Preobrazba LDS

Ugibanja o Drnovškovi kandidaturi za predsednika države so že nekaj časa videti kot nekakšna politična vremenska napoved. Po zadnjih domnevah naj bi na slovenskem političnem nebu čez kakšen teden zasijal njegov predvolilni plakat. "Ja, zdi se, da bom lahko kandidiral," je zadržano povedal novinarki Nedeljskega dnevnika. Čeprav se je nekaj mesecev prej zdelo, da je resnica diametralno nasprotna. V oddaji združenja radijskih postaj Slovenije je sedaj bolj pogumni Drnovšek volilno jesen videl v popolnoma drugačni luči. "Tako kot stojijo stvari danes, ne vidim pravzaprav nobenih možnosti, da bi šel na te volitve." A to ni bil edini Drnovškov zasuk, le nekaj mesecev poprej, recimo v intervju za Sobotno prilogo, je isti vremenar politično vreme v Sloveniji napovedal spet drugače. "Zelo mogoče je, da bom kandidiral za predsednika, seveda če bo zdravje v redu." Drnovškove napovedi so se torej v slabem letu najmanj trikrat spremenile, najprej je kandidaturo potrdil, potem je o njej podvomil, čisto nazadnje pa jo je spet napovedal. Njegovo omahovanje je sicer po svoje razumljivo, človek z bogatimi političnimi izkušnjami dobro ve, kdaj in kako bo sporočil, da kaže, da bo kandidiral, in ve tudi, kaj takšna kandidatura in funkcija pomenita zanj in za državo. Vendar je opotekajoče se obotavljanje razumljivo le z veliko dobrovoljnega prikimavanja, saj neodločen predsedniški kandidat s spreminjajočimi se napovedmi zavaja javnost in sicer ne preveč zamerljive volivce.

Zgodba o neodločnem predsedniškem kandidatu pa je zanimiva tudi z drugega stališča, ne toliko zaradi Drnovškovega omahovanja kot zaradi specifičnega položaj LDS, največje in najvplivnejše slovenske stranke, ki ima s predsedniškimi kandidati že tradicionalno slabe izkušnje. Tako je recimo pred petimi leti ugledni ekonomist Bogomir Kovač zbral le žaljivih 2,7 odstotka glasov, celo manj kot krjavelski politični endemit Marjan Poljšak. Pred to petletko so bile težave LDS povezane s Kučanovo nepremagljivostjo, danes pa se je položaj obrnil na glavo. Stranka ponižno in vdano čaka, kaj se bo odločil njen predsednik, skoraj zanesljiv zmagovalec dirke za stolček predsednika države. Stranka kot institucija sama ne izbira kandidata, recimo na kakšnem zaprtem, napetem, lobiranja in podtikanja polnem sestanku, ampak je ravno nasprotno. Najboljši kandidat najame svojo stranko, strankin predsedniški kandidat ni izbran, ampak je videti, da je izbrana sama stranka. Malce nevsakdanje razmerje? Po mnenju Gregorja Golobiča ne. "Predsednik stranke pač ni svinčeni vojak, ki bi ga bilo mogoče poljubno in po ukazu prestavljati naokoli - morda to velja za nekatere predsedniške kandidate drugih strank, že za predsednike teh strank pa to ne velja." Podobnega mnenja je Peter Jamnikar. "Odločanje za predsedniško kandidaturo je res nekaj posebnega. Predsednik države je najbolj individualna funkcija, zato je prav, da kandidat res sam temeljito premisli. Posebno tisti, ki se zadeve loti resno in zanj obstaja velika verjetnost, da bo izvoljen. Stranka je dejansko v drugem planu in prav je tako." Čeprav bi resnično veljalo, da je stranka tako nepomembna, celo odveč in škodljiva, pa je vseeno malo nenavadno, da ta nepomembna in v ozadje umaknjena institucija finančno, organizacijsko, simbolno, moralno in na vse mogoče druge načine podpira svojega najljubšega kandidata in mu pomaga. Prav tako je nenavadno, da stranka vsaj javno ne govori o drugem kandidatu, ki bi ga ob drugačni Drnovškovi odločitvi zmagovalno privlekla iz rokava. LDS pa ni edina, ki kandidata za predsednika države izbira tako. Večina slovenskih strank ravna enako, njihov predsedniški kandidat ni izbran na kakšnem javnem, odkritem predvolilnem kongresu. To je nekako razumljivo, Slovenija se s svojo embrionalno demokracijo ne more primerjati s s tradicijo prepojenimi in v predsedniških bitkah izkušenimi monumentalnimi trdnjavami navidezno popolnih zahodnih demokratičnih sistemov. "Sicer pa je bilo "malce nevsakdanje razmerje" doslej vedno zmagovito in ni razloga, da ne bi bilo tako tudi na letošnjih volitvah," na vprašanja o moči strankinih voditeljev in nevsakdanji izbiri kandidata za Kučanovega naslednika odgovarja Peter Jamnikar.

Drnovšek je med parlamentarnimi strankami edini strankin predsednik, zato čaka LDS po njegovem odhodu še en velik problem. Ker je "funkcija predsednika države in neke politične stranke kljub formalni nespornosti načeloma nevzdržna", kakor pravi Gregor Golobič, bo morala LDS poiskati novega predsednika. Napovedana zamenjava na izrednem volilnem kongresu bo po vsej verjetnosti povezana z reorganizacijo vlade. Drnovška bo na čelu slovenske vlade zamenjal Tone Rop, ta pa bo moral parlamentu predlagati novo ministrsko ekipo in v njej bodo gotovo sedeli tudi ljudje, ki bodo z Drnovškovim odhodom s položaja predsednika stranke lahko stopili iz njegove, za nekatere kar pretemne sence. Tako bo novi predsednik postal človek, ki mu Drnovšek najbolj zaupa, novi ministri pa morda ljudje, ki so bili doslej nezadovoljni zaradi Drnovškovega monoteizma. Kdo naj bi po novem zasedel stolčke, je seveda težko napovedati, saj bodo v prihajajoči rekonstrukciji vlade priložnost za pridobitev večjega političnega vpliva poleg "spregledanih LDS-ovcev" hotele izkoristiti tudi druge koalicijske stranke, recimo Desus, ki želi kakšnega ministra, in SLS, ki želi večji vpliv v zunanji politiki in pri odločanju o ključnih gospodarskih vprašanjih. Vendar se bodo trenja gotovo pojavila tudi znotraj LDS. V stranki, kjer neradi govorijo o različnih strujah, namreč obstajajo prikriti in zaradi velikega političnega uspeha zadušeni konflikti, ki so se zadnjič razplamteli pred portoroškim kongresom. In začasno podpisanih premirji ni malo: znan je recimo spor med lokalci in Ljubljano ali konflikt med Ruplovim fanatizmom in previdnimi natoskeptiki ali negodovanje liberalnejših "mladincev" nad k centru (cerkvi) nagnjenimi posamezniki. Vendar je kljub zimskemu mačku, ki se bo po predsedniškem rajanju zalezel v strankine kosti, malo verjetno, da bo Drnovškov odhod povzročil propad stranke. Mornarji namreč ladje, ki varno in hitro pluje v začrtani smeri, ne ustavljajo radi v zanikrnih pristaniščih, kjer bi se posadka nenadzorovano raztepla po temnih luknjah in zaspala na zapeljivih dekletih. LDS torej na volitvah pričakuje zmago, sistemskih težav, ki jih bo Drnovškov odhod gotovo povzročil, pa se stranka ne boji. Ali kakor bi temu rekli pragmatični politiki: "Stranka ni v krizi, je pa v neki situaciji, ki je po svoje prelomna."