedno malce rukne, ko zapelješ z mostu: Brmp! Rukne. To je reality check. Vedno veš, kdaj je konec mostu. In fantazije. Na mostu si bil vendarle malce v oblakih, ne, v paralelnem svetu. Potem pa pride cesta - banalnost, realnost, monotonija, služba. Na mostu pa se ne počutiš kot v službi, ne. “Jaz to kljub vsemu vidim malce drugače.” Nič hudega, tudi Michelangelo je malanje Sikstinske kapele videl malce drugače - tam je bil pač v službi. “Ha-ha, verjetno.” Ko se človek pelje čez most, si ga vedno ogleda, tako ali drugače. Ne? “Ja, to je res, tudi sama vedno malce pokukam.” Ergo, most te pritegne, pa čeprav se tudi sam preživljaš z narivanjem mostov - kaj šele če se s tem ne preživljaš! Ko se pelješ čez most, ni tako, kot če se pelješ po cesti - ko se pelješ čez most, veš, da se pelješ čez most. “Dvomim, da ljudje most sploh opazijo, ker se preprosto zapeljejo čez.” Drži, običajno ni dobrega razgleda na most. “Ja, to je tragedija mostov.” Lahko bi delala tudi kaj drugega, ne. “Ja, lahko bi štrikala.” Vidiš, pa ne - mostovi očitno fascinirajo tudi graditelje. “Lepi se mi zdijo.” No, končno. “Rada bi ostala na mostovih.” Dokler jih bo. In s čim bi primerjala most - evo, jaz ga primerjam s piramidami. “Z ničemer.” Z ničemer-ničemer? 'S stolpnico'. Kul. So mostovi zleknjene stolpnice? 'Ne'.